Tokratni intervju je nastal kot posledica posebno lepega naključja, po katerem sem novembra lani po izjemnem nastopu v Orto Baru pod odrom za rokav pocukal prvega nastopajočega – mladega kreativnega Šveda, ki me je na en mah prevzel s svojim izjemno prodornim in kristalno čistim ter nalezljivo poslušljivim vokalom, akustično kitaro ter izjemno karizmo. Sicer aktivni kreativni člen v odmevni zasedbi Tribulation se je tokrat preizkusil v vlogi solo umetnika, ki decibele menja za akustiko, malo številčnost na odru pa kompenzira z mogočnim odrskim nastopom svojega odrskega alter ega, kjer se lahko sočen odrski zvok estetsko konzumira tako z očmi kot tudi ušesi. Jonathan Hulten je ustvarjalec, ki pristopa delu trezno in predano, svojemu eksplozivnemu nastopu neke druge temne odrske persone pa je v predstavitvi prvenca, EP-ja The Dark Night Of The Soul dodal tudi bolj senzibilno, a samozavestno odrsko podnoto. Kljub vsemu nama novembra ni uspelo narediti koraka k polnemu prvoosebnemu intervjuju, a sva se se dogovorila, da bo del svoje enigme razkril v pisnem intervjuju in korespondenca je stekla. Medtem so Tribulation zasedli studio, da bi posneli svoj četrti celovečerec Down Below in je malce potrajalo, a je mladi Šved mož beseda, kljub intenzivnemu urniku pa si je le vzel čas ter poslal odgovore na naša vprašanja.
Najprej bi se še enkrat lepo zahvalil za čast, da nam pustiš pokukati v zakulisje svojega dela. Turneja z zasedbama Crippled Black Phoenix ter Earth Electric se je sklenila. Kako bi ubesedil teh nekaj turnejskih tednov? Je voljo kakšna sočna zgodba s poti?
Jonathan Hulten: Celotna turneja je bila ves čas nekaj neverjetnega, sama pot pa je odprla številna prej zaprta in zastrta vrta do mojega srca. Spoznal sem, da je bil ta celoten projekt res osvobajajoče dejanje in proces ter je dejansko nekaj, o čemer sem res dolgo časa le sanjal. Veliko pomeni, da sem sposoben storiti prve nestanovitne korake v solistične vode in da sem to lahko storil s tako prijetnimi ljudmi, ki so obenem tudi izjemni glasbeniki, kar Earth Electric in Crippled Black Phoenix nedvomno tudi so.
Kaj je bilo tisto, kar je sploh omogočilo to skupno turnejo in kdo je bil tisti, ki te je povabil, da sodeluješ na istem spisku s takimi zasedbami kot dejansko solo glasbenik, kot kantavtor?
Jonathan: To se je zgodilo zavoljo Luca ter fantov v Doomstar Bookingu (Luc Favie je soustanovitelj nizozemske booking agencije Doomstar Booking, ki poleg Jonathana skrbi za celo paleto grind in metal umetnikov, kot so Agoraphobic Nosebleed, Brujeira, Abath in številne druge op.p.). Doomstar Booking spisku varovancev sem pristopil nekaj mesecev nazaj, Crippled Black Phoenix pa so z njimi že prej sodelovali, tako so se stvari naravno seštele in izšle, ko je Luc podal idejo, da bi bilo enkratno in interesantno, če bi na turnejo odrinili skupaj.
Si impresiven mlad um in kot oseba, čutim, imaš veliko za povedati. Kako bi se kot kreativec predstavil sam s svojimi besedami, saj že na prvi pogled lahko slutim, da si človek s številnimi različnimi notranjimi kontrasti, plastmi in platmi.
Jonathan: Glavna plamenica in smisel mojega življenja je glasba. Drugače kot tako se bi le stežka opisal. Nekaj, kar lahko sigurno rečem je to, da sem zelo predan in fokusiran tisti hip, ko pridem do materializiranja idej in dejansko ne poznam in ne priznam predaje, dokler ne pridem do tam, kamor sem namenjen. To je verjetno edina resnična odlika, ki jo imam, ki me je dejansko kamorkoli pripeljala.
Sedaj predstavljaš svoje solo materiale, ki so, priznajmo, popolno nasprotje od tega, kar smo doslej izkusili kot pečat tvojega dela s Tribulation. Kaj je dejansko rdeča nit, ki ji slediš kot solo umetnik in kako to, da si sklenil pustiti elektriko ob strani ter pustiti na plan nežni plati ter akustiki? Kakšna je torej razlika med Jonathanom v Tribulation ter Jonathanom v Jonathan Hulten projektu?
Jonathan: Od nekdaj sem sicer ustvarjal in pisal akustično glasbo, a sem odlašal z uresničitvijo teh svojih sanj kar številna leta, predno sem se jih lahko drznil polno uresničevati. Na neki stopnji sem dojel da se to mora zgoditi, če ne želim umreti neizpolnjen ter nesrečen. Po mojem mnenju sta bend in solo projekt kot Yin in Yang, ki sta dejansko dve plati istega kovanca. Ko nastopam koncertno s Tribulation pomeni to zame možnost, da manifestiram in zberem ogromno količino surove, temačne in velikokrat zelo rušilne in agresivne energije iz svojega bistva, koncert, nastop in izvedba pa so le sredstva, da lahko iztisnem iz sebe, kanaliziram, pustim na plan. Čeprav ima to najprej in kot najpomembnejše osvobodilni efekt ima obenem tudi tendenco, da uničuje, ruši in na dolgi rok je lahko to apokaliptično, če se ne naučimo tega pravilno uravnavati in nadzirati. Ko pojem in nastopam kot solo umetnik, dejansko operiram z drugimi občutji in ob tem sem izpostavljen, bolj ranljiv in melanholičen, obenem občutljiv in bolj empatičen, dovzeten. Ta primerjava se mi je utrnila nedavno, ko smo vnovič začeli nastopati s Tribulation in sedaj je precej bolj otipljivo, kako oba projekta vplivata name, ko sem predan tej ali oni plati mojega dela. Moral bom najti ravnovesje med obema na vseh nivojih, vseh ravneh.
Pomemben dejavnik koncertnih nastopov pri tebi so vizaulije ter impresivni koncertni izgled, kostumografija. Kakšen je koncept, ki si mu pri izbiri make-upa sledil, pa tudi kakšna je zgodba kostumov in celotne odrske naracije? Kakšna je razlika med rabo ličil pri Tribulation in solo nastopov ter zakaj je postalo to nepogrešljivo pri tem, kaj predstavljate s Tribulation?
Jonathan: Cilj je v osnovi ta, da preuredim oder in sebe v podaljšek moje domišljije. Vse postane del tega izraza, ekspresije – glasba, ličila, obleke, odrski pripomočki in vse ostalo. To je prisotno zato, ker je zgodba, ki jo predstavljam, večja od mene. Na koncu stremim le k temu, da sem sam v osami tisti, ki predstavlja tisto »nekaj« in prenašam ter posredujem to publiki. To je isti princip tako pri solo projektu kot pri Tribulation. Performans mora biti večji od življenja samega in kot izkušnja se mora na tak način tudi čutiti v tisti momentalnosti, trenutku, ko v stanju zanosa in vznesenosti to čuti poslušalstvo ter umetnik na odru, običajnost življenja pa se dvigne na nek drug, višji, transcendentalni nivo. Kakorkoli že – medtem ko so pri Tribulation igrale poglavitno vlogo velike geste in ogromna čustva, je pri solo projektu polje raziskovanja manjše, bolj intimno ter usmerjeno k prostorom bližje nam, tako pa je tudi z glasbo in liriko. Menim, da so minimalistične akustične skladbe prav tako usmerjene k iskanju velikega v majhnem, medtem ko pri Tribulation grandioznost iščemo v grandioznem. Na nek način se to na tak način povezuje tudi s koncertnimi nastopi.
Tvoja izjemna umetniška žilica se vidi na tvojem zadnjem EP-ju The Dark Night Of The Soul, ki je resnično pritegnil tako mojo pozornost kot tudi toplo in močno ujel moje srce ter dušo. Kakšna je zgodba albuma, kako se je ideja pustila realizirati in kaj lahko pričakujemo v bodoče?
Jonathan: Že od najstniških let dalje sem sanjal o tem, da bom nekoč posnel in udejanjil svoje akustične skladbe in ko sem dopolnil 26 let ter se bližal starosti 27 let sem te svoje stare sanje postavil kot prvo prioriteto ter sem sklenil, da je čas, da jih uresničim. Skladbe z EP-ja so zgodbe iz različnih epoh, obdobij pred tem časom. Anguished Are The Young sem spisal pri sedemnajstih letih in je dejansko ena izmed najstarejših skladb iz zbirke. Nighty Sun in … And The Pillars Tremble so nastale, ko sem bil star 22 ali 23 let, medtem ko sem Leaving spisal le nekaj mesecev pred izidom EP-ja. Vse skladbe skupaj tvorijo pregled celotnega projekta, ki je moje življenje, obenem pa predstavljajo lep uvod v to, kako se bodo stvari razvijale nadalje. Ko sem se vračal tako daleč v preteklost je imelo to dejansko terapevtski vpliv ter dimenzijo. Konec leta 2016 sem se emocionalno znašel v podobni situaciji, kot med pisanjem Anguished Are The Young. To je bilo stanje brezupa in izgubljenosti, obenem pa stanje močne nuje, da ustvarjam, kar je bila edina rešilna bilka moje eksistence. Želel sem se soočiti s temi emocijami tako, da sem izbral to skladbo in ustvaril tematiko celotnega EP-ja kot odraz tega stanja duha. The Dark Night Of The Soul se tako začenja v temi. To je dejansko ustrezen za začetek projekta, ki se bo samodejno in naravno razvijal tako, kot se pač bo.
Glede na to, da lahko zasedba, kot je Tribulation preokupira večino tvojega časa, življenja in terja večino tvojega navdiha, kako lahko ločiš med tem, kar je po delu namenjeno Tribulation in kaj namenjaš svojemu projektu? Te fantje iz Tribulation podpirajo pri raziskovanju tvojih osebnih ciljev in kaj lahko pričakujemo nadalje iz tabora zasedbe Tribulation?
Jonathan: Lahko bi rekli, da je soobstoj obeh plati mojega ustvarjanja sedaj na preizkušnji. Ta hip sem na turneji s Tribulation in poskušam najti čas tako pred kot po nastopih, da bi posnel demo posnetke in spisal nove stvari, ki bi jih namenil projektu (med slednjimi je tudi to, da najdem čas za pisanje odgovorov na intervjujev, kot je ta). Bilo bi preveč boleče, da bise moral ta hip odpovedati tej ali oni plati moje glasbene eksistence, a obenem tudi z gotovostjo lahko trdim, da do tega ne bo prišlo. Dokler delam odločno in sem trden kar zadeva mojo motivacijo se bodo stvari nedvomno izšle. Pripravlja se še več turnej pri solo nastopih kot tudi z bendom, tako da je vse sedaj le stvar v domeni dobrega planiranja in bo vse tako, kot biti mora.
Kaj lahko pričakujemo glede materialov za ploščo Down Below in kako boste svojo četrto dolgo pričakovano ploščo promovirali?
Jonathan: Down Below je ravnokar izšel! Je bolj neposredna plošča kot so bile prejšnje, obenem pa nosi delčke estetike in sporočil, ki so jih gradile prejšnje plošče. Lahko bi rekli, da je nekako pogled nazaj in srka navdih iz naše celotne diskografije, obenem pa premika mejnike naprej v doslej še neuhojene poti. Osredotočili se bomo na turnejo po Evropi v prvi polovici leta, v nadaljevanju pa imamo pripravljeno tudi okupacijo Severne Amerike in turnejo po ZDA.
Eden pomembnih, a manj znanih faktov je, da si tudi slikar, ilustrator. Gre tu zgolj za slikanje naslovnic ali si se slikarsko usmeril tudi v delo izven polja glasbe? Kateri so tvoji vplivi in katere so zgodbe, ki jih predstavljaš slikovno? Si tudi šolan kar se slikarstva tiče? Planiraš tudi kakšno likovno razstavo?
Jonathan: V preteklih letih sem sodeloval likovno tudi z nekaj ostalimi zasedbami, sedaj pa se osredotočam zgolj na projekte, kjer sodelujem sam. najpomembnejše sodelovanje izven polja glasbe je bilo likovno oblikovanje nalepk za piva pivovarne Macken Bryggeri. Med letoma 2010 in 2013 me je pivovarski mojster Andres Furukawa povabil, da oblikujem trideset nalepk za njegova piva. Pivovarna se nahaja v Stockholmu, doslej pa so izdali okoli sedemnajst piv z mojimi poslikavami. Ogledate si jih lahko na spletni strani pivovarne (mackenbryggeri.se). Kar pa zadeva vplive, pa so name zelo vplivali Gustave Dore s svojimi rezbarijami, ka rje bil moj primarni vppliv v mladih letih. S tem sem se bolj zainteresiral nad smernicami Art Nouveaua in dekadenco, so pa tu tudi dela Aubreya Beardsleya in Harryja Clarka. Tematika, ki sem jo vključeval v svojo portretistiko so najpogosteje estetika smrti, ekstaze in lepote, ki so združene v najsrhljivejših motivih. Privlačijo me ideja dveh kontrastnih principov, kjer se družijo v celoti ter dajejo nekaj lepega en drugemu. In, da, obiskoval sem umetniško šolo, leto po šolanju na gimnaziji, ko sem na likovni akademiji dobil teoretske osnove, večino študija pa namenjal raje študiji anatomije kot zadanim nalogam in zadolžitvam. Ta hip ne planiram eksibicij, a to, menim, ni slaba ideja. Morda bi moral storiti kaj takega v prihodnosti.
Sklepna misel je povsem tvoja. Kaj bi želel še sporočiti bralcem našega portala?
Jonathan: Če boste kdaj obiskali moj solo nastop ali koncert zasedbe Tribulation, je moje upanje, da boste začutili nekaj takega, kar bo razburkalo nekaj v vas in vas premaknilo. Se vidimo na tej poti!
Sandi Sadar Šoba
Tribulation si lahko skupaj z zasedbo Insomnium lahko ogledate v Ortu baru, 30. marca!
Facebook
Twitter