24. 4. 2017
Ljubljana / Orto bar
Evo, ker je ponedeljek že tradicionalno zajeban dan, je na hitro razpisan koncert v Ortu, kjer so igrali le Bongzilla, sedel kt ata na mamo. Glede na to, da je stoner vseeno kar precej mejna glasbena zvrst, in glede na to, da so Bongzilla spet aktivni šele od leta 2015, in v tem času med nas niso dali novega materiala, sem bil prijetno presenečen, ko se nas je na koncertu zbralo, takole, od oka, cca. 50 zgubljencev, ker sem res mislil, da nas bo 5. No, mogoče nas je bili 30, ampak vseeno, dvorana ni bila prazna …
Najprej malo zgodovine. Bongzilla so v oblaku dima nastali leta 1995, in bili aktivni do leta 2009. V tem času so letali po svetu, izdali par plošč, ki so v svetu stonerja in sludgea čislane še danes (in še lep čas bojo, ker so res dobre), kot so npr. kultni prvenec Stash (1999), ali pa fenomenalna Gateway (2002). Tudi Apogee (2001) in Amerijuanican (2005) nista za odmet, na nebroj split izdaj in EP-jev pa sploh ne bomo opozarjali.
Kam glasbeno taco moli njihov pes je itak jasno. Fantje so pač zagovorniki narave, naravnega načina življenja in zelenega.V vseh agregatnih stanjih.
No, in očitno so se fantje iz enega bolj meditativnega agregatnega stanja zbudili leta 2015 in se odločili, da odletijo še en krog po svetovnih odrih. In so prišli v Orto. Brez predskupine. Kar je po svoje prav pasalo, saj smo pač prišli poslušat Bongzillo.
In so začeli igrat. Malo z zamudo, ampak saj je razumljivo, a ne, včasih pač čas drugače teče …
Glede na to, da niso izdali še nič novega materiala od ponovnega oživetja, nas je tam sredi koncerta presenetila nova pesem (no, tudi band je deloval malo presenečeno, da ima novo pesem), ki očitno napoveduje, da obuditev ne bo le koncertna. Pesem sama seveda ne odstopa od njihove usmeritve. Vsebuje vse, kar se od njih pričakuje.
In tako gremo skozi koncert: globoko brneči bas poskrbi, da jih je včasih kar težko poslušati, saj se trese cela hala in hkrati tudi vse v glavi. Mastni in hkrati kričeči riffi, ki jih proizvajata kitarista pomagajo, da se publika prestavi v druge sfere zavedanja. No, če slučajno že prej ni bila tam. Bobni pa držijo vse skupaj pokonci. So počasno-meditativno, ko je treba, drugič spet nabijajo v glavo in vse ostale čute, da človeku jemlje sapo. Skrbijo, da se bluzi, skrbijo da se pozibava in tudi, da se skače (no, koliko pač skače zakajena glava). Vokal je pomaknjen v ozadje, je le dirigent, ki pazi, da publika ne zaspi, čeprav po drugi strani, če se komu da poslušati, imajo fantje kar par pametnih besedil in nedvomno bi bil svet lepši, če bi vsi živeli po filozofiji Bongzille.
Band je bil med samim nastopom dobro razpoložen (kako tudi ne, he, he), publika primerno zasanjana, težave z zvokom niso nikogar pretirano motile (itak, da so bile, če je bilo pa NAGLAS), in vsi skupaj smo prijetno odsanjali in odzibali en res kul koncertič, in se po koncu (malo zmedeni) spraševali, zakaj ni več koncertov, kjer bi igral samo en band. Najbrž se ekonomsko ne splača. Pa smo spet pri življenjskih filozofijah …
Rok Erjavec
Facebook
Twitter