30. 3. 2018
Ljubljana / Kino Šiška
Konec marca je bil morda zaznamovan z močjo konstelacije Marsa in Saturna, vpliv na marsikoga je pustila tudi polna biserna luna, marsikateri jugo nostalgik pa je prišel na svoj račun tudi zavoljo dejstva, da so po dolgih letih odsotnosti z naših odrov pot do Slovenije našli tudi legendarni mojstri garažnega, predvidljivo nepredvidljivega punk’n’rolla, izvrstni Partibrejkers. Kdo jih še ni izkusil, je prikrajšan za nehlinjene odmerke neposrednega, ostrega ter dobro odigranega odrskega spleta emocij, preproste, a učinkovite godbe, predvsem pa lirike, ki izseva duh časa in človeka že zadnje tri dekade. Sam sem imel srečo in ostrino ter brezkompromisnost zasedbe užil v »zlatih« devetdesetih, ko so si oder delili z izvrstnimi nekonformisti iz Velenja, zasedbo Res Nullius, od navala z razkolom države podžganih čustev ter jeze in obupa, ko so samodržci in ideologi novega vala kapitalizma celo generacijo oropali prihodnosti in sanj, pa so minila dolga leta. Ljudje se spreminjamo, sporočila bendov dobivajo novo noto, v iluziji, da rock’n’roll ostaja nespremenjen pa smo številni nostalgiki, radovedneži in ljubitelji pristne zabave z malce ostrejšo noto zasedli vrste v baje razprodanem Kinu Šiška.
Tokratna koncertna izkušnja se je začela z malce manj rafinirano predjedjo. Beograjskemu triu Vizelj ne moremo očitati pomanjkanja samozavesti in humorja, a je odrska prezenca benda, poimenovanega po kratki reki, mini rokavu reke Donave, ki teče čez sosesko Palilulo, morda na prvo žogo pravšnja za ogrevanje, a surovi približek Azri, Šarlo Akrobatu in še čem pustil malce bolj grenek priokus. OK, priznam, da me igra basa, kitare ter sicer zelo solidnih bobnov v spletu tria, ki spleta funkoidni priokus zgodnjih RHCP, kitarske medmete Jimija Hendrixa ter evolucijske sedimente beograjske organske ter vedno hrupne garaže ne odbijejo, ko pa je svoje neogrete glasilke na očitno precej razštelano uho razprl basist Aleksa Nedić je nivo pričakovanj po naravni inerci samodejno padel. Leta 2013 ustanovljena zasedba je sicer nedavno izdala svoj prvenec Naj Bolji, na katerem se za publiko servira splet komadov s hrbtenico z debelo prilogo blodenj ter alternativnega hororja, po katerem je intoksikacija s trdimi drogami očitno nuja, s katero se beži pred brezvezjem in hladno realnostjo velemestne betonske suburbije. Pred nami se tako v Kinu Šiška sprehodi punkersko nabriti Nosorog, pri katerem na polno pritiskajo besni bobni Andreja Mladenovića ter preprosta in z zvokom zgolj Fenderjevega ojačevalca nasičena kitara Veljka Milinkovića. Če ga tokrat ne bi vokalno sral dosledno vedno mimo Sejlor Ripli, bi Đango Đakuzi ter Ringo Špageti rešila in razburkala strasti, tako pa tudi po retro funku komadu Glamurozno Mononukleozni, po bluesu Bubnjarja, po povratku k funku s komadom Long Way Down To Banatski Sokolac, z obešenjaškem humorju popolnoma nepotrebnega countryja Kafa i cigare nisem mogel prebavljati vokalnega nasilja nad ušesnimi vodi. Namesto užitka »kazna za uši« matervola! V splet se infiltrirajo vsi »hiti« kot so Mamuze, Ritam Mašina in Kralj Hors (mar je res manjkal le komad Mrzim narodnjake?), ob vsem pa kopirani sprehodi Veljka k Aleksi ter neuspešni poskusi slednjega, da z nagovorom prebudi statično ter popolnoma neodzivno ljubljansko publiko. Uvod je bil, žal, patetičen, neprepričljiv, a smo ga le preživeli.
Veliko več smo pričakovali od nadaljevanja in slednje, brate, ni razočaralo! Dve leti po predstavitvi albuma Sirotinjsko carstvo, pri nekaterih pa dolgih deset in več let po zadnjem dobrem udaru treh akordov s potenco, so se najavile ikone balkanske garaže. Po neštetih koncertih, seriji izvrstnih plošč, po neskončnih menjavah v zasedbi, po katerih sta edina szalnica zadnjih skoraj štirideset let le Nebojša Antonijević – Anton na levi strani odra s svojo kitaro ter karizmatik s sporočili na ustnicah, Zoran Kostić – Cane na srednji strani odra za mikrofonom. Ostalo so le (dobro izbrani in prepričljivi) akterji ter statisti. Tokrat so na odru stali še Robert Telčer na drugi kitari, Darko Kurjak za bobni ter Zlatko Veljović – Laki na basu. »Smrt fašizmu, sloboda čoveku,« pozdravi Ljubljano vidno dobro razpoloženi Cane, a tudi vidno postarani Cane. Brez premehke potence in nežnosti se legende zagrizejo v srž s komadom Noć. Oster štart, dobro uravnotežen zvok in ta krasni »swag«, ki ga je Cane v dolgih letih izpopolnil do perfekcije. Osem celovečercev v zadnjih 36 letih obstoja morda res ne zveni mnogo, a so le redki asi dorasli temu, da po letih krize, vojnah, po hudih boleznih in izzivih ter skušnjavah underground življenja ostajajo prisotni, aktivni ter v svojih sporočilih še vedno aktualni. Partibrejkers to definitivno so. Po komadu Ako si s prvenca se retro udar stare, a še vedno mišičaste ter celo še bolje odigrane potence nadaljuje s skladbo Hej, ti, dole u mraku. Uživaški rock’n’roll z ostrino ter globino poje o časih, ko smo bili nekoč vsi mlajši, temni ples na meji samouničenja pa je s svojo sveto preproščino in nalezljivostjo priklical še boljše stvari, kot je Zemljotres. Big Footi lahko to igro ponavljajo in trenirajo še dolga leta, a Partibrejkersi jih nadigrajo v vseh elementih odrske igre, saj enostavno ne fejkajo svoje strasti in užitka. In hitov v malhi, bejbi, ne zmanjka tako hitro. Lobotomija s plošče Sloboda ili ništa ima v sebi nekaj Rolling Stones esence, a Partibrejkersi furajo svoj blues preživetja na polno, kar nadaljuje z iste zgodbe, z iste plošče prepričljivo tudi Ćutanje. Padcem sledijo po nuji preživetji repetitivni dvigi, katere je zmožen le človek s hrbtenico in vizijo za svet po bedi sedanjosti. Krasna igra obeh kitar, Canetov strupeno prodorni vokal in ta krasni ritem bobnov v ozadju premikajo vlak užitka lepo dalje.
In v celoti je čas tudi za Krš i lom. Kot ata na mamo pade Žurim, po katerem se legende posvetijo tudi aktualijam ter novi, relativno sveži plošči Sirotinjsko carstvo. Šta radiš? izprašuje sanje nekdanjih sanjačev, ki so na poti samouresničitve menjali sanje za denarce, strast in hrepenenje s konformizmom, življenje s stanjem konstantne anemije ter zaspanosti. V tem kontekstu se čuti tudi ost komada Sitna lova. Potem pa še nekaj boljšega! »Rodjen sam u zadjem vagonu / Na pruzi za jug / Nije bilo mesta za mene / Dan je bio vreo a put dug,« poje Cane, lirika skladbe Put za jug pa izpoveduje zgodbo izvzetosti večine prisotnih v dvorani. Stari, postarani, ta hip še živi. Povprečna starost večine prisotnih je ta večer dopuščala, da smo se z zdravo mero realizma ter nostalgije spomnili časov nekdanje skupne države ter v igri asociacij ter besed le našli tisto zrno resnice, s katerim bi lahko pitali revolt ter pozvali k odgovornosti vse tiste, ki so nam lakomno ter v gonji za lastnim okoriščanjem ukradli sanje, vizijo, prihodnost. A ta večer je bil namenjen bolj razelektritvi ter plesu, užitku, druženju, obujanju spominov ter opevanju neminljivosti mladega srca, ki bije glasno in živo tudi danes. 1000 Godina v podaljšani različici zveni kot izvrsten trip za poglabljanje tega trenutka ugodja ter harmonije. Nabito polna dvorana diha isti zrak s prepotenim ter pozitivno nastrojenim bendom na odru. Vez je trdno spletena, Partibrejkersi pa s prvenca vešče skočijo v sedanjost s skladbo Sirotinjsko carstvo, ostro zabeljeni sinkopirani briljant Ne mogu da kapiram, da zarohni uživaški refren skladbe Noćas u gradu. Aktualni komad Svakoga dana kaže trdne jeklene mišice, s katerimi le postarani, bolj modri človek lahko išče modre med ljudmi ter človeka globoko v sebi. Fak! Kocinjenje na trinajsto! Po tem pa se mojstri zavrtijo v rock’n’roll uporniškem singlu Rođen loš, da po skladbi Hipnotisana gomila z legendarne plošče III dočakamo Romea in Julijo v največjem hitu zasedbe, skladbi Kreni prema meni, ki raztrga Ljubljano, ker pa ste bili pridni in ste ubogljivo jedli z dlani, ste bili po finalu s skladbo Hoću da znam in sklepu regularnega in več kot solidno oddrgnjenega prvega dela koncerta, v katerem so na odru lili pot, endorfini in mlada energija, v publiki pa pivo in očaranost, deležni bogatega in slastnega dodatka! Na odru se za Slovenijo zvrstijo Ulični hodač, dotakne se nas dobro znana in še vedno strupeno dobra Mesećeva kči, da priznamo adute skladbe Dugo te nema, da izrečemo na glas Kako je teško bez tebe, pa čeprav Ona živi na brdu čutimo tega, kaj obeta Sjajna bodučnost (koju nemam). Strasti umirja senzualna Molitva, da se v iskanju biserov Ledenog doba znajdemo na obalah Kraj mora ter za veliki končni met izkričimo verze skladbe Generacija.
Fakt, ki ga lahko ta večer le podkrepimo, je ta, da so nekatere stvari z leti le boljše. Partibrejkers so trademark, so legende, so nosilci sporočila nekih drugih, ne tako oddaljenih časov, a so eni redkih, ki so sporočilo, stanco upora ter pokončnosti, še bolj pa neskvarjeno slo po ustvarjanju, po muziciranju ter nadaljevanju niza dobrega s še boljšim prenesli ter skovali kot trden jekleni most prek nekdaj skupnih prostorov ter med nekdaj skupnimi časi v celoto z vsebino in potenco. Na odru je lil pot, na odru se je izcejala kri, slapovi resnice pa so se stekali v spletu z glasbo v center duše tisočerih pod odrom in slednji so bili dovzetni, odprli slušne kanale ter srca, pa čeprav morda kot akt nostalgije in morda le za tisti hip, a tudi slednji šteje več kot vsa ta jebena fasada ter zlaganost, ki nam krade vso Bit iz Časa, v katerem živimo. In prav zato sem po slišanem in videnem iskreno željen tovrstnih kakovostnih repriz, pa prej kot po teh predolgih letih odsotnosti. Za to, da se udejanjijo postulati uvodnega pozdrava: »Smrt fašizmu – slobodu ćoveku!«
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Nina Ferkolj
Facebook
Twitter