30. 10. 2017
Ljubljana / Stožice
Dolgo časa sem čakal, da bom lahko začutil in videl ter tudi osebno dojel, zakaj je koncert Nicka Cava več kot le koncertno doživetje in zakaj je kar veliko mojih bližnjih prijateljev ter znancev vedno z občutkom ganjenosti opisovalo svojo prisotnost pod odri Križank, Tivolija ter tudi evropskih koncertnih odrov v trenutku, ko jih je z odrov nagovarjal Nick Cave kot nadsvetno katarzično izkušnjo. Niso potrebni grmenje, hitri tempo ter osvajanje publike z obscenostmi. Le največji odrski umetniki uspejo zgolj s pogledom in iskreno čutenimi izpetimi verzi ohranjati suspenz in napeto tišino med publiko tudi v drugače kalibriranih prostorih, kot je denimo tudi ljubljanska Arena Stožice. Ko so za iztek oktobra napovedali po štirih letih vnovični prihod, povratek avstralskega poeta, beatnika, odrske karizme Nicka Cava v Ljubljano, je bil prihod na koncert nuja, dejansko prostovoljna obveza, glede na okoliščine nastanka lani izdanega temnega, bolečine in teme žalovanja polnega zadnjega albuma Skeleton Tree pa je nemalo kritik in neodobravanja med oboževalci izzvala selitev koncerta iz enako majhnega in obscenega Tivolija v Stožice. Mar bi bile Križanke najboljša izbira? Morda, a ob jesenskem hladu in dejstvu, da je bil interes gledalstva tako enormen, da so organizatorji napolnili tudi Stožice, je bila odločitev logična. In temu smo z jasno zavestjo, da bomo deležni nečesa močnejšega od zgolj običajnega nastopa zvezdnika, ki je na slovenske odre tokrat stopil že devetič v svoji štiri dekade in pol dolgi glasbeni poti prodorne sinteze globokega intimnega liricizma ter intelektualnega konfrontiranja z izzivi in demoni bivanja. Po dolgem času pa je bil magnetizem napovedi še večji, saj mu je ob boku tudi tokrat stala sublimna soldateska izvrstne zasedbe The Bad Seeds v postavi izrstnega in prav tako karizmatičnega multiinstrumentalista Warrena Ellisa, Martyna Caseya, Thomasa Wydlerja, Jima Sclavunosa, Conwaya Savagea, Georgea Vjestice in Larrya Mullinsa. Tudi če ste mislili, da ste pripravljeni na vse, tega, kar smo doživeli ta večer v Stožicah niste mogli pričakovati.
Malce po pol sedmi se je začela pred Stožicami zgrinjati masa ljudi z vseh koncev sveta ter Evrope, pisana plejada oboževalcev, radovednežev, starih in mladih, da bi zasedli kar se da najboljši kotiček pod odrom in bi prisostvovali eksploziji čustvenosti, mimike, bili deležni dotika in pogleda šestdesetletnega umetnika, ki je po Bowieju, Cohenu in Reedu eden zadnjih predstavnikov karizmatične in publiki ne vedno dostopne, a toliko bolj ljubljene artistične inteligence. Pa si nalijmo čistega vina. V masi, ki je morda pričakovala hite, stereotipne koncertne dragulje že kar davne preteklosti, je kmalu po osmi završalo, dih pa je skoraj zastal, ko so na oder v polmraku stopili člani zasedbe The Bad Seeds. Za bobne sede izjemni Thomas Wydler, poleg katerega se strateško postavi vibrafonist, tolkalist Jim Sclavunos, na levi oder s svojo akustično kitaro zasede elegantno oblečeni George Vjestica, ki mu na desni strani odra z bolj divjo in nebrzdano karizmatično držo postavi konkretno protiutež Warren Ellis, v ozadju pa si bas oprta Martyn P. Casey. Ritmični udar pritrkavanja, nato pa senzualni pritisk na klavirske tipke, ko iz mraka na oder ob bučnem pozdravu publike stopi Nick Cave osebno ter mazili ušesa publike z grenko, bolečo in presunljivo skladbo Anthrocene, skladbo o dualizmu ljubljenja in nuje izgubljanja, slovesa. Zlovešča gosta atmosfera atmosferično vrtinčenega zvoka, vsa dvorana pa globoko prežeta z resonantno prisotnostjo in odrskim magnetizmom temnega in s temo in bolečino že dolgo časa kaljenim umetnikom, ki je prišel podariti košček svoje duše, podariti plejado glasbe, pisane z veliko začetnico. Draga Ljubljana, dva dni pred dnevom spomina na mrtve si bila deležna presunljive in ganljive glasbene maše zadušnice, ob kateri se je na sebi lasten, poglobljen in umetniško prepojen način od svojega preminulega sina Arthurja. Nakocinjeni od naelektrenosti temačnega in masivnega čutenja smo se v večer šele začeli poglabljati.
Jesus Alone s statiko, gosto masivnostjo in počasi razodevajočih se zvokih stopa po isti poti trpljenja in katarze, Nick pa se preda prvim vrstam, se pusti pridržati na rokah, da ob priprtih očeh in globokih nitih lirike kliče po usmiljenju in tolažbi višje instance, Boga osebno. Motivika trpljenja, masivnih nanosov bolečine, sugestivne ekstatične pasivnosti se namesto himen za mase iz zvočnikov izcejajo takti in molovske melodije, ki prinašajo ob vsem skupaj še mnogo več kot če bi stavili na predvidljivost the best of albumov. Aktualna plošča je terapevtski izdelek, aktualna turneja pa srce dotikajoča osebna terapija, kjer si velikan avstralske glasbe polni dušo in telo s povratnimi senzualnimi impulzi intimnega stika s šokirano in pretreseno publiko. Magneto z vibracijami klavirja in vibrafona, atmosferično mogočnega efekta izvrstnih The Bad Seeds ustavlja čas, da Nick izpove svojo neskončno ljubezen, atomi teme ter usodnosti pa višajo stopnjo gravitacije s svincem maziljenih src. In nato malce neposrednejših taktov ter malce več kitarskih zvokov. Higgs Boson Blues s predzadnje plošče Push The Sky Away z dodatkom orgel, bluesovskim vajbom in poetiko nezavestnostjo prihodnosti opeva prihod Luciferja ter ognjenega očiščenja. »Can You Hear My Heartbeat?« Prekleto, da ja, dragi Nick. Želimo vedeti več in širiti obzorja, Cave pa podaja, da obstaja še tisto nekaj več, onkraj dometa spoznanja. In to ves čas neposredno, v dometu rok publike, kjer je enake mere pozornosti in odrskega dialoga deležna tako leva, desna kot tudi centralna stran auditorija, ki ga Nick meri s svojim globokim in prodornim pogledom.
In nato ostri povratek v gromovniška leta in daljno leto 1987. From Her To Eternity je ostrejši od albumske različice. Izvrstni The Bad Seeds servirajo trdo kakofonijo strastnih taktov, Warren zlorablja in nasilno skruni nežno dušo svoje violine, ki postane namesto godala brenkalo, simfonija atonalnosti pa se vseeno ubrano prek Nicka kanalizira v dvorano, kjer so grla od intenzivnosti doživetja zadrgnjena, obsedno stanje diametralnosti strasti bivanja in neizbežnosti Niča pa se po grmenju, projekcijah moči orkana nadaljuje s skladbo Tupelo s plošče The Firstborn Is Dead. Brutalna parafraza tega, kar je izvorno podajal John Lee Hooker, v novi preobleki pa je tudi po 32-ih letih skladba v novem kontekstu še udarnejša in še bolj smiselna. In toliko bolj povezljiva z novejšim briljantom Jubilee Street, eno bolj spevnih skladb Cavove kariere, na katero se pomenljivo dodaja glavni hit plošče The Good Son, resonantna The Ship Song, na katero se v duet z Nickom občutno poda tudi ljubljanska publika. »Come sail your ships around me and burn your bridges down …« Slovo, odhajanje, prehod na novo raven, skladba, ki sem ji nekoč lahko prisluhnil površno pa dobi novo dimenzijo, zaradi katere mi je s slehernim trenutkom Cave bližje, njegov melanholični opus pa se zažira vse globlje v mojo dušo.
Slednja je po duhovno prežeti klavirski skladbi Into My Arms z gospelom, hvalospevom krhkosti bivanja ter predajanju nitim ter direktivam divinacije. Meditativni preplet glasbe, lirike ter misli o nemoči, s katero smo dani na ta svet zgolj kot gostje, nemočni in goli pa tako na svet kot s sveta odhajamo sami, občutek vere in ljubezni pa je tolažba, da v konturah neizbežnega uzremo iskrice lepote ter transcendence. Ob tem lahko sleherni dan in sleherni trenutek sočustvujoče potočimo solze za svet, za izjemnega Nicka in s tem tudi zase. Girl In Amber dodaja v šopek izjemnih in močnih žalostink še eno močno sentimentalijo, morda najmočnejši trenutek plošče pa v mozaik lepe bolečine doda I Need You. »Nothing really matters when the one you love is gone …« Nick pa deli to svojo bolečino in dušno agonijo na poetičen in nikakor ne patetičen način s svetom, ki se tega akta po večini niti ne zaveda, čuti in sliši pa v svojem čudnem voajerstvu nekaj lepega in prevzemajočega, katarzičnega.
Spevni in močni Red Right Hand je vstavek, namenjen uslišanju publike, ki s telefoni lovi sleherni gib glasbenega šamana in guruja Cava, Nick pa se retorično v vstavljenih verzih skladbe sprašuje, kam je prišel svet s svojim smislom na Instagramu ter v digitalnih nosilcih brezvezja namesto v integralnih vodih nervnih impulzov spomina in čutenja. Lepo, inteligentno in ravno prav kritično. Nato sledi The Mercy Seat, še ena nujna skladba z repertoarja, ki ji dajo The Bad Seeds malce drugačno, še močnejšo konturo ter odtenke.
Precej bolj v skladu z namenom turneje ter zadnje skladbe se vsaj mojega srca dotakne angelski, navidezno tolažeči Distant Sky. Nick Cave sede za klavir in z velikega platna mu v odgovor odpoje ganljivi odgovor fizično odsotna z angelskim glasom Else Torp, izjemna vokalistka in članica zasedbe Theater Of Voices. Kot bi se v dialog s človekom spuščali bogovi prek zbora harmoničnih angelov. Presunljivo in lepo, da po naslovni skladbi zadnjega albuma Skeleton Tree pridemo domala do konca. Bowiejevska barva skladbe se po gromovniškem klicu tisočerih grl v Ljubljani nagradi s tremi superlativnimi dodatki. Ne, ne boste slišali Deanne, po kateri kliče nekdo z leve strani tribune. Raje se v kontekst dodaja The Weeping Song, med katero se Nick spusti z odra in v odhodu med publiko pride do otočka, na katerem vabi k sebi tisoče rok, ki ga s spoštovanjem dotikajo, božajo, sam pa močno in z ravno pravo mero teatra, ki ne izgleda zaigrano, temveč bolj iskreno, vabi v svoj oddaljeni objem nedotakljivosti vsakega posamično, prav tako pa tudi tisto dekle, ki na ramah svojega fanta za vsaj trenutek ali dva pripada vsaj v duhu Cavu osebno. Močno. Kot je močan in udaren tudi Stagger Lee, med katerim se na oder s Cavom odpravi četa samovšečnih članov avditorija, ki sledijo Cavu na oder, zakrijejo pogled na izjemne The Bad Seeds ter s telefoni in mimiko ljudi v stanju ekstaze ter obenem stiske, ker ne vedo, kaj na odru početi, postavajo, slikajo svoje brezvezne sebke ter motijo, vsaj mene, pri konzumiranju kemije benda s svojo prezenco. Dobro, tudi to je del pričakovanega narativa scenarija večera. In nato še zadnji intimni akt večera. Push The Sky Away, s katerim se Cave glasbeno in lirično poslovi od oddaljenih horizontov dojemljivega ter se na res lep glasbeni način oddolži ter zahvali Ljubljani za vse.
Publika na odru pa zastre pogled na The Bad Seeds, ki so upravičeno lahko deležni stoječih ovacij ter poklonu za vso čudovito glasbo, za atmosferiko ter priložnost, da smo lahko užili ta večer nekaj nevsakdanjega in verjemite neponovljivega! Izjemni dve uri in pol skupinske ekstaze, predajanja masivni počasnosti in melanholiji – to, dragi moji, je božanska esenca, ki jo boste na koncertih užili le malokrat, za kar se lahko Nicku Cavu in izvrstnim eklektikom The Bad Seeds zgolj zahvalimo za vse in upamo, da bomo naslednjič morda deležni podobnih, nikakor pa ne enakim temnim emocijam ter sentimentom. Koncert je bil izjemna maša zadušnica, polna lepote, karizme, čarobnosti ter obenem tudi spoštljivosti, grenkobe ter posebnih stanj koncertne ekstatičnosti, zaradi katerih bo povratek na prizorišče skupinske meditacije s Caveom naslednjič nuja, čeprav istega stanja duha kot po tokratnem strelu z nebeških višav v temni center krvavečega srca ne bomo poustvarjali na identičen, na enak način. Pretresen in ganjen sklepam tokratno koncertno parabolo z iskreno željo, da se Nickovo srce vsaj malce potolaži in da vsa ta masivna tema mine, da po njej vnovič napoči novo jutro, polno nove glasbe, novih hrepenenj in obenem tolažečih spominov na te, ki so odšli in se ne vrnejo, a se nekoč, ko napoči pravi čas za to, vnovič sestanemo na drugem bregu reke Stiks.
tekst: Sandi Sadar Šoba
foto: Nina Ferkolj
Facebook
Twitter