5. 4. 2018
Ljubljana / Kino Šiška
April se je začel obetavno, dragi moji, saj je poleg polnega zaleta z razprodanimi koncerti na Orto Festu svoj povratek s svežnjem sveže subtilne poetike ter novimi skladbami, novim časom, prežetim z rožljanjem orožja ter strahovi, pisanim na kožo tudi Katalena. Ljubljanski etno fusion progresivci so si v kontrast k ljudskim izštevankam s sončno, otrokom bližjo tematiko izbrali tokrat tematiko vojne, a brez tistega herojskega duha in opijanjenega junaštva ter s politiko podžganega klica k ohranitvi idealov, večjih od človeka samega. Album Človek ni zver je umik k domačemu ognjišču, pri katerem se čuti stisko, strah, pogrešanje, vojna pa razbija harmonijo, ruši, trga, uničuje, para ter ne prinaša nič dobrega, nič pozitivnega ali majhnemu človeku v tolažbo. Distopični vidik na aktualno stvarnost je svarilo, ki obenem, družno s poezijo Iva Brnčića, prastricem klaviaturistke Polone Janežič, tkejo kopreno ter nastavljajo ogledalo vsem vojnim hujskačem, politikanskim populistom, ki jim toplina zavetja domačega zavetja tega malega človeka ne pomeni nič. V letu, ko si bo narod vnovič pisal sodbo sam, je stapljanje ljudskih napevov z modernimi zvočnimi konturami ravno pravšnje, da moč in prodornost restavriranih in na novo uglasbenih na pol pozabljenih besed, preverimo tudi v živo, krstna uprizoritev že sedmega albuma izvrstne Katalene pa je bilo pravšnji razlog, da so se v katedralo Kina Šiška namenili tudi ljudje, ki hrama alternativne umetnosti običajno ne obiskujejo.
Večerno, s sivimi oblaki, grmenjem ter dežnimi kapljami prepojeno četrtkovo nebo ni zatrlo agilnega duha in malce po osmi uri je kar zajetna množica audiofilov, ljubiteljev dobre glasbe in drugačnih koncertov, lepo napolnila veliko dvorano, kjer se je v vrzeli subtilno zatemnjenega odra kmalu vtkala šesterica zasedbe Katalena. Za rdeče klaviature sede Polona Janežič, izza katere se za set bobnov usede Robert Rebolj, bas si oprta Tibor Mihelič, prve vrste odra pa so rezervirane za oba Boštjana, Narata na kitari na levi strani odra, Gombača s številnimi muzikaličnimi inštrumenti na desni, mednju pa elegantno, ženstveno, graciozno ter samozavestno stopi še Vesna Zornik za mikrofon in spust v globine neznanega ter manj znanega se lahko začne. Nežni splet akustičnega basa (ali je bil dejansko saz), klavirja ter meditativnih vokalov, Vesna pa v megafon z občutkom doda lirično impresijo o izgubljenih poteh s skladbo Kje so tiste stezice. Slišal sem že mnogo predelav skladbe in niti ena se ne more kosati z močjo sugestivne atmosfere, ki jo Katalena tke na sebi lasten način. Naratov Telecaster se ravno prav destruktivno vpenja v valove otožnosti in sugestivnega mola, kot pika na i pa so tu še ravno prav destruktivni pritrkljaji na bobne. »Mi smo Katalena in igramo ljudsko glasbo,« naznani po krepkem aplavzu prevzete publike Narat. Repetitivnost hipnotičnega uvoda se nadaljuje z bolj hudomušnimi toni prav posebnega klezmerja. Na levi se vzame v roke benjo, Gombač poseže po klarinetu, karnevalski pridih ritma pa Vesna lepo dopolni z verzi skladbe Fantje se zbirajo. Mladi fantje se zbirajo k odhodu v boj, da bodo sejali kri in želi smrt. Pijanost, opoj, strah, ki se skriva za veseljaštvom sestavijo groteskni mozaik, ki ima še prekleto veliko smisla in sporočilnosti. Ko bo fantič na vojsko šel se povrne spet k bolj subtilni atmosferiki. Odmev naelektrenosti, pritrkavanje domala Laibach minimalij, nato pa ta krasni splet žametnega basa ter Vesninega zvonkega vokala, Katalena pa samodejno zajadra v vode šestdesetih s to strupeno dobro in toplo kitaro ter ravno prav sinkopiranimi ritmi. Skladba o zapustitvi, o pogrešanju takoj po slovesu, o odhajanju se lepo staplja s skladbo Travnički. Katalena je ljudski napev skladbe Travnički so že zeleni lepo preoblečejo v moderni pop napev, v katerem ne manjka električni pridih kitare, basa, močnejši ritem bobnov kot tudi ne pravi dodatek mini saksofona, iz katerega Gombač energično iztiska sladke in obenem ostre tone. Spevnost je nalezljiva in sili k plesu, nekje v podkožju pa začutim spetost s funkom in ostrino, skoraj pri Demolition Group.
In nato Mrzle njive z akustično toplino, s katero žena nagovarja svojega dragega, da odide ter se vrne čim prej nazaj. Daleč je maj, daleč tolažba, a mora ostati žena močna, da ne klone pod bremenom obupa. Krasna zvočna vinjeta ponuja nov vpogled v osveženo, s trpkostjo in lepoto maziljeno Kataleno. Tudi manj podučeni ne morejo spregledati in preslišati izvrstne kemije in popolne zvočne simbioze benda na odru, pa čeprav se postavljajo na preizkus glasilke prve dame bolj kot kdaj koli. Ne toliko z zvonkim volumnom kot s senzualnostjo minimalizma. In kje je tega več kot na skladbi Oblaki so rdeči? Klavir, prek katerega se poetično, visoko, krhko in zvonko pne Vesnin vokal s pripovedjo o rdečih, krvavih oblakih ter slutnjo vojske. »Kdo bo listje grabil, kdo bo praprot žel, kdo bo mene ljubil, ko boš na vojsko šel?« z otožnim in ekspresivnim vokalom poje Vesna, a skladba nosi v svojih nedrjih upanje, tolažbo, iluzijo notranjih odgovorov, ki zanikajo nihilizem vojne. Spejvaj nama Katica vnovič doda moško noto glasov benda z Vesninim zvonkim glasom. Krasni kanon senzualno lepša in približuje ljudske napeve tudi tistim, ki jim je ljudska glasba v čisti formi tuja. Katalena odprejo registre in z lepim napevom odprtih grl osvetli in z optimizmom prevzame Kino Šiška. Naslovna skladba večera, pesem Človek ni zver, je dramilo, klic k premenam tega negativnega stanja duha, ki išče solucije v vojnah. Klavirski uvod, trdno pritrkavanje tolkal, nato impresija politično opijanjenih mas, govorov, vojnih fanfar, zavajanje, človek pa ni zver, ki bi morila skrivaj. Sugestivno stopnjevanje servira enega boljših rockerskih komadov večera. Katalena zvenijo tudi v tem skrajnem, prej redko slišanem oblaku distorzij, ki je bližje viziji zasedbe S Filtrom, sebi lastno in trdno lepo, suvereno. Nato je tu skoraj Marlene Ditrich pridih skladbe Lili Marlen s pesmijo Ne vem kako ti je ime. Malce suspenza, po katerem se esenca večera lepo razgiba ter prestavi v višjo prestavo z drugim rockerskim presenečenjem večera. Skladba Čutim krvi utrip sklene prvi del koncerta ter prinaša v naracijo večera tudi starejše argumente, zaradi katerih ljubimo Kataleno.
Izštevanke so bile stanje pred aktualnim stanjem vojaških napevov, tako se, da se prebudijo bolj pozitivni sentimenti, v mozaiku impresij najde najprej An ban. »Kdor lovi, ne beži, kdor beži ne zaspi, kdor se skriva, nič ne najde, le kdor išče, ta vidi vse …« Katero vlogo izberete vi? »Tudi ženske odhajajo, pa ravno tedaj, ko je še veliko za storit,« se pošali Gombač, ko Vesna odide z odra. Sledi krasni igrivi splet rezijanskega ritma ter nabritosti skladbe Ta solbaška, ob kateri dokaj ubrano in ritmično Gombačevim piščalim ter Naratovi kitari priskoči na pomoč tudi ljubljanska publika. Gombač poseže po klarinetu in ljudski podton postane domala jazzy, Katalena pa skačejo iz ene forme v drugo vešče in nehlinjeno, samodejno. Tudi v klezmer, v jugo napeve, nato pa v bolj pospešene ritme, s katerimi postane jasno, da je svet premajhen, da bi ga kakorkoli parcelirali, se od njega ograjevali. Kar se tega tiče, je prava glasba še manj selektivna in ozkogrudna, kar Katalenci dobro vedo, še bolje pa brez filozofiranja prakticirajo tako na odru kot tudi v njegovem zaodrju! Seksi fuzija, prog v pravem smislu besede, dodatek krasnega, iskrivega funka – vse to so razlogi, da človek samovoljno pripre oči ter se preda vabilu na ples. In ta svet je lahko lepši, bolj barvit, bolj poln vitaminov. Tudi zaradi skladb, ki še sledijo. (Rad imel bi) Jabuko je tu skoraj nuja, ki bi jo bilo greh preskočiti. Navihani vokalni dvoboj Boštjana Gombača ter Vesne Zornik podžge tudi tiste bolj statične opazovalce v slepem kotu dvorane, Katalena pa zajadra samodejno na Noč čarovnic. »Al si moja, al te ni, mlada duša, stara kri,« zaklinja in vabi na tisti prav posebni klek, del katerega je bila ta večer tudi Ljubljana, Katalenin urok pa je bil prefinjen, vsekakor pa popolnoma uspešen.
Nato premik v bolj meditativne vode. Ta aldowska s plošče Cvik Cvak se vtke v večer kot ponovno uglaševanje sentimentov z več meditativne sanjavosti, nato pa tudi ritma, v roke pa samodejno pridejo eksotični inštrumenti, posebna pihala, na desni strani odra pa se še neizkoriščen nahaja teremin. Tudi ta pride na vrsto, če ne pri Andale Bandale, ki z izmišljeno afriško govorico krasne izštevanke izšteva takte ta večer lepšega in bolj polnega življenja. In slednje je potrebno tudi distorzirati, narediti bolj strastno, bolj polno tiste nabritosti, kar Katalena naredi – tudi zato, da vas dodatno pretresejo s skladbo Enci Benci. Super občutek za vstavke, recimo temu, iskreno, hitov za rajo, a tudi sam padem z veseljem na te sladke, medene limanice. Swing z ljudsko potenco deluje seksi in harmonično, živo, naravno. Tako kot tudi Lisica, ki se poigrava z vokalizacijo, doda ta sladki klavir, v katerega se v kontekst tako sladko vplete ritem ritem mašine, ki ga trga ravno prav sanjava električna kitara. Eklektična meditacija je pravi čas, da se izkoristi tudi teremin in Gombač ga vešče izkoristi ter, tako kot mini rog, ki je lahko jazz trobenta, mojstrsko vplete v konturo že tako lepo naelektrenega večera, ki poka od občutij, dobre glasbe ter erotike, imenovane sla po življenju in bivanju ter ne smrti. Opozicija vojni, ki jo v regularnem delu lepo dopolni Ta soldaški boben, skladba z aktualnega zadnjega albuma, požanje gromki aplavz, zaradi katerega po iskrenem priklonu in vidni ganjenosti Ljubljano nagradi Katalena s krasno, ljubezni in senzualnosti polno Belo lilijo ter skladbo, ki ji ni več kaj dodajati – sklepno epsko, domala laibachovsko izvedbo skladbe Zrelo je žito.
Sledi še zadnji priklon publiki ter poslednji aplavz, ki pa ga Boštjan Narat v imenu Katalene nameni tokrat prezgodaj umrli kantavtorici, pevki, skladateljici in igralki Katarini Avbar. Namesto z minuto molka smo tako s poslednjim aplavzom pospremili na ta posebni večer spomin na žensko, ki je tako kot zna Katalena, znala vdihniti zgodbo in glas nevidnim ljudem, prikritim čustvom ter je znala stkati ter poiskati prave odtenke za odslikavo sveta, del katerega v vsej svoji minljivosti in hipnosti smo vsi – sleherni s svojim namenom. Prežet z močnimi, globokimi občutki ter zgodbami se lahko na tem mestu le iskreno zahvalim za čudovit večer, za vso čudovito glasbo, za vse kontekste in vso čarobno moč sinergije kreativcev, ki jim je le malokdo kos, na odru ter krasni publiki pod odrom. Izkušnja, ki jo bo potrebno, verjemite, še ponoviti.
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Nina Ferkolj
Facebook
Twitter