9. – 12. avgust 2017
Jaromer/ Češka
part II.
Prvi bend drugega dne so bili ameriški Cryptopsy. Ti so preigravali surov tehnični death metal, ki ni skoparil z kompleksnimi riffi in ritmi nizkotonske kitare in basa. Odlična brutalna godba če ne bi vsega pokvaril enolični vokal. Pred leti je bend zapustil Lord Worm, ki je sicer imel zelo nizek in globok growl, a je še vedno imel variacije. Novi mlad vokalist pa je prinesel najslabše od deathcora s sabo (vključno z njihovo najslabšo plato, zadnja je bila očiten napredek k starim časom), saj so njegove vokalne linije bile sestavljene izključno iz UGHHH različno dolgih dolžin. Na koncu je že izpadlo skoraj komično, jaz pa sem v glavi premleval, kako bi naredil parodične karaoke, kjer bi za različne znane skladbe uporabil njegov vokal. Ko ima povprečno goregrind bend bolj raznolike vokale je čas, da se malo vprašaš o sebi.
Malce so mi okus popravili italijanski Hour of penance na malem odru. Sicer je že skoraj ponarodelo nizko mnenje o italijanskih metal bendih, a to vsekakor ne velja za stoner/doom/sludge/dratarske in death metal bende. Kompleksni riffi so brzeli mimo nas s hitrostjo japonskega hitrega vlaka, kjer ni bilo nobene milosti do predaha in vratnih mišic publike. Vse to je kronal nizek a razumljiv (!) growl, ki se je lepo podal agresivni glasbi.
Njim so sledili češki Avenger, še eden od čeških starejših, kultnih bendov (nastali leta 1992), ki so preigravali death/black stare šole, torej mešanica black metala prvega vala in starošolskega death metal, ko je bil le-ta še daleč od današnjega tehnicizma. Fletna godba, ki pa je poznana očitno le samim Čehom, saj sem imel občutek, da smo bili edini tujci med maloštevilno domačo publiko.
The great old ones so francoski black metalci lovecraftovske linije tega žanra. Le- ta se osredotoča na kozmično, ne zemeljsko zlo in z disonanco, nizko uglašenostjo, globokim growlom in kaotično godbo ustvarja veličastno in grozljivo atmosfero, ob kateri je človeška eksistenca statistična napaka v času – prostoru. Vse to je bilo značilno tudi za francoze, ki pa so izstopali iz poplave podobnih bendov z mirnejšimi in/ali počasnejšimi deli, ki so z svojim grajenjem atmosfere in prelivanjem med motivi spominjali na dobri post metal.
Če je za večino bil bend festivala Emperor, pa smo se sladokusci najbolj veselili nastopa ameriških Swans na malem odru. Kulten bend, ki je nastal že v 80-ih in iz začetnega post punka zaplaval v širne glasbene planjava, pri čemer je pa še vedno ohranjal svojo integriteto. Še bolj nas je razveselilo dejstvo, da so organizatorji obljubljali najdaljši festivalski nastop. Svojo besedo so držali, saj smo dobili kar 2+ urni nastop (!), pravcati klubski koncert znotraj festivala. Bend je bil sestavljen iz bobnarja, basista, kitarista, slide kitarista, klavituarista (zadolženega tudi za elektroniko) in nespornega vodja benda, vokalista in kitarista Michaela Gira. Slednji je svoj nastop začel z devil horns gesto (» to počnem prvič v življenju«; navdušeno ploskanje publike), ki mu je takoj sledil iztegnjeni sredinec (še večjo navdušenje publike; ah Gira never change). Vsaka skladba je temeljila na preprostem kitarskem rifu (dva ali celo en sam akord) ali razgibanem basovskem riffu, okoli katerega je bend potem pletel raznorazne glasbene vpade in tako ustvarjal presenetljive simfonije stranpotem in grozi sodobnega tehnološkega sveta. Neverjetno koliko dinamike je bend bil sposoben ustvariti samo z različno intenziteto preigravanja enih in istih akordov, ustvarjanju hrupnih zvočnih zaves, ki so se potem lahko prelevile v skoraj ambientalne dele, zatišje še pred večjim hrupnim napadom. Ključni besedi sta bili do skrajnosti prignan minimalizem in repeticija, ki sta celotni glasbeni podobi dala občutek soundtracka neke še neposnete postapokaliptične filmske mojstrovine. Dodatno dinamiko simfonij so dodajali tudi odvzemi ali dodane inštrumentalne linije, čez katero je z energijo maničnega preacherja donel Gira. Posebej v mirnejših delih je njegovo počasno vokalno zavijanje ustvarilo občutek transcedetalnosti in krik vpijajočega v puščavi. Vse skladbe so bile dolge, meandrirajoči tokovi zavesti različnih emocionalnih občutij, ki pa se bi lahko končale kjerkoli in še vedno funkcionirale. Pri tem pa tudi niso izpadle prisiljeno podaljšane, ampak so zvočno; z uporabo glasbenih vpadov; predstavljale nikoli končano agonijo. Navkljub temu pa je bil še vedno prisoten uporniški duh, ki se je mukoma prebijal skozi vso to breizhodnost. Gira je nesporni vodja benda, saj je tako z gestami kot igranjem svoje kitare in glasu vseskozi nadzoroval dogajanje in kot nori kondukter zaukazal čisto vsako spremembo glasnosti, inštrumentalnih vpadov in drugih sprememb v skladbah. Hrbtenico je le -tem dajal basist, ki mu je pomagal odlični bobnar, ki je pokazal, kako ustvariti trde ritme z popolnoma nemetalskim bobnanjem, Drugi kitarist in klaviaturist sta bila zadolžena za ustvarjanje vzdušja z glasbenim barvanjem, medtem, ko je bil za večino vpadov odgovoren slide kitarist, ki je z nafektirano slide kitaro poustvarjal krike, grozo, pa tudi znake uporništva. Koncert festivala in verjetno koncert leta.
Največji headliner letos so gotovo bili ponovno združeni norveški Emperor, definitivno največji magnet festivala. Na tej turneji so nam ob 20. letnici zaigrali celoten drugi album Anthems to the Welkin at Dusk, ki še zdaj velja za blackmetalsko mojstrovino. Zaradi dolgega Swans koncerta sem poslušal le nekaj skladb benda a dovolj da sem videl kvaliteto benda. Čeprav je bila godba še dokaj tipičen norveški black metal drugega vala se je videlo, da hoče bend stopiti izven okvirja hermetičnega true kvlt black metala. Boljši zvok in občasne kitarske finese (sploh solaže so bile skoraj gilmourovske) so že nakazovale, kam bo odneslo bend v prihodnjih albumih, da o solo karieri Inshana sploh ne govorimo. Perfektno odigrano in odpeto. Pravovernik black metalcev je šlo v nos pomanjkanje corpse painta, mene je pa zabaval videz Ishana, ki je s svojimi očalami, spetimi lasmi in srajčko spominjal na kul učitelja iz faksa/gimnazije, ki obuja spomine na mlada leta z igranjem s svojim starim bendom.
Gnaw their tongues je eden od mnogih projektov Maurice de Jong-a, kjer spaja black metal esenco z avantgardo. Zaradi svoje nišnosti so bili idealen bend za ambientalni stage. V živo je to bil duet, kjer je on na bas kitari, medtem ko je bojda njegova partnerica skrbela za elektronski hrup in posnete bobne. Do obisti slečene black metalske kitarske linije (in zaradi uporabe basa tudi melodije) in elektronska spremljava sta dala zanimivo sožitje med pravovernostjo in avantgardo. Maurice je bil zadolžen tudi za vokale in je z svojimi predirljivimi black metalskimi kriki tudi odlično opravil. Same skladbe so bile povsem odrezane kakršnikolim strukturam, saj je bilo vse podrejeno intenzivni glasbeni izkušnji black metalskega hrupa, ki ga je sedeča publika spremljala večinoma z zaprtimi očmi.
KMFDM so nemški industrial in bal sem se, da bom spet dobil slabo kopijo Rammstein, kot sem lansko leto z Die Krupps (čeprav so bili oni med prvimi industrial metalci). Na srečo je bila moja skrb odveč, saj smo dobili industrial kot se šika. Distorzirane metalske kitare so bile sicer prisotne, a utopljene v elektronskem hrupu in mehaničnem bobnanju, kot v najboljših letih industriala. Vsemu temu hrupu pa je poveljeval avtoritativni globoki glas pevca. Piko na i pa je dajala seksi pevka, ki je v najbolj kričečem, nadležnem vokalu možno, bevskala parole posamezne skladbe. Škoda, da sem poslušal le del koncerta.
Hlukova Sekce so bili slovaški noise kolektiv, ki nam je predstavil svojo vizijo noisa, ne-glasbe, kjer so z sekvencarji in drugimi aparaturami poustvarjali šum, ki pa je imel neko svojo dinamiko in nikakor ni izpadel enolično. Zanimiv je bil tudi vpad enega od kolektiva, ki je s pomočjo doma izdelane aparature poustvarjal nekaj čemur bi se lahko reklo solo noise.
Zadnji bend večera so bili irski Mourning beloveth. Počasna, gostotekoča kitarska godba polna tradicionalnih doomerskih kitarskih riffov in melodičnosti je bil ravno pravšnja za zazibanje v prijetno zasanjeno težko atmosfero. Čez to je kraljeval nizek počasen growl, ki ga je občasno dopolnil ata s prvovrstnim čistim heavymetalskim vokalom. Na prvi pogled je bilo težko oceniti kdo je bolj užival v godbi, mi publika ali ata na odru.
Tit Slatinšek
Facebook
Twitter