(Kapa Records, 2018)
Fantazma, po kateri ste verjeli, da ima vaša eksistenca, da imate vi in da ima svet svoj smisel se danes nepreklicno ukinja! Dragi moji, slovenski kreativni praporščaki intenzivnega, brutalnega muziciranja, izvrstni izvenserijski ekstremisti so le kratek čas mirovali, po izvrstnem dolgometražnem prvencu FVCK pa v leto nasilnih diskurzov vojne, nemira ter praznine vnesli svoj manifest z imenom NØLL! Nihilizem v ideji, v sami srži in potenci pridobiva novo dimenzijo, po kontrastni počasnosti razvpitega prvenca pa se evolucijsko spreminja tudi potanja kreativnosti pri zasedbi The Canyon Observer. Paradigme so spremenjene, neizprosna intenzivnost decibelov se zgolj le poglablja!
Priznam, zadnjih sedem let je minilo kot bi mignil in po prvem stiku z Ljubljansko soldatesko hrupnih skrajnih sludgerjev z black metalsko žilico za eksces sem ostal v stanju pozitivnega katatoničnega šoka do dandanes. Danes se tremendum končno pretvarja v iskreni fascinans, s katerim lahko potrdim, da je na obzorju nekaj bolj artikuliranega, nekaj bližje masam. Iz švedščine izposojena beseda NØLL pooseblja in izpoveduje Nič, bit nihilizma časa in sveta, v katerih živimo pa, skladno z distopično sržjo samega pomena besede, The Canyon Observer pretvarjajo v emocionalne pejzaže zloveščega, hrupnega kontrastiranja med vedno prisotnim hrupom ter intenzivno statiko Niča ter tišine. Že po prvem posluhu osmerca skladb je vidna razlika od preteklosti. Dejansko je več jasnih kontur, rifov, forme. Komadi so kratki, a nič se ne bojte, niso naravnani na postavke »radio friendly« popa. Po slišanem je nemudoma jasno, da je genij še vedno prisoten, duh iz apokaliptične stekleničke pa se odmerja okusu instantu naklonjene publike v manjših dozah.
Ljubljanski peterec je doživel v teh parih letih tudi delno fizično metamorfozo. Po postavitvi, kjer sta Gašper Letonja in Miloš Milošević zasedla poziciji na kitarah, se je ritmična sekcija Nika Franka dopolnila z Bojanom Vargo, nadarjenim jazz bobnarjem, ki je sicer dopolnjeval tudi zasedbo Y. nov človek za bobni – nova ritmična postavitev ter nov zvok? Vsekakor se menjava za bobni čuti, produkt tega pa je tudi, da se na celoto precej bolj neposredno, surovo, bolj osvobojeno efektov lepo lepijo tudi vokali izvrstnega Matica Babiča, ki daje bendu tisto dodatno vrednost, prezenco ter vokalna sporočila, ki ostajajo še vedno skrita v obrisih masivnega zvoka ter krvniških distorzij.
In sedaj podrobneje o slišanem, o doživetem, o razkritem. Uvod s skladbo Mirrors odpira parametre brutalnosti z okusnim dodatkom glasu Stefana Hagena, ki v nemščini govori o konzumciji eksistence, o pozitivizmu, o ideji Biti, bere svoj nihilistični manifest, kateremu The Canyon Observer oponirajo s suspenzom nasičenega šuma, prezenco hladnih distorzij, nakar se v zmes vsega intenzivno vtke Matic. Brutalnost Niča trga fraktale miru na prakosce, intenzivna kratka impresija pa se s shematskim zarisom nenadoma prekine. Filmski ekskurz se lahko nadaljuje s HC skladbo Nøll, ki zveni kot bi se v cerebralnih vodih znašli Converge. Brutalno, surovo, prekleto nalezljivo in poslušljivo! Masivni rifi, potenten ritem, potenciometri brutalnosti obrnjeni na 11. Seksi! In nič se ne kvari niti z Entities. Debel, masten Nikov bas, meditativna ritmika, v katero se prav lepo vpletejo zvoki za TCO prav neverjetno jasnih in čistih kitar, v ozadju pa zvok bobnov ter hipnotični šum dihanja, po katerem se bend preda v intenzivni, sočni šestminutni spust v dobro znane konture našpičenega uničevanja lepote s še lepšim destruktivnim hrupom. V celoti se sliši jasna kontura, jasna smer, melodija, ki je bila pri FVCK zgolj zarisana in na koncu dejansko, žal, izgubljena s produkcijskim prevodom.
Lacerations nadaljuje iztis nihilistične sle vnovič z ekspresnim HC crustom, z brutalno vinjeto, s štiklcem, ki je krasna predigra za najdaljši komad plošče. Abstract z epskimi osmimi minutami morda ne more konkurirati epom s prvih dveh EP-jev ali plošči FVCK, je pa v konturah slišanega še vedno slišati močne vplive izjemnih Neurosis, a slovenski oratorji hrupnega glasbenega ekspresionizma ostajajo vseeno na tistem svojem prekleto prefinjenem tripu, kjer pod masivi hrupa domuje celo free jazz v vsej aritmični igrivi formi, popolna disonanca pa dobiva v letu 2018 tudi pri TCO diametralno nasprotne dodatke ter kontraste z melodijo, popolna igra senc in kričeče luči pa se tudi znotraj komada odvija z vpletanjem nežnih kontur, tišine in emocionalno bolj pozitivnega muziciranja, ki namensko trga in ruši celoto bolj mišičavo in hrupno naravnanega naravnega zvoka zasedbe. Krasen odmik od primalnih temeljev, ki smo se jih naužili v preteklosti se z morilskim nagrindanim komadom Fracture prestavi v tisto višje stanje nelagodja, kjer se intenzivni, domala napalm deathovski krik bolečine izkriči zato, da vnovič zdrknemo v stanje bizarnega, mastnega free jazza na čudnih, a užitnih substancah. Neon Ooze se kot počasi kotaleča slutnja razvija v zvočno sliko na FVCKu dobro naštudiranih impresij, ki pa so v zgodbi novega albuma zgolj periode in ne absolut, ki bi opisoval celoto plošče. Veliki sklep se tu poda z vnovič epsko dolgim komadom Circulation.
Šum, motnja, zvočna distanca od stanja fizične prezentnosti so pripeljali drugi celovečerni mind trip k popolnemu koncu. Priznam, da se čutim v konturah albuma NØLL precej bolj domače in bolj lagodno kot na postulatih okultnega in resnično izzivalno napornega predhodnika FVCK. Ali so postali The Canyon Observer bolj popoidni? Nikakor! Esenca ostaja nespremenjena, sam zvok bolj jasen, sporočila svetu pa enako nepopustljiva in morda le malce bolj zrela, bolj dodelana. V svetu potrošnje in svetu iluzornih globljih smislov, ki to niso, je klic k streznitvi in priznanju, da onkraj trenutka, v katerem nismo pustili nič, ne obstaja katarza in ne, ni upanja v boljše življenje onkraj smrti. Kar NØLL poudarja, je morda fakt, da smo za vse, kar se dogaja tu in zdaj, odgovorni sami in da je potrebno preiti iz statike ter pasive v dinamiko delovanja. Ali pa je potrebno le odmisliti želje, hotenja, velike ideale ter po stanju popolnega Ničenja preiti v zenovsko stanje pomiritve, v stanje satori, s katerim je dosežen najvišji ideal nirvane in ni potrebno dodajati več nič. Sam upam, da bodo The Canyon Observer k vsemu izkazanemu ter povedanemu le dodali še kak fragment ter nahranili vnovič ušesa tistim, ki smo v naraciji uničevalnega uzrli tisto iskrico lepote ter smiselnega, zaradi česar z veseljem sledimo paraboli misli in ideje benda tudi v prihodnost, čeprav slednja morda sploh ne obstaja.
Sandi Sandar Šoba
Facebook
Twitter