25. 1. 2017
Ljubljana / Klub Gromka
Evo, ga. Ko prebereš, da bodo na istem odru, in to v Gromki, v organizaciji Rafalovcev (je itak jasno, da bo karta bagatela), stali domači death/grind matadorji Dickless Tracy, podivjani grind/crusterji Krlja iz Zagreba in old-school grinderji G.I. Joke, ki prihajajo iz mesta Geel v Belgiji, si zadevo zacahneš na koledar, potem pa le še mencaš in čakaš.
In, končno, dočakaš.
Kot se je kasneje izkazalo, so prvi nastopajoči, Dickless Tracy, nastopali pred najštevilčnejšo publiko večera. Je pa tudi res, da sem bil pijan , tako da možno, da nisem dobro videl … Sem pa dobro slišal! O Dickless Tracy je bilo napisano že več kot dovolj, tako da vas ne bom spominjal, da so na sceni 20 let, da so, zaenkrat, zadnjo plato, Paroxysm of Disgust, izdali leta 2014 in da pičijo strupeno naspidiran in gromoglasen death/grind. Lahko pa vam povem, da so bili fantje tokrat več kot dobro razpoloženi na odru, pod odrom je bila dobro razpoložena publika, dobro razpoložena pa sta bila tudi tonski mojster in ozvočenje. Fante sem v živo videl že cca. žnj-krat, ampak se mi zdi, da tako veselega špila z njihove strani pa še ne. Pevec je bil standardno šaljivo razpoložen, ampak tokrat ni imel predolgih govorov med komadi, vokalno pa je itak eden boljših kruljačev in kričačev v regiji in malo bolj oddaljeni okolici. Besedila? Ne ga srat, to je grind! Valjda ne pojejo o rožicah. Bobnar, ki za svojim setom vedno deluje nekako zamišljeno, je imel tokrat res srečo z zvokom in Gromko, brzostrelno bobnanje je publiko kar sililo k plesanju. Pa še motil se ni. Preveč. Šala. Basist pa skrbi, da ni med špilom niti trenutka (relativne) tišine, in da se začneta pozibavati tudi najbolj pijana člana publike. Fantje so imeli kar zajetno minutažo, ker je naslednji band malo zamujal, pa še en nov komad smo slišali. Tako da, bravo, fantje, za konkreten in vesel špil, in, kot rečeno, čakamo novo plato!
Zagrebčani Krlja pa igrajo res zlobno/masten grind, ki je močno cepljen še na crust. Obstajajo od leta 2009, do sedaj so izdali dva albuma, Grind World Order (2009) in Psalms of The Eater God (2013) in med samim špilom bolj malo komunicirajo s publiko. Zakaj? Ker jim ni treba! Takoj so namreč padli po nas s podivjanim bobnanjem, ki je delalo peno na pivu (ker se je pač tresla cela Gromka), strupenimi kitarskimi riffi, ki so doma globoko v death metalu (kitarist sicer ni imel sreče z opremo, ampak celotne slike to ni preveč motilo), hitroprstno-brnečim basiranjem, ki je naredilo še nekaj procentov več pene na piru ter kričanjem in lajanjem v mikrofon, ker, koji če ti kurac posluh in razumljiva besedila, če si pa pevec v grind bandu! Folku se je odpeljalo, prve tri vrste je zasedel mosh-pit, čupanje, brcanje, opletanje z vsemi ostalimi okončinami, kričanje, vpitje, pljuvanje … kar pač še paše zraven. Tudi ostali, ki smo koncert spremljali s pirom v roki, ene dve vrsti bolj zadaj, nismo bili pri miru, še manj pa tiho. Pozabil sem gledat na uro, tako da ne vem, koliko časa so igrali, ampak bi tako čez prst rekel, da premalo, po moje pa so to mislili tudi vsi ostali v publiki. Če je bil pa žur! Fantom za nastop čista desetka, plati sta pa itak zakon, t’k da, ko so naslednjič v mestu, vsi obvezno na špil!
Zvezde večera, G. I. Joke, so nastopili že pred malo bolj razredčeno publiko, ki je bila tudi že utrujeno pa dveh bandih, ki sta nas pretresla do kosti. Drugače pičijo old-school grind, ki ne odstopa od začrtanih smernic žanra. In to vsekakor ni slabo, če veš, kaj si prišel poslušat. Strupeno naspidirane poskočnice so hitro razgibale publiko, prve vrste spet niso mirovale, ostali pa tudi nismo bili čisto statični. Sicer pa, bil je grind! Bobni so sicer izgubili nekaj mastnosti, če jih primerjamo z nastopom Krlja, niso pa izgubili hitrosti in udarnosti, tako da so tvorili čvrsto podlago za ples. Kitara je brenčala kot roj podivjanih sršenov, basist se je trudil, da bi nam zamaknil srčni utrip in hkrati uničil cel spekter frekvenc sluha, pevec pa je skakal,brcal, kričal in lajal. Nekajkrat tudi vse skupaj. Ker so G.I. Joke več kot dovolj znani (v pravih krogih, seveda), se ne bomo spuščali v zgodovino banda, diskografijo in podobne zadeve. Vse lahko najdete na netu, pa si poglejte. Za zaključek naj povzamem, da smo videli in slišali pošteno dozo grind poskočnic, sprejeli par krepkih klofut in izgubili nekaj procentov sluha. Kot se za grind spodobi.
Rafalovci, bravo in vsaka čast za takele kocerte!
Naslednji dogodek, na katerega lahko peljete ženo, da se ji odkupite, ker ste ji/ji boste pozabili prinesti nagelj na osmi marec, pa je tole. Če pa tudi tole zamudite, vam pa res ni pomoči!
Rok Erjavec
Facebook
Twitter