9. – 12. avgust 2017
Jaromer/ Češka
part III.
Prvi dan tukaj.
Drugi dan tukaj.
Tretji dan tukaj.
Zaradi že omenjene cestne zapore sem skoraj zamudil nastop angleških Sikth, eden bolj unikatnih metalskih bendov. Njihova mešanica mathcora, djent delov (preden je sploh nastal termin), hardcora in melodičnih pasaž niso pustile nobenega hladnega. Vragolijam po kitarskih vratih in bobnarskih opnah kar ni bili konec. Vendar to ni bilo tehnično masturbiranje samo po sebi, ampak izvrstno skladane kaotične linije, ki so lahko povsem umirile ali pa nas zdrobile pod težo počasnih riffov. Bend je imel dva vokalista, en je bil hardkorovski kričač, drugi pa je bil zadolžen za bolj melodično petje. Z nenehnim gibanjem po odru sta lepo predstavila kaotičnost glasbe.
Naslednji ogledani bend so bili njujorški Prong, bend, ki je z svojim thrash crossover zvokom vplival na nastanek groove metala. Power trio nam je ponudil polno dobrih, groovie riffov, ki so še bolj prišli do izraza zaradi normalno uglašene kitare.
Belgijski Oathbreaker so z svojo novo plato Rheia dosegli širšo prepoznavnost ne samo metalske publike. Bend je iz začetnih bolj hardcorovskih začetkov začel mešati različne glasbene vplive, ki so na koncu privedli v zanimivo mešanico black metala in alternativnega rocka (v širšem pogledu). Vse njihove skladbe so bile precej dinamične, menjave med mirnimi, bolj melodičnimi deli in black metalskim šusom pa me je spominjalo na prakse alternativnega rocka. Bas je imel precej enostavne linije a je s svojo robatostjo spomnil na hardcorovske začetke benda. Ključna figura pa je bila a na videz krhka pevka Caro Thange, ki nas je nagovarjala s komaj slišnim glasom. Ko pa so zadoneli riffi, je bilo konec krhkosti, saj je prepričala tako z čistim močnim vokalom, kot odličnimi black metalskimi kriki. Na žalost je zvok včasih šepal in jo je bend marsikdaj čisto preglasil.
Zaradi utrujenega križa sem nastop bronških Demolition Hammer spremljal v chill kletnih prostorih trdnjave. Čeprav nisem bil pred odrom, pa me je preko ekrana še vedno dosegla energija njihovega nastopa. Že vidno postarani, z bradami in zalisci, ki bi jim jih zavidal sam presvitli cesar, se vendarle niso ustavili niti za minuto. Trdi, na dobrih riffih in ritmičnih preskokih osnovani thrash metal z renčečimi vokali in brez kakršnihkoli olepševalnih dodatkov je mimo nas brzel kot hitri japonski vlak in za sabo pustil le čupajoče glave. Definitivno thrash poslastica.
Tiamat v zdajšni fazi ponujajo atmosferični metal z gotskim pridihom. Ogledal sem si par skladb, potem pa šel po opravkih. Ko sem se vrnil pred oder sem postal priča najbolj bizarnemu koncertu festivala. Zgleda da je pevec/kitarist Englund vzel tisti legendarni slabi rjavi trip, saj se je koncert dobesedno prelomil. Klečeč z mikrofonom v roki je v maniri slabe slam poezije govoril o »soncu, ki je videti tako malo, da bi jo lahko vzel v roke in dal v svoj žep«. Spremljal ga je le drugi kitarist, medtem ko je preostali bend samo debelo gledal. Ko je potem po tleh najprej vrgel svojo kitaro, potem pa še mikrofon s stojalom vred, je bend lahko samo nejeverno skomignil, si mislil k vragu vse in vsekal solidni jamm session. Po jammu se je bend brez vokalista objel in hotel že zapustiti oder. Potem pa so se vendarle odločili odigrati še par svojih skladb, a brez ene kitare, ker vokalist citiram »noče več igrati na tisto kitaro«. Mene je celotna zadeva zelo zabavala, feni benda pa so bili razumljivo ogorčeni. Z besedami italijanskega fena« Che cazzo!« (v prevodu kak kurac).
Islandija je v zadnjih letih postala vroča točka black metala, ki izstopa iz povprečja. Pa naj gre za kaotične brutalne Svartitaudi po eni, kot za filmsko zasanjane Solstafir na drugi strani. V tej bogati in raznoliki sceni avtorskih principov pa imajo Zhrine prav posebno mesto. Do zdaj so izdali le prvenec a kakšen! Če so že na plati odlični, je njihov nastop v živo transcendetalna izkušnja in velik preizkus za recenzente, tudi mene. Za začetek je dovolj, da povem, da je basist uporabil električni kontrabas in na njih igral jazzovke linije namesto klasičnih metalskih prijemov. Njihova muzka je neverjetno kompleksna, polna disonance, poliritmike in akordov, ki se kosajo z akordi od Ulcerate. A to je samo površinski opis, saj so vsi ti elementi tako zgneteni skupaj, da postanejo čisto samosvoja glasbena izkušnja, ki je vrtiljak čustev in občutij, ki pa se po neki notranji logiki tekoče prelivajo drug v drugega. Da so tak vtis naredili navkljub konkretnim preskoki v ritmu, tempu in kitarskih efektih priča o njihovem že bolanem talentu. Ob taki glasbi sploh ne bi pogrešali vokala, a se je bend tudi tu maksimalno potrudil in vokalist/kitarist je ob brezhibnem igranju ponudil odlične black metalske growle/krike. Odličen nastop odličnega benda, ki se ne trudi z melodramatičnostjo, ampak ponudi samo odlično glasbo. Glasbo, ki je Holstov Saturn napram Marsu Death spell Omega.
Na velikem odru je nato nastopil veliki Devin Townsend, ki opisa ne potrebuje, pav tako tudi ne nastop, kajti Devin, kot perfekcionist svoje delo opravi kot pravi pro … glas, zvok in nastop na mestu! Enako lahko rečem tudi za Amorphis in Mayhem, velikani na svojem področju, a videni že večkrat. Zato me je tudi vleklo na manjše odre, kjer so bili napovedani zanimivi glasbeni biserčki.
Odpovedi bendov tik pred začetkom festivala so na žalost stalnica vseh festivalov, a so se organizatorji potrudili z zanimivi menjavami in inovativnimim rešitvami, kot je bil nastop ameriških Incantation na Oriental stage-u. Poleg redne setliste na velikem odru so namreč imeli na majhnem odru ekskluziven program, sestavljen iz samih počasnejših doomovskih skladb, ki so bile vedno prisotne na njihovih ploščah. To je bil še vedno death metal, le da je bil odigran z zombijevskim tempom. Same skladbe so imele precej enostavno strukturo a so prepričale z zlobno atmosfero in masnim zvokom. Če si temu dodal še razumljiv a globok growl, si imel vse sestavine za dobro, čupanju prijazno, death doomovsko gavdo (žurko po koroško). Z njihovim nastopom je povezna tudi zabavna anektoda. Bend smo slišali že na tonski vaji, kjer so se kratkočasili z preigravanjem klasičnih rockovskih riffov. Benda sprva nismo prepoznali, zato je šla kolegica, sicer velika fenica benda, s pravkar kupljeno majico taistega benda, povprašat tonca, kdo igra na odru. In s tem polepšala dan nam in toncu. Za piku na i pa smo pevca nehote ujeli na našem skupinskem selfiju.
Furia so bili opisani kot alternativni black metal. Slišati je bilo zanimivo, a bend je na oder prišel v corpsepaintu (prvi slab znak). In zaigral generične black metal riffe. S polka basom. Počakal sem dve pesmi, da vidim če bo kaj spremembe. Ker od te ni bilo ne duha ne sluha, sem se raje odpravil gledat Animatrix v Horror kino.
Na festivalu se vedno splača ogledati gore/pornogrind bende, čim bolj butasti tem bolje, sa imaš zagotovljeno žurko slabega okusa. Letos so to funkcijo prevzeli češki Gutalax. Goregrind bend, v katerem se vse vrti od fekalij z svojimi kratkimi pesmimi priredi prvovrstno žurko z zabavnimi nagovori ( na žalost večinoma v češčini, sem pa ujel Tui Tui (firma »diksijev«), kostumi (vsi so oblečeni v sanitarne obleke; morda ideja za inovativen merch) in pa publiko, ki je poplesavali kot pijani študenti na Kingstonih. Seveda niso smeli manjkati raznorazni wc rekviziti, napihljive žoge in podobna šara in seveda ogromno wc papirja, ki ga je publika metala v zrak skozi cel koncert. TUI TUI!
And now for something completely different. Naslednji bend ne bi mogel biti večji kontrast, saj so sledili francoski funeral doom Monolithe. Publika pred odrom se je precej razredčila, saj funeral doom ni ravno najbolj priljubljena zvrst metala. V bendu so bili poleg ritmične sekcije, vokalista še klaviaturist in kar trije kitaristi. Običajno bi trije kitaristi pomenil masiven zvočen zid, a smo poslušali bolj melodični odvod funeral dooma. Dodatna kitarista sta bila zadolžena za pogoste melodične okraske, ki so spominjali na tradicionalne doomovske melodije.
Za zaključek pa je festival ponudil ameriške Revocation. Ti so prodrli na sceno v poznih dvatisočih skupaj z drugimi bendi thrash revivala. Začeten klasični thrash so hitro začeli mešati z death metalom in dobili smo odličen death thrash hibrid, ki nadaljuje tam, kjer so končali Death. Navdušili so s srednje hitrim tempom, kjer so odlični poliritmični riffi prišli še bolj do izraza. Seveda so uporabili čimbolj raznolike akorde in tudi v mirnejših delih niso igrali zlajnanih akordov. Čeprav so bili vsi odlični, se je najbolj izkazal vokalist/kitarist, ki je brezhibno odgrowlal (growl je bil v stilu benda Chucka Schuldingerja) tudi čez najbolj kompleksne ritmične prehode. Za bonus pa je bil zadolžen še za večino odličnih melodičnih solaž. Poliritmično divjanje so milostno » umirili« z dvema starejšima skladbama, ki sta bili klasični thrash (hitro in v 4/4 ritmu), tako da se je lahko publika še bolj zdivjala. Pa saj ne da ni publika vsezkozi na polno čupala in moshala. Udaren koncert, ki je iz publike potegnil še zadnje atome moči, in tako na najboljši način zaključil še eno dobro edicijo brutalnega napada.
Tekst: Tit Slatinšek
Foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter