16. 3. 2018
Ljubljana /Orto bar
Evo, po vseh organizacijskih težavah, smo v Ortu dočakali On Parole Vinyl Assault , kjer smo proslavili kar dva dogodka. Z malo zamudo, 16 RD založbe On Parole, ter izid vinilnih verzij štirih njihovih varovancev. Konkretno smo (oz. bomo, težave so se še malo zavlekle, ampak to ni vplivalo na potek večera) na vinilkah dočakali naslednje zadeve: Cloaks Of Oblivion thrasherjev Eruption, Smrti sel fenomenalni prvenec black metalcev Srd, Beyond The Stars novo plato medvoških heavy metal starešin Metalsteel in Opium For The Masses, prvenec obalnih stonerjev Omega Sun. Vsi štirje bandi so seveda na proslavi tudi zagodli.
Takoj je treba pohvalit organizatorje in bande, da so se odločili za festivalske dolžine setov, ter izjemno kratke pavze med nastopi, in se vsega skupaj tudi držali. Večer je tako potekal hitro, nastopi so bili jedrnati, šus se je stopnjeval, in kljub temu, da Orto ni bil nabito poln, je bila cela fešta!
Začeli so stonerji Omega Sun, ki so tega večera žanrsko najbolj izstopali, tako da je redko posejano publiko, ki jih je poslušala, najbrž treba pripisati dejstvu, da metalci bolj poredko poslušajo stoner bande. Je pa to, vsaj v primeru Omega Sun, častilcev lika in dela legendarnih Kyuss, kar škoda. Fantje so sicer stoner band, ki ne raziskuje mejnih območji žanra, ampak se pelje po varni sredini. So pa tudi veseljaki, ki doom vplive v svoji glasbi hitro zapeljejo tudi v bolj rockovske riffe, ki ob podpori suverene ritem sekcije in standardnega stoner vokala pred oči hitro prikličejo prah, vročino, puščavo, žgoče sonce in vse ostalo (predvsem opojne substance), kar povezujemo s stonerjem 90-ih let. Prvenec Opium For The Massesje dolg dobre pol ure, ker je super, saj nima časa postati preveč monoton – tak je bil tudi nastop. Stoner z jajci, za uvod v metal večer! Fantje, bravo!
Metalsteel … Nikoli niso spadali med bande, ki bi me prav posebno pritegnili. Ponavadi sem ob omembi njihovega imena le skomignil z rameni ali odmahnil z roko. Heavy metal pač nikoli ni bil med mojimi priljubljenimi zvrstmi metala, njihovo videnje te zvrsti pa se mi je vedno zdelo, no, brez zamere, plehko. Ampak to je osebno mnenje. Publika me je demantirala, saj se je del nje konkretno razčupal in razplesal med njihovim nastopom. Je pa treba priznati, da so stari komadi v primerjavi s komadi z lanske plate Beyond The Stars prav dolgočasni, plehki in nerazgibani. Vsaj v mojih ušesih. V glasbene kvalitete članov in članice banda ne gre dvomiti, to vemo vsi. Tudi na odru se jim vidi, da imajo za sabo nebroj koncertov, saj v nulo obvladajo tudi obvezno heavy poziranje. Zanimiva popestritev so bile tri plesalke, ki so odplesale intro, ter potem še en komad v drugi polovici seta, po besedah banda pa se bodo pojavile tudi v naslednjem bandovem videospotu. Bil je žur, heaviči so definitivno prišli na svoj račun, publika se je zgostila in to je vse nakazovalo, da se večer giba v pravo smer.
Potrditev le-tega pa je prišla, ko so oder zavzeli Eruption. Podivjani thrasherji so v trenutni postavi očitno našli kemijo, s katero rušijo vse pred seboj. Aktualna plata Cloaks Of Oblivion brez dvoma spada v svetovni vrh kvalitetnega, kompleksnega in tehnično zahtevnega thrash metala. Band že od prvenca naprej nadgrajuje svojo glasbo, tako da bi si sigurno zaslužili več pozornosti tudi zunaj naših meja. Buco je pravi poveljnik thrash mašine, ki tudi med inštrumentalnimi deli komadov ne razume pridevnika statičen, tako da ga je poln oder in zrak nad njim, ker pa je prekaljen koncertni maček, opravi animacijo publike, takole na oko, mimogrede, vendar zelo učinkovito. Naspidirani riffi, ki si jih izmenjujeta kitarista, so tudi tehnično tako zahtevni, da človeku včasih kar vzame sapo. Ritem sekcija pa je itak poglavje zase. Tegla je bobnar 1A, drugega ne bom rekel, Nika pa s svojim basom (ki je, takole čez prst, cca. 15 cm večji od nje), skrbi, da ima zvočni zid rušilnega thrasha temelje, kot se spodobi, in niti za trenutek ne pride v nevarnost, da bi se sesul ali postal monoton. Med njihovim nastopom sem ugotovil, da si jih moram večkrat ogledati v živo, ker se pač dobri k’t svinja, pa še celo fešto naredijo. Tako da je lepo polna dvorana doživela čupanje, moshanje, circle-pit, vpitje, drejte, kričanje … Fenomenalen nastop fenomenalnega banda!
Zadnji pa so nas stresli, pregazili, potrgali, zaklali … Srd. Odigrali so prvenec in zaenkrat edinec Smrti sel.
Zelo fajn plata! Odigrali so še dva komada, ki sta (pohvalno!) v slovenščini. Pričakujemo ju na naslednji plati, in po slišanem sodeč, se nam ni bati za kvaliteto le-te. Aja, pa en od njiju bo očitno naslovljen po znanem domačem mladinskem filmu. Naj namignem, ni Poletje v školjki. Sicer je bili pa takole. Peterica premazana z corpse paintom, umetno (dopuščam možnost, da je bila prava) krvjo, ter verjetno tudi s pepelom, se ni kaj dosti trudila komunicirati s publiko, ampak je sekala na vse konce in kraje. Glede na majhnost diskografije in dejstvo, da kar precej koncertirajo, večjih presenečenj ni bilo (se je samo meni zdelo, ali pevec res ni bil na najboljšem glasu?). Folku se je strgalo (na black metal koncertih mosh-pit ni ravno pogost pojav, tokrat pa je bil praktično konstanten), pohvalno je tudi dejstvo, da je čupalo tudi lepo število mladenk (in večina od njih niti ni bila grda k’t smrt!), besedila pa se itak znajo na pamet, tako da tukaj problemov ni bilo. Strupeni kitari sta trgali meso s kosti, bas jih je lomil, (sicer precej v temi skrit) bobnar pa nas je zabijal dol, dol, dol, v pekel! Preko vsega pa je lajal, vpil, kričal, preklinjal in pridigal vokalist, ki je svoj glas očitno dobil v najglobjih globočinah pekla.
Štiri ure, ko je vse skupaj trajalo, s pavzami vred, je minilo v hipu. Vsak, ki je bil tega večera v Ortu, je, glede na žanrsko različnost bandov, prišel na svoj račun, celota pa je pokazala, da je metal v Sloveniji zelo živ, in vsi skupaj lahko spijemo kakšen pir, da bo tako še naprej!
Tekst: Rok Erjavec
Foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter