6. 4. 2017
Ljubljana / Orto bar
Jebeš uvod!
Z rahlo zamudo so tega večera oder razdevičili Psychonaut 4 iz Gruzije. Že ime banda pove, da fantom uporaba drog pri ustvarjanju in igranju glasbe ni tuja. In to se je lepo videlo. V bandu jih je kar šest, tako da so imeli na malem odru Orto kluba kar gnečo, po drugi strani pa vsaj ni obstajala (prevelika) nevarnost, da bo kakšen od članov banda padel po tleh. Vsaj za pevca, z umetniškim imenom Graf von Baphomet, in tretjega kitarista nisem bil prepričan, če bosta videla konec nastopa. Ampak sta ga …
OK, skratka. Fantje igrajo eno psihotično/depresivno mešanico black metala/post rocka, pa občasno jih še malo odnese v kakšno drugo smer. V živo so precej bolj organski in, recimo, rockerski, kot na platah, tako da vse skupaj ni izpadlo tako zamorjeno, kot bi lahko. Publike je bilo presenetljivo veliko, in kot se je kasneje izkazalo, precej več (vsaj tik po odrom), kot pri glavnem bandu večera. Ob ustrezni podpori ozvočenja so nas fantje peljali skozi svojo diskografijo.V sedmih letih obstoja so namreč izdali tri albume, tri split izdaje, demo in en singel. Njihova glasba se vrti okoli opevanja depresije, dolgčasa, odtujenosti, uporabe (zlorabe?) drog in/ali alkohola, in tako naprej. V živo je vokal manj psihotičen kot na posnetkih, kar je vsekakor dobra stvar, saj so nenazadnje black metal band, in kakšni fuckin’ emoti, a ne! Bogato odmerjeno minutažo (pol moje malo manj kot eno ura) so torej porabili, da so pokazali različne nivoje in načine zadetosti in pijanosti in zvočni zid treh kitar, globokega basa, gromovskega bobnanja, psihotičnih krikov in podobnega nas je zabil v tla, da smo na trenutke kar težko dihali. Popotovanje so podkrepila besedila v angleščini, gruzijščini in ruščini (včasih kar vse v eni pesmi), tako da se je publika zadovoljno pozibavala in so fantje v prvih vrstah vneto otresali s sveže umitimi lasmi. Jebiga, tudi black metalci so včasih radi lepi. Vrhunec njihovega nastopa pa je bilo gostovanje vokalista Nocturnal Depression, lorda Lokhraeda, ki se jim je na odru pridružil za popevko Too Late to Call an Ambulance, za katero si verjetno predstavljate o čem gre. Če bi fantje igrali 15 minut manj, bi bil njihov nastop totalna zmaga, tako pa se je na koncu vse skupaj že malo vleklo. Njihova glasba vseeno ni nekaj, kar bi človek dobre volje poslušal vsak dan. Čeprav, po drugi strani, glede na odziv publike, marsikdo ne deli mojega mnenja, in bi jih poslušal še precej dlje. Vsekakor zanimiv band, ki si ga splača ogledati v primernem klubu. No, sicer pa ni ravno velike verjetnosti, da bodo igrali po kakšni velikih dvoranah in podobno.
Taglavne zvezde večera pa so bili stari znanci, žabarji (Francozi po domače) Nocturnal Depression, ki so pred kratkim izdali album Deathcade. Na albumu se nahajajo na novo posnete pesmi iz njihovih prejšnjih izdaj, je pa vse skupaj tudi več kot dovolj dober razlog, da se gre na turnejo. In, ker še vedno velja, kar sem napisal, ko sem jih videl prvič in drugič, je treba poudariti, da je bil tokratni nastop daleč nad vsemi pričakovanji, in je vsekakor posekal prva dva obiska Ljubljane po celi črti. Glede na to, da sem bil nad prejšnjima koncertoma navdušen, si lahko mislite, kaj si mislim o zadnjem … FUCKIN’ ZAKON! Ne me jebat, slišali in doživeli smo vse. Depresijo, melanholijo, živalsko agresijo, bluzenje, black metal, punk, Motörhead (ja!) in Venom vplive, Black Sabbath atmosfero, popotovanje v najbolj črne globine duše, meditativni trans … Z eno besedo: trip. In to dober! Zvok kot se šika, ravno prav naglas, light-show za podkrepitev izkušnje, band v formi, pivo v glavo pa akcija! Fantje se očitno iz turneje v turnejo bolje počutijo v bandu in v svoji koži, tako da lahko to, pozitivno energijo (kljub temu, da do depresivni band) predajo tudi publiki, ki jo sprejme odprtih rok in široko odprtih (ali pač zaprtih) oči, sledi bendovi glasbi v astralne dimenzije. In to je to. Naslednjič, ko bodo naokoli, je obisk koncerta obvezen!
Tekst: Rok Erjavec
Foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter