27. 4. 2017
Ljubljana / Orto bar
Če na koncertu igrajo štirje bandi, ja najbolje, da se reportaža kar takoj loti bistva.
Prvi, Omophagia iz Švice, so deklarirani death metalci, ki jim tudi tehnični aspekt glasbe ne predstavlja popolne neznanke. V bandu jih je pet, obstajajo že deset let, posneli pa so dve pravoverni death metal plati, Guilt by Nescience (2011) in In the Name of Chaos (2016). Na odru nastopajo v poslovnih oblekah, krvavih srajcah in rdečih kravatah in so več kot korektna predskupina. Lepo so nakazali, v katero smer se bo večer gibal, takrat še precej redko posejane publike niso preveč razgibali, ampak med njihovim nastopom se ni nihče dolgočasil oz. šel iz dvorane, kar je ponavadi za prvi band večera lep uspeh.
Pred občutno večjo množico čupavih glav so godli tadrugi tega večera, Unfathomable Ruination iz Londona, ki so se tudi iskreno opravičili, da so s sabo pripeljali angleško vreme. Tudi njih je pet, oblečeno so kot tapravi metalci or something, promovirali so plato Finitude (2016), niso spregledali niti prvenca Misshapen Congenital Entropy (2012), niti EP-ja Idiosyncratic Chaos (2014). Ja, včasih je dobro imeti kratke komade, če imaš bolj malo časa za igranje. Njihov tehnični brutal/death metal je že konkretneje razgibala publiko. Kako tudi ne, hitroprsti basist bi komot igral v kakšnem jazz metal bandu, bobnar se je očitno pred glasbeno kariero ukvarjal s streljanjem z mitraljezom, pa pač sedaj tako tudi bobna, kitarista pa tudi obvladata tehnične, groovy in brutalne finese ekstremno metalskega udejstvovanja. Vokalist pa kruli, cvili, kriči, opleta z rokami in glavo, in je pač en tak zabaven zgaga-bajsi-pujs, ki si ga tak band nedvomno zasluži. Unfathomable Ruination so po moje band, ki še ni rekel zadnje besede, tako da bodite v prihodnje pozorni na njih! In, seveda, ko bojo naslednjič v bližini, se jih gre poslušat!
Tretji so igrali Benighted iz Francije, in kot se je kasneje izkazalo, so bili glavni razlog da se je tega večera v Ortu zbrala kar lepa množica. Zdaj, glih posebej jih ni treba predstavljati. Vsaj po moje ne. Povejmo, da obstajajo od leta 1998, da je v bandu od originalnih članov samo še vokalist in glavna faca banda, Julien Truchan, diskografija obsega osem albumov, med katerimi slabega ni, na aktualni turneji pa, razumljivo, predstavljajo letos izdanega Necrobreed. Med njihovim nastopom je bila dvorana lepo polna in razpoložena za žur. In za žur je bil tudi band. Tako, da so se spustili z vajeti, isto pa je naredila tudi publika. Grind/death norišnica, kjer smo videli mosh-pit, circle-pit, čupanje, brcanje, prepevanje z bandom, stage diving, crowd-surfing (večno vprašanje: zakaj to počnejo 1,9 metra visoki, 120 kilski prasci? A res hočejo ubit koga pod odrom, al kaj?), in slišali band v odlični kondiciji, ki nas je posekal s hitrostrelnim bobnanjem, hreščeče/kričečimi kitarskimi riffi, ki so metali oči iz očesnih jamic, basiranjem, ki je odneslo vsaj 5% sluha in pravovernim grind kruljenjem, je trajala od prve pa do zadnje sekunde, in ni je pokvaril niti obisk očitno pijanega in nedvomno prepotentnega Niklasa Kvarfortha iz Shining na odru, ko je za konec pomagal zapeti popevko Spit. Zmaga večera!
Zadnji so nastopili Wormed iz Španije, ampak pred precej razredčeno in očitno že zelo utrujeno publiko. Po norišnici, ki so jo uprizorili Benighted, je bil njihov brutalno/tehnični death metal seveda bolj kot ne uspavanka. Ali pa mogoče ne ravno uspavanka, vsekakor pa je celotno zadevo prestavil za stopnjo ali dve nižje. Pa njihovi glasbi res ni kaj očitati. Zelo, zelo tehničen (res, inštrumente obvladajo do bolečine), ter hkrati neverjetno brutalen death metal (zakaj že teli fantje niso eno največjih imen na sceni??), domiselno bobnanje, ki večinoma skrbi, da glasba ne zapade v totalen kaos, kitarski riffi, ki niso s tega sveta, bas kot hrbtenica in esenca nadzorovanega kaosa in živalski vokal. Fantje imajo vse atribute, da je njihov nastop lahko totalna norišnica, v njem pa lahko hkrati uživajo tudi tehničarji. Imeli so le en problem. Pred njimi so igrali Benighted … Folk je bil utrujen. Kar ga je sploh še bilo v dvorani. Priznam, tudi sam sem se naslanjal na steno s pivom v roki in bolj kot ne le gledal in poslušal. Jebiga, človeka včasih zmanjka. Banda to ni preveč motilo, lepo so predstavili aktualni album Krighsu (2016), ter predhodnika Exodromos (2013) in Planisphærium (2003) (jup, po prvencu so si kar vzeli malo pavze), in če bi tega večer Wormed igrali predzadnji bi zagotovo potrgali glave na celi črti! Vsi, ki ste šli po nastopu Benighted domov, spet pa verjetno beboti …
Rok Erjavec
Facebook
Twitter