13. 4. 2018
Ljubljana / Orto bar
Nehi! Ne ga srat! Kakšen uvod, pa bil je grind koncert!
Ampak vseeno, dejmo mal … Torej, na petkov večer (datum je pač samo številka) smo že krepko dobre volje dočakali trojno dozo dreka, gravža in grinda v Ortu. Lep uvod, a ne?
Ob uri so oder zasedli novi upi domače Grind scene, kolektiv imenovan Glista. V njemu si duška dajejo člani nekaterih bolj eminentnih domačih bandov (načeloma bolj thrash orientiranih, ali jebiga) + ene par drugih. Pičijo old-school grind, ki se ne brani disko vplivov, kar je za pravi, veseljaški grind tudi prav! Pevec laja in kruli v raznoraznih jezikih iz območje bivše Juge pa i šire, ampak ker je pravi grind kruljač in pig-scream mutherfucker je to itak vseeno, saj ga nihče ne posluša. Moram priznati (sicer spomin ni 100% natančna zadeva, sploh pa ne moj), da verjetno še nisem videl špila, na katerem bi se multipraktik Tegla smejal za svojim setom bobnov. No, sedaj tega ne morem več trditi. Ta glavnemu kitaristu se je trgalo, basistu glih tko, ritem kitarist je imel pa ali zelo slab dan ali prebavne težave ali uber mačka (verjetno kar vse skupaj) tako da je korektno odbrenkal svoje skrit v temo tam v kotu odra, nas v publiki pa je kar malo skrbelo, da ne bo dočakal konca špila. Kratke old-school grind poskočnice so seveda momentalno razgibale publiko, ter izzvale pošten mosh-pit! Veseljaški band, ki upam, da nam bo čimprej postregel s pravim albumom. No, al pa če dajo na Bandcamp še za ene pol urce demo posnetkov, bomo tudi preživeli. Ko naslednjič vidite, da na plakatu za koncert piše Glista, ne bit pizde, pejte jih gledat!
Spasm. Češki bolniki … amm, pardon, brutal death metal/porno/goregrind band. Trije člani. Skupna teža pa cca. 400 kg. Brez kitare (to je itak samo za babe). Pa tudi brez posluha. Ne, zajebavam se. Folk je bil itak že čist napaljen (beri: pijan), na wc-jih je skret papirja že zdavnaj zmanjkalo, folka se je nafukal notr v dvorano orto, in fantje so pičili. Igrajo preprost in učinkovit grind, ki temelji na našponani distorziji, poskočnem bobnanju, bolanem vokalu in humornih besedilih. Temu primerno publika skače, pleše, teče, kruli, riga in prdi. In se zraven neizmerno zabava. In band tudi. Torej, band ki po svojem glasbenem znanju ne bo šel v anale zgodovine, nagravžna besedila, ki jih ne boste prepevali svojim otrokom in totalna žurka. Več ni za povedat, razen to, da so Spasm boljši v klubu kot open-air. Evo!
Gutalax. Ne me jebat, še eni Čehi … Njih je malo več, tko, preko palca, bi človek rekel, da pet. In seveda dve kitari dodata svoj delež pri šusu, ki ga band proizvaja! In vse je eskaliralo. V pozitivnem smislu. Bilo je še bolj naglas, še bolj veselo in še bolj na poskok. Goregrind je pač plesna muzika in ob kvalitetni plesni glasbi je treba plesati. In smo! In vpili smo tudi! Fantje gor na odru so se nas usmilili le med pavzami, drugače pa nas je pregazil grind valjar dveh kitar, globokega basa in bolanega vokala, ampak ko je šel valjar čez nas (ene 4x na komad) nas je potem v rit zbrcalo veselo bobnanje in žur je trajal od prve pa do zadnje sekunde špila.
In potem smo se ga šli ubit, ker pa do takrat res še nismo bili dost pijani. Če verjamete.
Rok Erjavec
Facebook
Twitter