6. 4. 2018
Ljubljana / Orto bar
Ko mislite, da ste jih dojeli v vsem njihovem konceptu ter nepredvidljivosti – pomislite še enkrat! Da, nastop skupine Laibach na Orto Festu je bil najbolj pričakovan koncert v aprilu in da, ob napovedi prihoda trboveljskih legend, nekonformistov, provokatorjev, ikonoklastov ter obenem najpomembnejšega umetniškega člena v svetu glasbe, ne samo doma, temveč tudi na tujem, nihče ni vedel, kaj ga bo doletelo. Prav zato je bil odhod proti prostorom Orto bara imperativ, ki se mu ni dalo odreči in prav zato je bilo kakršnokoli sodbo, idejo ali napoved preuranjeno izpovedovati ter pestovati v mislih ali srcu. V duhu popolne naelektritve ter pričakovanja, ki bi ga lahko človek rezal, so se že pred deveto začele pred vrati Orta zgrinjati množice srečnežev, ki so si uspeli karte za popolnoma razprodani koncert še pravočasno zagotoviti. Vmes se je v upanju po čudežu našel še kakšen optimist, ki je upal, da bo karto dobil na dan koncerta, a to upanje je bilo na ta dan, ko se je pred 78 letih na naših tleh z bombardiranjem Beograda tudi uradno začela največja morija človeštva, druga svetovna vojna.
V tesno zapolnjeni dvorani so se na stenah ob zvokih klavirske glasbe v latino plesnih ritmih elevator glasbe petdesetih ali šestdesetih repetitivno in hipnotično ogrevale trume navijačic, publika pa je nestrpno pogledovala na ure, a do desete ni bilo premikov, nato pa se je, po zatemnitvi in prihodu Luke Jamnika ter Roka Lopatiča, ki v soju strateško usmerjenih reflektorjev zasedeta pozicije za svojima sintetizatorjema zvoka, svojo pozicijo nekje zadaj, v mraku, zasede že preizkušeni izvrstni kitarist Vitja Balzalorsky, za bobne pa namesto Janeza Gabriča sede izvrstni Bojan Krhlanko, sicer poznan iz zasedb The Stroj, Litošt, sodeloval pa je tudi s številnimi drugimi glasbeniki. Ob zvokih optimizma ter skladbe Heidschi Bumbeidschi nizozemskega otroškega pevca ter zvezdnika šestdesetih Heintje oba manipulatorja klaviatur navijata potenciometre, s katerimi se utopične predstave ter projekcije sreče ter brezsrkbnosti strateško zrušene. Revolucija se nadaljuje s prvim aktom monumentalne distopije, distorziranega zvoka ter napada na čute. Industrijska štanca komada Siemens preizkuša meje človeške reminiscence in ob projekcijah vojne kalvarije, slik in impresij druge svetovne vojne ter ideologov nacizma, kasneje pa tudi socializma, se Laibach poklonijo spominu na začetek vojne, ki pa kot vojna prepričanj, idej, apetitov, traja v malce predrugačeni formi tudi danes. Hegeljanski obrat, ki ga nakažejo že na začetku, vtke v kolaž impresij tudi podobe Tomaža Hostnika. Spomin na začetke, spomin na monumentalni čas, ko je bila zasedba Laibach s cenzuro ter partijsko prepovedjo izgnana s prostorov Jugoslavije, da bi jim po priznanju veličine in prodornosti na tujem šele priznali primat izvrstnosti tudi doma, opomni na to, da se je svet predrugačil, spremenil, v svoji kali pa je ostal enak. Heglov koncept uma v zgodovini, kjer se stvari zgodijo dvakrat – najprej kot tragedija, nato kot farsa, zaživi z reinkarnacijo gromovniške etike ter estetike plošče Ljubljana – Zagreb – Beograd, s svojim dovršenim pretiravanjem ter eksperimentalnimi prijemi z Rdečim molkom, Tovarno C19, Svetim Urhom ter Zmagoslavjem volje, reaktualizacijsko, s postavitvijo na oder Orta provokativno ter izzivalno za vse tiste, ki so prišli ta dan poslušat hite ter bolj milozvočne verzije tega, kar Laibach med drugim tudi lahko so.
Tokrat so bili naklonjeni bolj rušilnim, negativnim predikatom, maskulativna moč ta dan očitno namensko servirane Rekapitulacije pa je bila voda na mlin tistim, ki so pogrešali ostrino, drznost in avantgardno dimenzijo zasedbe v osemdesetih. In tu, v tej zgodbi, v pripovedi, ki jo je v ranih začetkih zasedbe soustvarjal pokojni Tomaž Hostnik, se še pred prihodom Milana oder namenja poglobitvi stanja nelagodja s prav posebnimi prijemi. Na oder ob zvokih skladbe Smrt za smrt stopi gospod, ki ga po videzu v publiki spozna le malokdo, a Vasja Ulrih, gospod z markantnim globokim glasom, je bil prisoten tudi na plošči NATO. Tokrat je bil orator zgodbe o povojnih pobojih.
Pribijali zločince žive na drevesa / Strahotno mučili / Iztiskali oči /
Rezali ušesa in jezike / Prebadali mišice na nadlahteh / Jim trli ude /
Ter jim skozi odprte rane vtikali/ Prekrižane roke / Cele zločinske družine pomorili /
Nekak specialist / Za pobijanje krivih otrok in žena / Katerim so kar z žepnimi noži / Rezali glave / Smrt za smrt!
brni kot refren človekove narave, ki s krutostjo prekaša še tako zverinska dejanja živali. To niso naši boji, se s skladbo Boji od tega distancirajo Laibach. Kot bi želeli s svojim aktom obuditi numinozno po Rudolfu Ottu. S tremendumom in fascinansom. S travmo. Z obuditvijo razbolelega stanja duha, po katerem je šele možno zliti se z božanskim ali s peklenskim. Mi kujemo bodočnost je akt prvega vrhunca, prvega dela, s katerim se izvrstni interpret Vasja Ulrih poslovi od pretresene in šokirane ljubljanske publike, ob hudomušnem medmetu skladbe Tico Tico pa se postavi scena za drugo, glavno dejanje večera.
Slednje je namenjeno promociji plošče Also Sprach Zaratustra, epskemu delu o ničevosti človeka v vseh njegovih iluzornih predstavah o moči, o nadvladi, o uzurpaciji in dominaciji svetu. Nekoč sem že pisal ter se poglabljal v to, da so Laibach oratorji milenijske razsrediščenosti, da opozarjajo na tisto najslabše in najtemnejše v nas, Zaratustra pa tu lepo nastavi ogledalo naši preteklosti, sedanjosti in prihodnosti ter nam da vedeti, da se svojemu razsvetljenju navkljub ne bomo znali utrgati svoji animalični naturi. Von den drei Verwandlungen krepi občutje brezizhodnosti in ko na oder stopi le Milan Fras brez razbremenitvenega antipoda v podobi mehke, nežne Mine Špiler, je jasno, da bo tokrat Zaratustra pripovedoval le tisto moško, mačistično plat trdega, uničujočega, strah vzbujajočega antijunaka z imenom Človek. Ein Untergang z atmosferično disonanco ter svojo notranjo naracijo o propadu, o apokalipsi, o neizbežnem koncu, ki preti človeku, ki se je odpovedal idealom, s svojimi novimi postulati ničevosti pa postavil most za uresničitev najtemnejše slutnje o lastnem izbrisu. Der Mensch ist gegen sich selbe / Grausame Tier / Dunkel ist die Nacht … pritiska na tiste erogene cone duha, ki se tako rad vdaja v usodo in hrepeni po katarzi z ognjem ter krvjo. Del tega je tudi Ein Verkündiger s prividi svežega plena željnih ujed, med katerim Milan brusi nože za obračun z vsemi ovcami, z vsemi neverniki, z vsemi krivci za stanje popolne razglašenosti sveta, del katerega smo. Teater, a teater s sporočilom, ki mu ni vedno lahko prisluhniti, verjamem, zato pa Laibach s svojo predanostjo misiji neusmiljeno razpredejo niti meditacije nadalje z ritmično tolažbo skladbe Von Gipfel zu Gipfel, ki z repetitivnostjo, s hipnotično simetrijo gosti stanje občutja globine in brezizhodnosti, moderni Gesamtkunstwerk pa se pričakovano nadaljuje z iskanjem sreče v skladi Das Glück, a je sreča izmuzljiva iluzija, utvara, tako kot tudi prepričanje, da si bomo lahko nad tem, kar smo zakrivili, oprali roke. Die Unschuld II s svojo impozantno pripovedjo o tem, da smo se odmaknili od stanja otroškega v vseh nas ter po prvinskem ugrizu v jabolko spoznanja postali nosilci sramu, krivde, katero se pere s kesanjem, s kaznijo. Nachtlied v obeh dejanjih, tako s smrčanjem, s pospanostjo modernega Človeka, kot tudi z dojetjem, kako temna in prežeča je noč, v kateri tavamo po tem, ko smo se odrekli Bogu, ga ubili ter zapečatili usodo svojemu rodu, svoji vrsti, svojemu svetu. Sklep s skladbo Als Geist monumentalno pripoved Zaratustrove pripovedi pripelje do konca. Think negative, berem na majici pred seboj in da, negacija duha ter klic k prebujenju idej ter vizij je morda za ta svet prepozna, a človek je v svoji trdi pranaturi neuničljiv optimist.
Prišli smo skoraj do dna misteriju večera, mar ne, ali pa si tako le umišljamo. Del tega mozaika je tu, vedno smiselno postavljen, Brat moj
Brat moj / Prižgimo kres v vseh ljudeh! /
Bodimo močni kot garači, brat moj; /
Mi smo v skrivnosti tajni / Slutnja in prerokovanje
in da, človek, kovač lastne usode si.
Šokirana, pretresena publika ni mogla nameniti Laibachom niti tistega hrupnega aplavza, ki so si ga zaslužili, a se vprašam, mar se v posvečenih hramih razodetja namenja aplavz besedam, ki so presegle koncept glasbe, performansa ter ponesle Laibach na nov plato, na nov nivo, ki z drznostjo oponira konformizmu, medlosti ter instant sporočilnosti, s katero ta preljubi svet poenostavlja komunikacijske tokove? Tudi dodatka publiki ne prinašata pričakovanega, je pa Antisemitism v svoji industrijski naturi boljše svarilo za vse, ki iščejo grožnjo v drugih, ki hodijo proti nam s križi na čelih, z ognjem v očeh, le stilski dodatek s smislom. Da boste to noč spali pri prižgani luči se za finale doda večeru še krasna različica skladbe I’ve Got A Feeling, ki je na prav poseben način vzela na tnalo Beatle davnega leta 1989 z izvrstno ploščo Let It Be. Namen je dosežen, butična različica atipičnega reanimiranja duha osemdesetih z aktualnimi dodatki nove dobe pa bo ostala vsaj pri meni na posebnem mestu.
Ni nujno, da se vedno znajdemo v stanju večnega lagodja ter da so naše želje dosledno uslišane. Laibach so pri tem mojstrsko dokazali, da je v malhi kreative ter interpretacij še skritih adutov ter da se že slišane in videne zgodbe da vedno pripovedovati na način, ki ga doslej še niste izkusili. Tudi zavoljo posebnih butičnih dogodkov, kjer je naracija bolj čutna in se v brezzračju prepolnega prostora lahko namesto užitka prebujajo davno skriti in odmišljeni demoni. Ta večer smo s sencami plesali bolj zadržano, Laibach pa so potrdili svoj primat umetnikov z dodano vrednostjo, ki se navkljub skoraj štirim decenijam obstoja še zdaleč niso izpeli. Hvala za nov dar spoznanja ter absolutno na svidenje v naslednjih bitkah za obstoj duha ter razcvet alternativ temu precej brezveznemu svetu. Iskreno hvala!
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter