Laibach: Zaratustrova fantastična simfonija človekove ničevosti ter nesvobode

9. 12. 2017
Ljubljana / Kino Šiška

Človek, veš svoj dolg? V času, v katerem je izmikanje pravilom globalna maksima delovanja, človečnost pa z dnevom v dan izgublja svoj smisel, je ponovno branje in razumevanje klasičnega teksta filozofije, Nietzschejevega kanona naše ničevosti in izgubljenosti, brezboštva in nesmiselnosti, dela Tako je govoril Zaratustra, postavljeno v novo luč, v nov kontekst. Sami sebi smo najgrozljivejše živali, animalični duši, ki si umišlja, da je večvredna in nadsvetna, pa je potrebno nastaviti ogledalo. O propadu vrednot je govorila že marsikatera knjiga in marsikatero likovno ter glasbeno delo, ko pa pride ta tematika na mizo skupine Laibach, se parametri postavljajo na posebno intenziven, provokativen način. Trboveljski kronisti naše ideologijam praznine in patološke blodnje o večvrednosti so se tako na svojem dvajsetem glasbenem celovečercu posvetili prav razpokam v preživetem sistemu, iz katerih v brezdušju izteka duh humanosti, milenijski milje naše razsrediščenosti pa je glasba iz predstave Also sprach Zaratustra v kontekstu koncertnega dogodka nov izziv za stimuliranje pospanega duha. In tega je bila naša Slovenija očitno potrebna, saj sta bila oba večera krstne uprizoritve v ljubljanski Katedrali Kina Šiška popolnoma razprodana, svoje mesto v dvorani pa smo si morali tako zagotoviti tudi mi.

Umetnost zasedbe Laibach je ekspresija kontekstualij, ki v sklicevanju na množično kulturo ter visoko kulturo drami kulturni spomin z wagnerjansko adaptacijo Gesamtkunstwerka na moderen način. Tu so močne vizualije, tu je močna vloga suspenza in notranje naracije, tu je močna glasba in močan liricizem, že sam vstop v temo Katedrale pa je množico stimuliral z dolgo, intenzivno tesnobnostjo zvoka siren, zvokov vojne skladbe Von den drei Verwandlungen, ki so iz zvočnikov gostili občutje nelagodja, občutje pričakovanja, občutje, s katerem se je atmosfera večera tkala še predno so na oder stopili Laibach ter zasedli svoja mesta. Tokrat so poleg Luke Jamnika in Roka Lopatiča na sintetizatorjih zvoka ter Bojana Krhlanka za bobni oratorji mogočne nadglasbe zaupali vlogo dopolnjevanja vrzeli v zvoku tudi nadarjenemu kitaristu Vitji Balzalorskyju, sicer tudi članu zasedb Carnaval, Litošt, B. Bees. Koncert koncertov v izteku leta 2017 se je v močni kontrastni dualnosti luči in teme začel z močnim spustom v globine našega propada. Ein Untergang je atmosferični splet nelagodju zapisanih disonanc, na katere z impozantnim prihodom na oder Milan Fras v tokrat rdečem, krvavem plašču, dodaja prve podtone novemu izletu v vakuum Niča in ničenja. Temni stihi o temi luči, somraku idej in malikov, z minimalijami melodike in ritma pa se naracija približuje bolj branju poezije kot eksploziji dinamike. Že s skladbo Die Unschuld se z vizualijami porajajočega otroka, ki prihaja na svet grotesknosti vprašanje nedolžnosti druži z močnejšim občutkom nemoči, krhkosti, Laibach pa svojo impozantno atmosferičnost vozijo tokrat dosledno v sferah ambientalnega, v katerem se Ein Verkündiger na platnu spuščajo ujede, Milan pa s svojim globokim prodornim glasom oznanja prihod pridigarja bridkega konca, brusi nože in daje vedeti, da se bliža čas poslednje sodbe, apokalipse, katero smo inicirali sami. Prvi bolj ritmični trenutek nastopi s skladbo Von Gipfel zu Gipfel, ki s sintetičnim tempom daje občutek hitrejše ritmike, industrijske repetitivnosti, s katero se ob podobah atomske kataklizme, udarnih valov jedrskega uničenja ponovno postavlja vprašanje, ali smo sami sebi sploh sposobni konstitutivno postaviti temelje za srečo. Das Gluck prepričuje, da smo svojo srečo našli, a je to le utvara, saj je noč temna, gosta, nepopustljiva. »Dunkel ist die Nacht,« v skladbi Nachtlied ponavlja Milan, ki prinaša kontemplacijo o racionalnem, pooseblja temno plat duha časa, moški princip popolne teme je tudi bolj atonalen, negativen, nasilen, provokativnost pa tokrat povzemajo bolj vizualije s podobami pornografije, z besedami na platnu, z lučjo.

Po Milanovem odhodu z odra se s skladbo Vor Sonnen / Aufgang zgodi zvočna premena, malce več optimizma pa je ob podobah smrti in uničenja na drugi strani nekako angelsko uravnotežila senzualnost in milina Laibachom izvrstno prilagojene Mine Špiler. Milina mehkega glasu pa se z njegovim odhodom z odra nadomesti z lažjo, bolj zračno in svetlo konturo. Močna igra kontrastov v luči, podobi in zvoku je dejansko vstop v drugi del koncerta, v del dobro umeščenih briljantov, ki ne rušijo tematske moči plošče, temveč dodajajo nove impozantne podtone s skladbami, kot so Parnassus ter Cold Song, izvrstno predelavo Henryja Purcella iz soundtracka enega verjetno bolj pričakovanih filmov evropske kinematografije, filma Iron Sky II. Sledi povratek na ploščo WAT ter brutalno hladni in sistematični Anti-semitism. Zob za zob, glavo za glavo, mogočna prezenca prvega moža Laibachov, izvrstnega Frasa pa v skladbi o bratomornosti in pomanjkanju luči iz vesolja, v pričakovanju našega časa, pričakovanju prej omenjene katarze z ognjem in mečem, z apokalipso sistematično nadgradi fatalizmu in dramljenju zavezani Brat moj. Prižgimo kres v vseh ljudeh in bodimo močni kot garači, saj mi smo nosilci lastne odrešitve, boljšega jutri, v nas pa je tudi ta gnevna glad, ki nas prazni in uničuje ter nam onemogoča pot k tisti novi luči, s katero bi se lahko oteli sistematiki pasivnosti. Krasna in mogočna paradigma je že nujni del Laibach izkušnje, je pa tokrat precej manj militantna kot sicer. S Hell: Symmetry, v kateri se zavezujejo Laibach k povzemanju ideje sveta, jezika časa ter ga v svoji maniri spevno peljejo v izštevanko ljubljenja in odljubljanja. Da nam odvzamejo jezo in naredijo lastno, da jo v demonizirani obliki dajo kot protistrup razosebljenemu svetu, medtem pa se na platnu pojavljajo pornografski motivi, ki podžigajo občutje strasti in telesnega. Le Privilege des Morts s projekcijo obrednega sepukuja v izvrstni francoščini dodaja v spekter krvavo dejanje dokončnosti, s katero se Laibach utirijo na zadnjo potanjo močnega diskurza. Ti, ki izzivaš postavlja pred zid odgovornosti vse tiste, ki so s svojim ravnanjem, s svojim hujskaštvom in brezdušnostjo pripeljali svet do roba znosnosti. Mina z megafonom dopolnjuje simfoniko grandioznosti z militantnim pozivom, da s skladbo Wirtschaft ist tot s plošče Kapital pridemo do poslednje, redne obsodbe sistema robotizacije, saj je naša krasna nova tehnologija ta krasni novi svet pripeljala do stopnje, kjer premoremo vse, le lastne duše ne. In tu se redni del koncerta sklene, po močnem pozivu k dodatkom pa se Laibach ljubljanski publiki oddolžijo še z dodatkom izvrstne Bossanove, ki je namenjena dokončni premisi poslednjega obračuna s totalitarizmom potrošniške družbe, v kateri smo vsi ujeti v okove posedovanja, svoje zasužnjenosti pa se razumsko zavedajo le redki, saj je vse tako perfidno samoumevno. »Run for your life!« in nato smo že pri industrijskem finalu s predelavo skladbe Blinda Lemona Jeffersona See That My Grave Is Kept Clean, po katerem ne boste dobili svojega težko pričakovanega Wistleblowerja, niti skladbe o razpadu Evrope z Eurovision, ne boste plesali na Tanz mit Laibach in tudi Life is Life bo počakal na kakšno drugo priložnost, saj Laibach niso jukebox za vaš užitek, temveč imajo s svojo podobo in glasom neko drugo misijo, katero opravljajo izvrstno in izvenserijsko.

Nietzshejanski človek se je osvobodil boga tako, da ga je umoril, svojo novo idolatrijo posedovanja pa izpopolnil do stopnje, da je kakovost brezvestnosti polnega življenja upihnila domala zadnji plamen intelekta in notranje emocionalne topline. Laibach se tej idolatriji sistematično odpovedujejo ter jo uporabljajo kot prikaz človeške bednosti, katero bi bilo potrebno spremeniti. Eklektični diskurz simfonikov novega časa je pripeljal Laibach na stopnjo, kjer lahko minimalizem aktualne nove plošče daje celo globlji komentar kot tista neposredna glasna neposrednost instantnosti parol ter jasnih pozivov. Človek, veš svoj dolg in svoj smisel? Znaš najti svoj temelj sreče? Kot je povedal že Kardelj, sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek izumi samo sam, toda ne zares popolnoma sam kot posameznik, ampak po možnosti v enakopravnih odnosih z drugimi ljudmi, torej v kolektivu, družini, narodu, so nekoč povedali Laibach. In to je tisti zoroastrski temelj, ki ga je v srce in dušo od boga otetega in izgubljenega človeka prinašal Zaratustra. Čeprav nismo dobili večer plesnih hitov, se Laibachom za polno atmosferiko nove umetniške reciklaže globljih filozofskih spoznanj iskreno zahvaljujem, še bolj pa se iskreno zahvaljujem za nov uvid v celoto, znotraj katere je domnevno dojeto postavljeno v novo luč, ki terja napor in koncentracijo in ni namenjena lagodnosti ter še globljemu stanju praznine, ki jo ta svet imaginarne svobode, ki to ni, prinaša v naša življenja prek malih ekranov ter na videz neškodljivih sloganov. Hvala za še eno dejanje popolnosti, ki ji ni kaj dodajati in na svidenje v naslednjih bitkah za premoč luči nad temo!