7. 4. 2017
Ljubljana / Orto bar
Dve leti po proslavi ob 25-letnici delovanja, so se v Orto baru spet ustavili legendarni zajebanti iz D.C-ja, Dog Eat Dog.
S sabo so imeli tudi predskupino, Bloodsheed Remains. Avstrijce, ki igrajo HC. Say no more… O bandu pred koncertom nisem vedel ama nič, sedaj, ko sem jih videl v živo, vem o njih malo več, to je pa tudi vse. Standardna HC zasedba, kitarist in basist, ki pomagata tudi vokalno, poskočni bobnar (čeprav smo videli že precej poskočnejše in precej bolj tehnično podkovane) in vokalist, ki je pod odrom poskušal z raznimi elementi HC plesanja razgibati publiko, pa mu ni uspelo. Razlog? Popolnoma generičen in takoj pozabljiv HC, ki je zgrajen po vseh pravili zvrsti, ampak ima 0% lastnih idej in esence. T’k da, mislim da so igrali slabe pol ure, potem smo šli pa rajš kar na pir.
Dog Eat Dog pa so že druga zgodba. Glasbeno in nastopaško. Band, ki je sredi 90-ih let prejšnjega stoletja par let polnil klube, ter občasno kakšen manjši stadion po Evropi, k svoji glasbi pristopa precej bolj razgibano, zajebantsko in hkrati profesionalno. HC/punk, podkrepljen z nasnetimi beati in matricami, ter pihalno, no, saksofonsko, sekcijo, je že sam po sebi garancija za žur. Če pa je se skupaj podprto še s profesionalnim, v nulo našudiranim nastopom, ki temu primerno, seveda, deluje popolnoma spontan, karizmatičnim frontmanom in publiko, ki je za žur, potem se pač zgodi žur. Težave z zvokom banda niso zmedle, smo pač slišali malo več »spontanih« nagovorov publike, malo zgodovine nastopov DED na naši zemlji, humorne predstavitve članov ansambla, par anekdot s turneje …
Set-lista pač ni bila nobeno presenečenje, saj je nenazadnje od izdaje njihovega zadnjega albuma minilo 11 let, smo pa slišali tudi novo pesem, tako da očitno fantje še nameravajo brcati nekaj časa. Koncert je minil v šusu, saj band poskrbi, da med nastopom praktično ni tišine. Pavze med komadi zapolnjujejo posnetki, napovedi komadov so ponavadi cele zgodbe, folk pomaga pri petju, no, dretju, refrenov, ples pod odrom ne poneha, sicer pa žurersko/zajebantske popevke, kot Who‘s the King?, No Fronts, Rocky, Walk with me… vedno že same po sebi garantirajo žur, t’k da… si predstavljate, a ne?
Naši fotografinji je dogajalo na polno, malo je sicer pomagal alkohol, pa še kakšna druga substanca, ampak, pustimo, važno da smo šli z DED vsi skupaj na popotovanje nazaj v najstniška leta in da bomo tudi naslednjič, ko pridejo v naše loge, zagotovo šli spet zažurat z njimi.
Tekst: Rok Erjavec
foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter