20. 4. 2017
Ljubljana / Orto bar
Poleg zgoraj imenovanih ansamblov thrash metalske glasbene usmeritve, so tokrat godli še tehnični/death metal podivjanci Gorod iz Francije, ter še eni ameriški thrasherji, Exmortus. Le-te sem iz opravičljivih razlogov (popivanje pred lokalom, jebiga) zamudil, tako da sem namesto kvarteta bandov videl le trojček, je bil pa ta toliko bolj intenziven.
Torej, strogo po planu, so ob napovedani uri Orto stresli žabarji Gorod, ki pod tem imenom nastopajo od leta 2005. Prej so se imenovali Gorgasm.Najbrž nam je vse jasno, zakaj so se preimenovali. Death metalci, katerih pevec izgleda kot »turbo-folk pjevać«, gradijo svojo glasbo na presenetljivi količini melodike in kitarskih riffov, ki gredo lepo v uho, brez da bi se kitarista »preseravala«, ker »obvladata k’t prasca«. Po domače povedano. V (ne predolgih, to je tudi treba povedati) komadih trdno oporo kitaristoma, ki streljata lepe, catchy riffe, nudita hitroprsti basist in poskočno bobnanje, vokalist pa bi lahko imel za odtenek močnejši glas, ampak OK, ne bomo dlakocepili. Ker band obstaja že vrsto let, v tako kratkem nastopu pač ne more reprezentativno predstaviti celotne diskografije (kar bi bilo itak prenaporno, tako dobri pa spet niso), so se pa vseeno potrudili v tej smeri, tako da so (vsaj mislim), spregledali le prvenec, ki so ga pot tem imenom posneli davnega leta 2005, Neurotripsicks. Lahko pa, da se motim, malo sem ga že imel pod kapo. Publika je bila posejana kar precej na gosto, očitno je tudi bilo, da velik del le-ta pozna bandovo diskografijo (ali so pa pač hoteli žurat), tako da pozitivne odziv publike ni umanjkal, bnad je bil tudi dobre volje in ga je na odru dobro zažural, zvok na nivoju, in, evo, kdo pravi, da death metalci niso primerni predvozači za thrasherje? Fešta je bila.
Naslednji so nas nastreljali Warbringer, ki so se v Evropo vrnili po štirih letih. In očitno se tukaj počutijo kot doma! Prevetritev zasedbe (katera po vrsti že?) in štiri leta premora, med prejšnjim albumom IV: Empires Collapse (2013) in aktualnim Woe to the Vanquished (2017), so jim očitno dobro dela, saj novi album seka kot se spodobi! Band v samem žanru nikoli ni bil posebej inovativen (no, bodimo odkriti: v žanr niso prinesli popolnoma nič novega), so pa manjko le-te vedno znali nadomestiti s surovo energijo in podivjanostjo, kar pa je po eno strani tudi bistvo thrasha, a ne?! Sedaj si pa predstavljajte naslednjo situacijo: polna dvorana pijane publike (halo, thrash metal!!), band, katerega člani definitivno na alkotestu ne bi napihali 0.0, preprosti, všečni, pa vendarle do skrajnosti strupeni riffi, več kot primerni za čupanje, hrumeči bas, ki očitno igra vlogo tanka, rafalno bobnanje, ter avtoritativni vokal, ki gazi vse, kar mu pride na pot, celotno sliko pa zaokroži suvereno ozvočenje. Kaj dobite? Totalno norišnico, ki ne poneha od prvih taktov prve popevke, pa do konca nastopa. Setlista se, razumljivo, koncentrira na aktualni album, in na leta 2013 izdani IV: Empires Collapse, seveda ne gre niti brez vsaj ene popevke iz prvenca, War Without End (2008), spomnili pa so nas tudi na albuma Waking into Nightmares (2009) in Worlds Torn Asunder (2011). Sploh o kvaliteti leta 2011 izdanega albuma bi se dalo razpravljati, ampak v živo komad Living Weapon useka, kot je treba. Pa pravici povedano, saj na plati tudi. Pod črto: zakon špil! Pevec John Kevill ima zagotovo enega najboljših vokalov na sceni, in je pravi frontman, ki z enim krikom ali gesto publiko pripravi do mosh-pita (no, ta je bil itak konstanten), circle-pita, wall of death je itak stalnica, hkrati pa doda glasbi Warbringer tisti nekaj, da vsi vemo, kdo na igra, in da to pač ni še en od žnj thrash revivalistov. Warbringer so tega večera pojedli, pregazili in požgali Orto!
Pošteno utrujene po razpaljotki, pa so na nas spustili še ene živali. Havok. Say no more. Tudi oni na turneji predstavljajo novi album, pred dobrim mesecem dni izdani Conformicide. In vse, kar je napisano za nastop prejšnjega banda se je ponovilo. Še malo bolj intenzivno. Ker Havok pač niso iz Kalifornije, ampak iz Kolorada, in odraščanje pod obronki Skalnega gorovja ti pač mora nekje !ven vsekat«. Njim je pač vsekalo na kirurško natančnih riffih (ja, tudi thrasherji to znajo), ki se kot britvica zarežejo v meso in kosti, basu, ki po (in v) glavi nabija kot kladivo, bobnanju, ki kar kliče k »poskakovanju« in vreščečem vokalu. Fantje se očitno naslanjajo na dediščino thrash bandov iz vzhodne obale Amerike (najprej na misel pridejo legendarni Overkill), in če le malo poznate to sceno, potem vam je jasno, da je bila na odru horda podivjanih živali. Kar nam je še ostalo energije, smo jo z veseljem poslali pod in na oder, band jo je hvaležno vrnil. Vrhunska uigranost banda pa je tudi pokazatelj, da je thrash revival, kljub temu, da je v veliki meri že končan in tudi že zelo razvodenel, prinesel nekaj bandov, zaradi katerih se vseeno ni treba bati za prihodnost žanra. Dva od njih smo videli ta večer!
In to je to! Danes me boli glava …
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter