Wovenhand: O Bowieju, Floydih in skrivnostni temni tvari božanskega (2017)

20. 5. 2017
Ljubljana / Kino Šiška

V današnjih časih bi le stežka našel bolj kontraverznega in bolj poslušljivega nosilca ter prinašalca božje besede v svet ničejansko izgubljenih izgubljencev kot je David Eugene Edwards. Ko ga vidiš prvič veš, da mu boš moral pustiti prosto pot s soničnimi meditacijami tudi v drugo, a tudi po petih koncertnih poglabljanjih lahko trdim, da je sleherni nastop zasedbe Wovenhand svojevrstno doživetje in da so ponovitve vedno skok v neznano, zaradi česar je repeticija in spust v temne vode neznane globine vedno ekstatično ter vznemirljivo doživetje. Zgolj leto in pol po zadnjem obisku, ko je coloradski četverec predstavil ploščo Refractory Obdurate so se maja vnovič vrnili na kraj zločina ter se odločili preizkusiti spevnost ter učinkovitost osme, po mnenju nekaterih presenetljivo benigne in neefektivne plošče Star Treatment. Vsem kritikam bolje poučenih navkljub sem z napovedjo majske reprize božanske eksegeze vedel, da bo potrebno vnovič v Kino Šiška preveriti pulz zasedbe, ki se, tako pravijo oni, v ljubljanskem Kinu Šiška ne počutijo najbolj domače. 

Najprej je ljubljansko sivino stopnjeval dež in postopna ohladitev v brezzračju glavnega mesta je vela tudi v notranjost spodnje dvorane, saj je bilo tokrat prodanih ravno dovolj kart za to, da smo slovenski ljubitelji indie rocka s potenco folka in ezoterike dobro zapolnili škrbine majhnega avditorija pod glavnimi oboki Katedrale.  Za poskus ogrevanja je tokrat poskrbela melodično pesimistična mlada kantavtorica Irena Žilić. Tokrat na odru sama s svojo kitaro in brez spremljevalne zasedbe je poskusila braniti barve nove sicer zelo retro zveneče plošče Haze, ki diši po zvoku sedemdesetih, po bondijadi, po temnemu popu, sicer sladki in prav resonantni vokal, ki diši na mešanico folkerske americane, pridiha kontemplativnosti folkerjev kova Bon Iver, senzualnosti Joan Baez, Lucinde Williams, melanholijo Counting Crows, a z ženskimi vokali in ne žametnim baritonom, se pa v celoto po nepotrebnem vpleta preveč izumetničega country pridiha v ozadju sicer solidno oddrgnjenega približka Sherryl Crow na Alanis Morissette vokalizaciji. Ne vem, sem sicer ljubitelj barve glasu ženskih vokalov in ljubil sem od nekdaj zasedbe, kot so K’s Choice ali Anouk, blizu mi je tudi barva glasu toliko opevane Adele, pri Ireni Žilić pa padem v čudno stanje anemične zamaknjenosti. Ko je opasana z akustiko, glasba v osami introspekcije še funkcionira, brez spremljave ritem sekcije in polnejše orkestracije pa se šarm in prepričljivost stopita takoj, ko dekle poseže po električni kitari in poskuša spletati senzualije s pomočjo hudo masivne in počasne metrike. Kot bi hotela zagrebška sicer simpatična kantavtorica iskati svoje lastne kanale do esence Lane Del Rey, a si ne drzne odpreti vseh registrov in biti pri svoji izpovedi minevanja, slovesa, odhajanja, sle in sublimacije bolj odločna, bolj konkretna in masivna. Zato se po monotoniji pasivne agresije in vdanosti v usodo lahko kar hitro najeste repetitivne statike, ki nekako ne paše v kontekst bolj eksplozivni in megalomanski sonični ekspoziture bibličnega imperativa nadaljevanja, ki se je še obetalo. 

In kakšno nadaljevanje je bilo! Precej bolj magnetično in resonantno, bolj srce ožemajoče kot nazadnje v prostorih velike dvorane. Tokrat se po indijanskih šamanskih napevih in udarcih bobna po zatemnitvi odprejo vrata in Wovenhand brez velikih ceremonij zasedejo svoja mesta. Bradati Ordy Garrison sede za bobne, poleg stopi Neil Keenar s svojo pleteno kapico na glavi in basom v stanju pripravljenosti, v ospredju pa na desni strani Chuck French ter  mesija temačnega evangelija božanske jeze in nepopustljivosti, ostroumni in ostrooki David Eugene Edwards. Opasan z rdečo kitaro Gretsch srepo premeri vrste, pripre oči in že poletimo v vode Refracture Obdurate s Hiss. Intenzivno barvanje, sugestivna lirika in igra grozeče neposrednosti, ki ne pozira in ne hlini strahu pred mogočnostjo bivanjske divinizacije trenutka, ki je dan v milost in nemilost tem ali onim bogovom. David Eugene Edwards je moderni šaman, s svojo apologijo ter urokom božje besede pa izvaja odrsko katarzo, očiščenje in burkanje energij v dvorani, ki začuti že s prvim komadom popolno premeno soničnih postavk. S plošče Star Treatment ponujeni Crystal Palace zajadra v bolj suspendirane vode glasbe, ki bi bila lahko doom ali temačni gotski pop, a Wovenhand s svojo vizijo božjega kraljestva prinašajo precej bolj mastno in masivno esenco ter jo injektirajo v bistvo večera. Krasna nevidna vez med strnjeno publiko ter četvercem na odru je intenzivna in otipljiva, bila pa bi še potentnejša, če ne bi v metafiziko trenutka posegali pametni telefoni in vsiljivi objektivi modernih pododrskih paparazzov, a je to, jebiga, fakt moderne dobe lovljenja spominov.  

Takoj zatem se možje predajo nadaljevanju novodobne surf rock energije skladbe The Hired Hand. David Eugene s priprtimi očmi drgne po novi, tokrat beli kitari, iz zvočnikov pa veje temni trip, ki bi ga pričakoval v Tarantinovih filmih, če bi se Quentin odločil posegati v kvintesenco božjega na obrobjih puščave. The Quiver upočasni mletje obratov in s sugestivno hipnotičnimi floydizmi ali bowiejanskimi prijemi prinaša v ušesa Wovenhand na način, kot jih, priznam, doslej nisem poznal. Swaying Reed se povrne v stanje zamaknjenosti. David se prepoten in prežet s psihedelijo poka in odmevov vleče z roko k Bogu, publika pa dobi v ušesa zlovešči temačni zdriz psihotike, dooma in božje nepredvidljivosti. Pošastno! Lepo! Sugestivno! Hipnotično! Obskurna Salome vrne v dvorano malce več varnosti bolj znanih tem iz preteklosti. Ples z glavo Janeza Kersnika, poljub hladnih ustnic prekletih, z vrhov obsojajočih nebes pa trda, nepopustljiva sodba, sonični udar groma in mastne lirike, ki ji Wovenhand dajejo bolj ostro, jezno, osebno noto. All Your Waves dokazuje, da je Star Treatment soundtrack za moderne westerne, očitno pa se v Ljubljani skriva veliko ljubiteljev siciljanske in korziške metrike, saj Corsicana Clip izvabi ekstatične klice ugodja. David opasan s svojo elektrificirano lutnjo vliva pogum in voljo do gibanja, do dinamike, do premene iz stanja pasive v stanje konstantne zamaknjenosti z besedami, ki resonantno mazilijo celo telo, z brnenjem dobro ojačane godbe pa se gosto brezzračje vrtinči in preliva v nevihtno črnino. Magnetizem nevarnega, grozečega se olajša s skladbo The Refractory, ki zaziblje v stanje opotekajoče posapokaliptične zaveze zaprašenim malikom ter zaprašenim obljubam pokore popolnemu zvoku, popolni divinaciji prek ritma in jebeno mastne melodike.  

Po Obdurate Obscuri smo v regularnem delu deležni še skladbe Crook And Flail. Orientalska melodika, obrati, temna prezenca vidno razpoloženega in bolj voljnega Davida, ki pa tokrat skopari z dodatki. Po oddaljenem netelesnem dotiku rok ljudi v publiki se vnovič oglasijo šamanski bobni, publika pa s klici po repeteju prikličejo bend, ki odigra le dva podaljška svojega sicer intenzivnega seta. Five By Five poplakne večer Star Treatmenta s še enim momentom, ki ne predstavlja najboljše iz borše zasedbe Wovenhand, a z razliko albumske medlosti se v živo dogaja geneza močnih odrskih energij. David ojačan s popolnoma prepotenim Chuckom na drugem vokalu pade v stanje vnovičnega transa, kjer s pogledi popolne beline, štetjem taktov do sinergije z nadsvetnim grabi za nevidnimi niti, da bi se iztrgal gravitaciji tusvetnega. Frustracija življenjskih spon polni masivno melanholijo in sonično lepoto s slehernim taktom, ko se Wovenhand odločijo skleniti svojo parabolo večera s klicem k Vsemogočnemu. King O King, nujni dodatek, sklep, epilog z izvrstne plošče The Laughing Stalk doživi bolj energično reprizo stanja vznesenosti, šamanske temačnosti in wovenhandovske usodnosti v primitivni metriki in parih akordih, katerim ni več kaj dogajati. Aleluja in ali res ne?  

Ljubljana, prejela si zadnjo odvezo, po kateri se v potu, srdu in intenzivnosti goreče vere in sinergije z božanskim nadgrajuje tisto, kar je v Ljubljani morda res izostalo zadnjič. Tokratni povratek v Ljubljano je denverski soldateski temačnežev vrnil veliko več šarma, eklektične lepote in usodnega magnetizma, zaradi katerih jih prav zlahka štejem med peščico tistih sooblikovalcev sodobne glasbe, ki jim ne gre oporekati manjko volje po kakovostnem nadgrajevanju že tako trdnega in markantnega opusa. S formo, z agilnostjo in s sebi lastnim zvočnim izrazom premikajo miljeje koncertne ekstaze vsakič v nepredvidljivi smeri dalje. Črni horizonti neskončnosti nam dajejo pri tem slutiti našo majhnost in krhkost, do katere nimajo nepotrebnega usmiljenja in ne, ne pomilujejo vas v ničemer. Zavoljo te obredne katarze, ki smo jo dobili v poduk tokrat lahko le trdim, da jim lahko parira le malokdo, tokratni dogodek pa bi štel med presežke, a je imel majhno napako, saj bi malce več resonantne teže smisla in vsebine pričakoval tudi od ogrevalne točke, ki pa me je tokrat pustila precej indiferentnega, hladnega in niti malo izzvanega, da bi se soočal vnovič z izvenserijskim svetoboljem, pa če je doma s te ali one strani meje. 

Tekst: Sandi Sadar Šoba
foto: Anja Ivanovič

Povezani članki: