Boris
9. – 12. avgust 2017
Jaromer/ Češka
part I.
Letos je na Brutal Assualt prvič vabil sam presvitli zombi (wigh?) cesar Jožef svoje podanike iz nekdanjega avstrijskega imperija in širše globalne okolice (zastopane so bile skoraj vse celine in geografska območja, največ obiskovalcev pa je bilo seveda iz Evrope). Posrečeni izbiri maskote je verjetno botrovalo dejstvo, da so kot eni od headlinerjev bili napovedani kultni Emperor. Njegov klic je bil uspešen saj je bil letos festival prvič razprodan še pred samim začetkom festivala. Glede na lansko godljo s prevzemom elektronskih zapestnic, smo se bali, da bo prišlo do popolnega infarkta. Na srečo so podobno mislili tudi organizatorji, saj so večini kupcev kart zapestnice poslali na domače naslove že pred festivalom, tako da postaje z zapestnicami praktično samevale. Tradicionalno smo po celi poti na festival srečevali delo na cesti (navkljub dežurnim slovenskim nergačem to ni le slovenski problem), tudi na lokalnih cestah. Sploh odsek med Hradec Kralove (kjer smo imeli hotel) in Jaromerjem je pil kri nam vozačem, saj se je čakalo kar precej časa na semaforju. Kot zanimivost naj omenim dogodek na poti na festival. Nekje v Avstriji sem po lokalnem radiju napol v snu poslušal horoskop, ki je mojemu nebesnemu znamenju napovedoval veliko uspešnost in zmožnost investicij. Nekaj časa po tem me je zbudilo zaviranje avta, ker nas je ustavil policist na avstrijski avtocesti. Ker sem imel pas namesto čez rame potisnjen pod pazduho, je to seveda takoj vodilo h kazni 40 evrov. Pa se je moj horoskop uresničil in sem res investiral – v avstrijsko državno blagajno.
Po hitrem postanku v hotelu smo se odpravili na sam festival in s presenetljivo lahkoto in hitrostjo dobili vse potrebno za parkiranje na uradnem festivalskem parkirišču. Nasploh so se tokrat organizatorji dobro pripravili in nikjer ni bilo čutiti, da je festival razprodan in je toliko več ljudi na prizoriščih. Malo sta k temu prispevala Oriental stage, ki je deloval ves teden in Ambient stage, ki se je iz chill cone (in spalnic za komirajoče/utrujene metalce/metalke) prelevil v klubski prostor za ljubitelje elektronike in drugih za metalce neobičajnih praks.
Tako sem si lahko brez težav ogledal prvi pričakovani bend, kanadske tehnične/progresivne/avantgardne death metalce Gorguts. Ti so izstopali iz scene že v svojih zgodnejših fazah, ko so igrali »le« tehnični death metal. Z svojim magnus opusom Colored sands pa so svoje sotrpine pustili daleč, daleč zadaj v oblaku..ee…peska. Že tako razgibani in tehnično zahtevni glasbi vseskozi menjajočih ritmov, tempa in lestvic so dodali možgane kravžljajoče linije, ki povzemajo vse od neevropskih glasbenih praks, jazza, klasične avantgarde pa še česa. Najprej so naredili krajši presek svojega srednjega in starejšega materiala, ki pa ni izpadel tako dober, ker je zvok kar pešal in se je veliko fines izgubilo. Na srečo se je ta pri dveh skladbah iz zgoraj omenjene plate precej izboljšal in bendu smo lahko (ne ravno brez težav, glasba je le kompleksna ) sledili skozi vse vijuge, preskoke in prevale. V živo skladbe naredijo še večji vtis in kar ne moreš se načuditi talentu Lameya in ekipe.
Root
Njim so sledili super kultni češki Root, ki so imeli ravno letos 30. letnico obstoja (in si lahko na festivalu kupil lično knjigo o zgodovini tega benda). Na začetku je to bil black metalski bend prvega vala, sčasoma pa so začeli vključevati druge elemente. Tako smo v dokaj razgibanih skladbah slišali heavy metalske, trešerske, doomovske riffe, včasih pa tudi značilne kitarske čebelice, podkrepljene z proto blast beati. Nesporni vodja in še edini originalni član je Big boss, karizmatični starejši občan z vedno prepoznavno tetovažo razbite vaze na obrazu. Publika mu je brez težav jedla z roke, ko je renčal, žrebal, hropel in pel s čistim a močnim glasom. Ves čas je imel med skladbami govore, v katerih je govoril o zgodovini in filozofiji benda, ki ostaja vpeta v čaščenje lika in dela Rogatega. Govori so bili seveda v češčini, a je bližina jezika še vedno dovolila razumevanje posameznih fraz kot so »črne ovčice« in »pekel, kjer se cvrejo neonaciji in pedofili«.
Potem sem se premaknil na Oriental stage in so pogledal ameriške Cough. Ti igrajo počasno verzijo sludga, kjer se posamezni akordi in riffi res valijo kot gosta blatna gošča. Tu ni prostora za nobene finese in kakršnokoli dobrikanje publiki, za lepšo atmosfero pa čez vso to goščo prodira vreščeč vokal, poln obupa in uporniškega fatalizma. Šele v zadnji skladbi so nekoliko pospešili in nam ponudili bolj običajne, za mišjo dlako hitrejše, sludgerske riffe.
Med čakanjem na naslednji bend sem na hitro skočil na Ambient stage in si pogledal poljske ARRM. Kvartet v postavi kitara, bas, boben in klaviature so počasi pletli godbo, ki se je gibala nekje med poznimi Earth in srednjo pozno fazo Kayo dot. Godba, polna fines in premišljenosti, kjer vsak ton pade na točno določeno, primerno mesto.
Ultha so sicer Nemci a so pravoverni pripadniki kaskadske verzije black metala, torej transcendentalne čebelice in atmosferski počasni deli. Najbolj zanimivi so bili ambientalni deli z dodelanimi in dobro izpeljanimi linijami, ki so skupaj z tremolo riffi ustvarjali svojstveno atmosfero.
The Dillinger Escape Plan sem ujel le za nekaj skladb iz novejših plat. Te so dober pokazatelj zrelosti benda, ko se kaotičnost malce umiri, pusti glasbi dihati a še vedno ohrani ostrino. To je bila njihova zadnja turneja in koncert je bil korektno odigran, ni pa to bilo to. Spominjam se, ko sem jih prvič videl na BA – takrat se je njihovo divjanje po odru z lahkoto kosalo z divjanjem inštrumentov.
Boris
Japonski Boris se skozi svojo diskografijo gibljejo med dronom, sludgem in alternativnim rockom. V živo smo dobili veliko prvega, malo drugega in nič zadnjega, kar pa je tudi prav. Gora Orange ojačevalcev, ki so višinsko krepko presegali krhko kitaristko (in bi zasenčili tudi take hruste, kot je Pižama) so obetali mast vredno krško-poljskih svinj. In to smo tudi dobili. Ojačevalci sicer niso bili nastavljeni na pregovornih 11 (ker bi odpihnili bend pa pol publike), dobili pa smo masten, masten, kot nobel burek mastni zvok. En sam akord na kitari in gmota zvočnega zida nas je počasi premetavala kot hiša na poti ogromnemu zemeljskemu plazu. Skozi zid obeh kitar je rezko sekal bobnar z svojimi počasnimi vpadi, nad vsem tem se je pa uspešno boril stonerski čisti vokal kitarista/basista. Vse skupaj je bilo zelo meditivno, kar so še podkrepili občasni udari na gong in res konjske doze megle iz naprave za ustvarjanje umetne megle (enkrat so našo fotografinjo dobesedno utopili v njej). Zen budizem so dvakrat razbili z dvema malenkost hitrejšima skladbama, med drugim aktualnim singlom Alterego, ki je prava stonerska rokačina, ki izvrstno izpade tudi v živo.
Batushka je skupina, sestavljena iz anonimnih članov znanih poljskih black metalcev. Pravoslavje v black metalu bi lahko izpadlo kot poceni trik, a v živo kar deluje. Cel oder je bil primerno osvetljen in opremljen z pravoslavnimi svečniki. Vsi člani benda in spremljajoči pevci so prišli oblečeni v pravoslavne kute (z satanističnimi/poganskimi simboli) in pevec je začel koncert z pravoslavnim cerkvenim nagovorom. Sama glasba je sredinski black metal, daleč od slabega a nič preveč posebnega. Kar dela njihovo glasbo posebno so ravno pravoslavni elementi, od moškega zborovskega petja, ki je sicer čisto a globoko, do ustvarjanja atmosfere/ritmike s pravoslavnimi zvončki. Na žalost me je požrla zaspanost na pretihotapljenemu stolu, tako, da sem sredi koncerta zaplaval v sanjske vode in se zbudil ves zmeden pred praznim odrom in na pol praznim parterjem.
Ves zmeden sem si šel ogledat še zadnji bend večera, OG pripadnike kaskadske scene, Wolves In the Throne Room. Bend, ki se je po eni strani usmeril v pravoverni black metal, po drugi strani je pa ravno z ambientalnimi deli presegel te okvirje in zaplaval v transcendentalno linijo black metala, kjer ne vlada Rogati, ampak animizem in personificirana Mati Narava. Bistvo ni zla atmosfera in hladne melodije ampak šamanska repeticija. Novi singli dokazujejo, da je bend še bolj zaplaval v svojstvene vode. Na žalost je utrujenost požrla pol moje zbranosti in zaznavanja, zato sem imel od odlične glasbe bore malo.
Tekst: Tit Slatinšek
Foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter