9. 5. 2018
Ljubljana / Kino Šiška
Demolition Group so ime, ki je od nekdaj jamčilo kakovost, masten zvok, dobra sporočila in tisto dodatno vrednost, ki so jo na naših tleh od nekdaj ponujali le redki, izbrani in dotaknjeni s prstom božanske navdihnjenosti. Tisto nekaj je morda iskrenost, morda pa je tista dodatna vrednost samo rezultanta kemije, ki se razvije v idealnih razmerah med sestavnimi členi zasedbe in jo je nemogoče klonirati, poustvarjati ter sistemsko graditi v sterilnih razmerah z nabori v stilu »Slovenija ima talent«. Demolition Group so nekoč ta posebni sijaj, patino, vsekakor premogli in še dobra tri leta nazaj, ko je luč sveta zagledala izvrstna plošča Zlagano sonce, se je to jasno in evidentno čutilo ter dalo videti. Tudi zaradi karizme, ki jo je poleg pevca Gorana Šalamona izseval razpoznavni obraz zasedbe, brkati in visokorasli mož z izrazitim slogom igranja saksofona, Joco Pegam. Zvok zasedbe je bil tak, kot je bil, ker je od nekdaj ne pihal temveč uporniško kričal v vode svojega medeninastega inštrumenta, tehnika pa je bila podrejena srčnosti, tistemu notranjemu instinktu in predvsem nravi, zaradi katere so se, kar sem izvedel kasneje, tudi po tem, ko so se ugasnile odrske luči, v zaodrju kresale iskre, ki so v posebni atmosferi benda z osebnostjo, žal, prerasle v požar, posledice katerega je bila sprememba, s katero smo se morali soočiti vsi, ki smo poznali in ljubili Demolition Group v letih poprej. Jocota ni v seštevku benda, odšel je tudi nedavno dodani Matija Lapuh, v zasedbi pa sta se znašla nova člana zasedbe – nadarjeni kitarist Petar Stojanović in za marsikoga neznanka, a šolani saksofonist z, če se ne motim, celo magisterijem igranja tega prekrasnega inštrumenta v žepu, Aleš Suša. Kako stvari delujejo v živo je bilo potrebno enostavno le preveriti v živo, brez kozmetike in varnega zavetja studia, vsem na očem pa so se v bran spremembam (te so bile nujne za preživetje zasedbe ter nujne za to, da se naredi nov korak naprej, pravijo tisti, ki so bili in so blizu bendu) na oder Kina Šiška z vabilom k prvemu posluhu plošče Pojdiva tja postavili Demolition Group z novimi, različnimi obrazi ter istim tako ljubljenim imenom.
Malce po osmi, kot smo po novem vajeni v Kinu Šiška, smo se številni že zbrali pred poslopjem Kina Šiška, a se še ni dogajalo nič. Živčnost, nestrpnost, pričakovanje, stari obrazi, novi obrazi, mediji, znani in malo manj znani glasbeniki, radovedneži, fani in mize polne piva, vmes šum klepeta, smeh, tiktakanje ure. V čudnem občutju sem vsaj sam komaj dočakal uro, ko so varnostniki spustili maso proti katedrali Kina Šiška, pred katero smo lahko najprej pograbili, pokupili, spravili na varno ponujene izvode dolgo pričakovane aktualne plošče ter tudi dolgo pričakovane in manjkajoče izvode preteklih plošč – vseh, celo albuma Deep True Love, ki je po dolgih letih le dočakal krvavo pričakovani ponatis! Izvrstno! Lep utrinek sreče in topline v srcu je tu! Nato pa pomik v dvorano, kjer se je okoli devete začelo premikati tudi koncertno kolesje odrskega krsta. Za klaviature stopi dolgolasi in suhljati ter navidez popolnoma umirjeni Aleš Suša ter pritisne na tipke sintetizatorja. Dolg zlovešči zvok melanholičnega odjeka, zvoki ptic in težke jutranje meglice sveta daleč proč, v ozadju si bas oprta izvrstni Tomi Gregel, na levo stran odra stopi slavljenec večera ter kitari zavezani Petar Stojanović. Za bobni si stol popravi Ivica Gregel in spust v večer se začne brez možnosti ustavljanja. Vse je tu je krasen uvod v nove sentimente z novo noto. Friški preveri prve vrste, pripre oči in intimni spev o odmišljanju, pogrešanju, o odmiku od pluralizma sveta k bližji intimnejši relaciji človeka do sebe in do najbližjega drugega se začne razpredati. »Vse žari, sijaj in blešči / Vse popolno samo zase / Levo zarja desno zaton / Čudovito samo zase / Nič ne manjka, nič ne boli / Vse zadostno samo zase / Vse je tu, ne vem, da te ni / Dokler ne pomislim nate …« poje Goran. Kot bi pel trpko balado o prej omenjenemu premetu, ki je pustil sledi in rane med ljudmi, ki so si bili soborci dolge tri decenije in pol. Zvok je perfekten in tako sentimentalno domač, moje uho pa je bolj pozorno na Aleša, ki si z ogromnim bariton saksofonom utira pot do src tistih, ki smo bili zvesti izročilu preteklosti. Tipaje, tehnično brezhibno in z izrazito željo po mimikriji z novo, tehnicistično popolno noto tega, kaj je diktirala preteklost se iz zvočnikov dogaja reminiscenca tega, kaj so nekoč pomenile začetnice DG a s prezenco, ki je bila tokrat na neizprosnem testu. Prvi, lani objavljeni bolj udarni singel plošče Zvezde so onstran odpre več registrov. Petar pedantno in lepo povzema prijeme Bojana Fifnje. Tehnično bolj čisti zvok, lepe distorzije ter krasni zvok spominja na čase plošče Deep True Love ter na tiste nekoliko bolj svetle konture plošče Neovangelij ali na zvok v tranziciji med obema in to je to! Ritem sekcija ga praši na polno, malce več pa bi sam osebno dodal moči pri saksih, ki so seksi, dobro zveneči, a ni tiste surovosti, ki jo je v ušesa v preteklih izbruhih kreative nanesel karizmatični Jože. Vseeno lahko rečem, da je Aleš pogumno in brez šparanja moči zagrizel v trdo jabolko empirije, po kateri je jasno, da šolanje ne nadomešča pankerskega duha, ki ga človek bodisi ima ali pač ne, priučiti pa se ga ne more. Vseeno vse funkcionira dobro in sonično brezhibno, le da sam na odru vsaj na začetku ne čutim tistega prej omenjenega nekaj v pristnem kemičnem smislu besede. Žrtev demonov navade? Morda, čeprav z napovedjo tretjega komada, pri katerem Friški pove, da je to morda za nekatere korak nazaj nastopi Korak nazaj s krikom k koščku sreče, spokoju, k umiku v varnost. Osebno izpovedna Napačna midva je močnejši adut novega niza. Dobra igra znotraj polja pričakovanega in pedantnost izvedbe prepričujejo na polno, ljudje se predajajo plesu, zibanju, sladkobi. Ugovorov ni slišati! Vseeno sam koncert raje poslušam s priprtimi očmi, saj je izza zastorjev vidnega iluzija popolnosti še močnejša. Pot lije v potokih, intenzivnost napetosti pričakovanj ter želje po prepričanju pa se s pankersko ostrino skladbe Grozno sam poskušajo premakniti v sfero potentnega maskimuma. Udar na polno, pritisk na polno, a vseeno, žal, nekoč je bilo potrebno manj, da smo na odru čutili pristno karizmo, nevarnost, neposrednost ter prvinski krik po rušenju zidov, meja, vzorcev. Zato raje s priprtimi očmi spolzim globlje v stanje zamaknjenosti, s katero se izpoveduje spev novega. Preveč vsega je krasna predigra za funkoidno Nostalgijo, ki boža, bas pa s slapingom treplja tisti sentimentalni košček možganov, ki je rasel ter se razraščal ob zvokih z metuljem ozaljšane legendarne plošče Deep True Love. Spevni Se vidiva jutri poskuša ohraniti nit sproščenosti in iluzorne brezskrbnosti, po sklepu s trpkim finalom eskapistične kapitulacije ter provokativnega vabila skladbe Pojdiva tja. »Danes je dan zmage nad fašizmom. Kdaj bomo mi obračunali z našim, ne vem …« na pomenljivi kontekst povezave tega posebnega večera z zgodovinskim kontekstom preteklosti opozori Goran.
Ali je zmaga tudi v novih recepturah pa bo pokazalo nadaljevanje s preizkusom preteklosti, saj je nov repertoar izčrpan, Demolišni pa se prepustijo igri ter brskanju po arhivih preteklosti. Najprej aktualije in tokrat je bil na spisku predihanega pred tremi leti predihano in podarjeno Zlagano sonce. Najprej sentimentalna žalostinka Kaplja, nato Dan brez in 99 ter meni najsočnejša aduta prejšnje plošče klic k uporu in revoltu s skladbo Kapital, ki mu ta dan manjka malce več mišic, ter plesno popolni Lažje je imeti psa in pred tremi leti dodobra tako ravno prav po Red Hot Chili Pepperjih dišeči Včasih tko. OK, tipanje po arhivih je bilo tokrat obilno kalibrirano na polpretekle spomine, s Planetom starcev pa se začne premik k bolj oddaljenim elementalom preteklosti, brez katerih bend ne bi bil tak, kot je bil. Nepogrešljiva Mesečina zveni prečiščeno, lepo. »Ovita z mrežami nočnih senc igrivih / na mesečini / pokrivaš prsi z drobnimi si dlanmi / V meglicah ki polze izpod mehke tople drhteče kože / lebdi na rokah mi tvoj obraz / lasje, nasmeh …« Po licih spolzi prav zlahka solza kot dar spominom na kemijo, erotiko, na zaljubljanje, na ljubljenje, na moč, ki smo jo vsi nekoč premogli, prav zlahka pa postanejo stvari, če jih ne negujemo, rutina ter zgolj senca samih sebe. Povratek na potentno umazani, raskavi, nevarni in s kerozinom polni Neovangelij je bil blizu tistemu nekdanjemu perfekcionizmu, zaradi katerega bi človek razbil vse zidove ter obračunal s tistimi, ki nam zasužnjujejo dušo in duha. Morda jutri? Vse bi moralo klapati, a kaj, ko z Nimam rad boga začutim v srcu in ušesih, da manjka majhen košček perfekcije, zaradi katere lažje zrem v sijaj Zlaganega sonca. Morda malce ponesrečena premetanka nato po obračunavanju z redom gospodarjev sveta prinese k zadnji sapi večera Dež, ki bi ga bilo le stežka moč zamolčati, a tokrat me v stanje sreče v melanholiji lastnih črnih misli in težkega čutenja o tem, kam nas vodi gravitacija časa in sprememb, evolucije, ne ponese niti solidno odigrani sentiš U tvojim očima. Bolj sem uglašen na živčno noto Amerike, ker »Love is OK!«, polet na polno pa Demolišni zaustavljajo z Gramom, ki jim sledijo od nekdaj sklepni Japanci, ki sklepajo uradni del reperoarja, a, saj veste, ni DG koncerta brez poziva k dodatkom, k nadgradnjam, k finalnim tonom, ki bodo nasitili vedno lačno maso pod odrom. Svoj košček potešitve ali vsaj približek le-te v pravem smislu besede vsaj zame prinesejo Temni angeli usode, ki jim ne bi bilo potrebno več nič dodajati, saj so statement zase in pomenijo, vsaj v mojih ušesih in srcu, vrh, katerega dopolnjuje lahko zgolj le Ogenj, a namesto tega se Demolišni odločijo za fuk, za finale s skladbo Ljubiva za svet. Morda, a klic k prokreaciji, ki fuku za odrešitev tega bednega sveta ne dajem lastne pritrditve po prvem vnovičnem zmenku po tako dolgem času, morda malce premedlo zaključenemu koncertu meni dragih brežiških oligarhov garaže pa dajem.
Svojo zadnjo besedo in dolgo pričakovano sklepno misel, ki se je pletla težko in s prav posebnimi intenzivnimi sentimenti. Spremembe so se definitivno zgodile in ni jih možno spregledati ter preslišati. Tehnika ne nadomesti srca, klišeji, diktati ter obrazci preteklosti ne iskrivosti tistih pristnih trenutkov, ki se zgodijo med ljudmi v danem trenutku kreativne mrzlice ter božanske navdihnjenosti. V svojem odmiku od družbene kritike k intimi je jasno, da pot k sreči ni in ne more biti sklenjena z albumom Pojdiva tja, vseeno pa se trdnosti temelja iz časov, ko je vladal nek drug duh, nek drug etos, ne da parirati že v prvo z novimi ljudmi, ki so dobili na pleča naloženo težko nalogo prinesti spremembo na bolje ter preseči nekaj, kar se je lahko imenovalo za perfektno. Kapo dol Alešu in Petru, ki sta dopolnila vrzeli v zasedbi po svojih najboljših močeh in vesel sem, da je ranjeno telo Demolišnov ostalo tako lahko pri življenju. Stvari v srži delujejo. Tu je glasba, tu so sporočila, tu je zvok, le novo osebnost bomo morali še izoblikovati ter se predvsem mi (poslušalci) nanjo navaditi. Prav tako sem vesel, da je za kreacijo nove plošče zadoščal čas le treh let in ta, dragi moji, ni slaba, ni pa vrh tega, kaj je ponujala preteklost in menim, da se tega fantje zavedajo. Prav zato ne dvomim, da bodo v prihodnje poskušali to preseči in izboljšati. Tudi z inovacijami, ki obetajo ne korak nazaj, temveč dva koraka naprej, k novi formi, k novem izrazu, k novim konceptom. Lahko tudi k stanju pomiritve s preteklostjo, kot se bomo morali s tem pomiriti tudi ostali nepoboljšljivi nostalgiki ali pa celo k odpuščanju, opravičilom, postavljanju osebnih spomenikov sprave, ki jih moramo vsi kdaj pa kdaj postaviti v korelaciji do sveta in drugih. Demolišni s pomočjo glasbe in izvrstnih koncertov, katerih mojstri so od nekdaj bili in prav zato se bom z veseljem na vabilo k plesu, k pomiku v tisti sladki Tja z veseljem odzval tudi v prihodnje, čeprav z drugo sliko, drugimi sentimenti in drugačnim čutenjem v svojem nepopolnem krhkem bistvu.
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Klemen Udovč
Facebook
Twitter