9. – 12. avgust 2017
Jaromer/ Češka
part III.
Prvi dan tukaj.
Drugi dan tukaj.
Tretji dan festivala je bil kar se tiče vremena, najbolj kisel, saj je konkretno ulilo že zgodaj opoldne, ko smo mi še počivali med hotelskimi rjuhami. Ogled vremenske napovedi na češki zasebni televiziji nam je povedal, da to ne bodo edine padavine.
Prvi bend so bili ameriške sludge legende Crowbar. Počasna, masna godba gorostasih pojav se je lepo prilegala težkim oblakom, skozi katere se je komaj prebijalo sonce.
Širše območje Avstralije je znano po številnih metalskih draguljih in nihče ne sveti bolj kot novozelandski Ulcerate. Bend, ki je tehnicizem death metala prinesel do take skrajnosti da je nastala godba, ki bi jo najlažje poimenoval free death metal. Osnovo njihovi glasbi sta dala bas in bas bobni, ki sta navkljub neštetim spremembam v ritmu in tempu tvorila čvrsto podporo. Na to ritmično osnovo so se povezovali preostali bobni, ki so s svojo živčnostjo in zapolnjevali celotno zvočno pokrajino. Piko na i pa je dajala efektirana kitara, ki je kot odeja pokrila celotno zvočno sliko. Mešanica disonance, nenavadnih akordov in prijemov so večkrat dali občutek, kot da je kitara igrala čisto po svoje mimo ritmični sekciji. Ves ta občutek nestabilnosti skladb je dajal občutek grozeče nadzemeljskega. In ko bi človek pomislil, da te bend ne more več presenetiti, je kitarist v zadnji skladbi prikazal učno uro jazzovskega minimalizma, na katerega bi bil ponosen še sami velikani minimalističnega jazza.
Kmalu po njihovem nastopu se je še drugič uscalo in skupaj z mnogimi smo se stisnili v predprostor kina/ambientalnega odra. Medtem ko smo se kadilci stiskali pred vhodom kina, je pred nami iz dvorane crowdsurfal en tip. Takrat smo le debelo pogledali, se je pa kasneje izkazalo, da je to bil pač najhitrejši način, kako iz konca predprostora priti do wcja zunaj.
Kasneje sem izvedel, da je dež terjal žrtve tudi pred glavnim odrom, saj se je prekinil koncert arizonskih Sacred Reich. Ta, pred leti ponovno združeni, trašerski bend je poznan po svoji družbeno kritični Ov death liriki, kjer mu zlepa ne zmanjka materiala o vseh stranpoteh ameriškega imperializma. Njihov treš je bil bolj srednjega tempa, kjer so bili hitrejši vložki bolj začimba, kot pa sestavni deli skladb. Je pa bil poudarek na groovu, skladbe so bile daljše in z pestrejšo strukturo, kot jo imajo tipični trešerki bendi. Poleg publike je najbolj užival starejši varnostnik (rocker po duši), ki je imel čez spuščanje ekipe festivala v zaodrje. Ves čas je med nastopom migal z glavo in celo dal high five vsakemu posamezniku, ki je z crowdsurfanjem prišel do ograje odra, preden ga je spustil nazaj med publiko.
Ameriški Possesed so trasherski bend, ki je med prvimi v svoj zvok vpeljeval surov primitivni death metal. Hitre in kratke skladbe so bile čisti šus brez odvečnega kompliciranja in zlobno atmosfero. Še ena posebnost benda je bila ta, da je vokalist hreščeče/renčeče vokale odpel na invalidskem vozičku, saj je pred leti doživel hujšo nesrečo. Vendar ga to niti malo oviralo pri čupanju in podajanju od Rogatemu.
Eden od skritih magnetov festivala je bil francoski čudak Igorrr, saj je bil mali oder nabito poln in je publika s kriki in ploskanjem pozdravili že tonsko vajo obeh vokalov. Igorrrjeva glasba je shizofrena mešanica vsega in svašta, od breakbeata, metala, francoske kabarejske glasbe pa se česa. Tak kaos se seveda ne more zaigrati v živo, zato je bilo večina glasbe spuščene preko matrice in/ali zmiksane v živo. Organski del skladb pa je padel na bobnarja in dva vokala. Prvi je navdušil s svojim talentom in sposobnostjo preiti iz blast beata na swingerski boben in nazaj. Edino med breakbeat deli ni nudil svoje bobnarske podlage, saj tega ni sposoben zaigrati noben človek. Vokala sta bila razdeljena na klasično linijo lepotice in zveri. Lepotica, ki je očarala tako s svojim stasom kot glasom, je imela čez čiste vokale, ki so obsegali vse od opernega petja, fado čustvovanja pa vse do močnih rockerskih krikov, ki so odpihnili publiko. Zver je bil našemljen v alternativno verzijo corpspainta in tudi njegov mikrofon je bil okrašen s chtulovsko preobleko. Tudi on je navdušil s svojimi growli, black metalskim renčanjem in tudi gotskimi deli. Vsi ti elementi so nudili izjemno glasbeno avantgardno izkušnjo z veliko dozo humorja. Na koncu nam je Igorr dal še kratki break beat set, ki dodobra razmigal publiko, medtem ko sta jo spodbujala vokalist in vokalistka. Ni čudno, da je cel bend dobil stoječe ovacije navdušene publike.
Wrekmeister Harmonies je glasbeni projekt zvočnega umetnika JB Robinsona, ki je tudi edini stalni član kolektiva. Tokrat so ga spremljali basist, bobnar, slide kitaristka in violinistka/klaviaturistka. Skupina je igrala zanimivo eksperimentalno godbo, kjer so se folkovski, ambientalni in doomovski elementi izmenjavali v daljših kompozicijah, ki niso imele klasično strukturo pesmi. Pretočnost pesmi in logično prelivanje glasbenih tem je spominjalo na dobre post rock bende. Skladbe so se ponavadi začele z umirjenim kitarskih prebiranjem in petjem nekje med bluesom, folkom in caveskovimi bladami, potem se je ta tema razvijala in mutirala, dokler ni prišlo do katarzičnega crescenda z glasnim pevčevim zaklinjanjem, konec pa je lahko sel v umiritev ali pa totalni razkroj skladb. Pomembno vlogo pri vseh fazah skladb sta igrali slide kitaristka in violinistka, ki sta s svojimi linijami okrepile in razvile vzdušje znotraj skladb. Robinson se je izkazal tudi z nekaj obešenjaškimi dovtipi, nič presenetljivega glede na tematike njihovih pesmi. Naslov je citat enega od teh dovtipov. Svoj set so končali z dolgo več pesmi sestavljeno suito, ki nas je dobesedno požrla z svojo mešanico obžalovanja, sle, hrepenenja, jeze in se česa.
Na ambientalnem odru je nam nemški Human Larvae podal svojo vizijo ambientalnega hrupa, ki ga je podkrepil z efektiranimi growlski vokali.
Medtem ko sem čakal na štromarske mage, sem si ogledal zadnjo četrtino nastopa angleških Carcass, še enih starih znancev festivala. Kot vedno so imeli dober nastop in njihov death grind je zasluženo na piedestalu največjih metalskih skupin. S tem se je strinjala tudi publika, saj je bilo prizorišče pred, nad in ob odru nabito polno.
Sinhrono prižiganje »američkih cigaret« je naznanilo začetek nastopa angleških Electric Wizard. Bend seksa, drog & rocknrolla ter vsega sprijenega, kot so ga opisali organizatorji. Zvočno je kvartet poustvarjalec najboljšega iz sveta obskurnega hard psihadeličnega rocka, ki ga meša z nizko uglašenimi in distorziranimi kitarami. To je v praksi pomenilo zapohani, enostavni ritmi ter kratke solaže. Retro naravi primeren je bil tudi zvok kitar, torej tisti oldskul marshall zvok (ne pa masten modernejši zvok večine ostalih metalskih skupin) ki pa je zaradi navitosti zvočnikov dobil težo (bend velja za najbolj heavy bend na svetu). Manj masten zvok je dal dihati skladbam, ki so opevale okultizem, perverzijo, sprijenost in podobne prijetne človeške aktivnosti. Tematiko so še podkrepili videi na platnu za bendom, ki so bili best off kultnih b filmov evropske in britanske produkcije. Na žalost nismo legalizirali drog in umore, je pa imel pevec majico s tem napisom. Tudi to je …… nekaj … ?
Zadnji ogledani bend so bili irski God Is An Austronaut. Le-ti so preigravali post rock, ki pa ni bil tipične klišejske sorte. Skladbe so bile večinoma kratke, velik poudarek je bil na poliritmičnem gruvu, distorzija je bila prisotna večino časa in ponudili so nam tudi konkretne metalske riffe. Glasba je še vedno ohranjala tisti tipično občutek prelivanja riffov/tem, le da je bilo tu to prehajanje bolj hitro in gladko. Dober nastop, a so ga skazile tehnične težave, ko včasih nisi slišal vokala, leve ali desne kitare.
Tekst: Tit Slatinšek
Foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter