(Sintetic Production, 2018)
Težko sem nepristranski, ko beseda nanese na brežiški kolektiv Demolition Group, ki je v mojem srcu in mislih z več kot tremi decenijami kakovostnega dela zapisan kot največje, najboljše in najbolj kakovostno ime slovenske alternative že vrsto let. Priznam, v samo idejo, v sam zvok, v estetiko, v sentimente in v sporočila sem se zaljubil brezpogojno že pred časom, a sem vseeno s strahom, skepso in nelagodjem segel po aktualni plošči Pojdiva tja ter ji pustil prosto pot v moje slušne vode. Razlog za to ni iskati v imenu ter v celovitem paketu, temveč bolj v tem, da se je v zadnjih treh letih zgodilo toliko burnega in nenadejanega. V tem času po velikem povratku na tire kreative s Planetom starcev ter z Zlaganim soncem je po prvinski, res dobri transfuziji mlade krvi, s katero se je zasedba pomladila, prišlo do posega v samo bistvo in jedro zasedbe z amputacijo, odtujitvijo tistega dela, ki je bil vedno razlog, da se Demolition Group zvok lahko podpisuje s tem imenom – iz zasedbe je bil izvzet saksofonist Jože Pegam, bend pa se je bil pripravljen odpovedati tudi izvrstnim kitarskim vragolijam Matije Lapuha, ki je tako lepo zapolnil vrzel po slovesu legendarnega Bojana Fifnje. V zasedbi sta od stare garde ostala le Goran Šalamon na mikrofonu ter Matjaž Pegam, ki je zadolžen za zvok in posle zasedbe. Kot bi zrl v slovensko različico Guns’n’Roses, ko je v zasedbi ostal le še Axl. Mar lahko to še vedno imenujemo Demolition Group in kdaj, po katerem posegu v sam nukleus zasedbe se stvari spremenijo toliko, da se moramo imenu odpovedati ter dejansko govorimo o popolnoma novi tvorbi?
Z mislijo na to sem pustil devetim skladbam aktualne plošče prodreti v moje slušne vode, že po prvem spustu po toboganu emocij, sporočil in napevov osemnajstega studijskega dela meni najljubšega alternativnega benda iz podalpskega koščka univerzuma pa postane jasno, da je marsikaj spremenjeno, a so obenem postulati Demolition Group zvoka (ali vsaj iluzija popolnosti in potence le-tega) še vedno tu! In to v nasičeni, intenzivni in lahko bi rekli rekordni instantni formi plošče, ki komaj da presega dolžino tridesetih minut, a je vseeno tu vse, kar bi po teh letih pričakovali od benda. Tu so izvrstna in jeklena ritmika izvrstnih bratov Gregel, tu so ravno prav natrgane in tekoče kitarske linije, ki jih tokrat servira nabriti in pravih receptur dobro priučeni Petar Stojanović (sicer bolj znan kot nosilni član zasedbe Kontradikshn). Tu je tudi ravno prav melanholičen in ravno prav poetični melos glavnega glasu zasedbe Gorana Šalamona in tu so, matervola, debeli in kakovostni nanosi saksofona Aleša Suše, ki pa bolj kot na umazanijo, moč in razbrazdane konture razpoznavnega signaturnega podpisa izjemnega Jožeta stavi na bolj retroidno, bolj sladkano, a še vedno prezentno igro s tipkami in medenino. Po slišanem je takoj jasno, da se aktualije želijo odmakniti od linije obeh predhodnih plošč tako po zvoku kot tudi po sporočilni liniji. Tokrat se namesto političnih in družbeno kritičnih, s socialnimi tematikami nasičenih komadov v ušesa občestva mazili bistveno več osebno izpovednih, emocionalno intenzivnih skladb, ki makrokozmos globalnih sprememb in obratov svetovne ideologije revolta menja z mikrokozmosom osebnostne samoohranitve ter nuje po umiku, pobegu nekam proč. Kam? Kod? Zakaj? To so vprašanja, ki si jih vsaj lirično zasedba zastavlja na vseh devetih skladbah, med katerimi ni mašil. Bend je torej tokrat izvzel vse nepotrebne dodatke ter se odločil prepričati in se vas dotakniti z vso svojo mišičavo potenco ter mladim bistvom na en mah.
Vse je tu že od začetka s skladbo Vse je tu. Intuitivni in senzualni uvod s samozavestnim basom ter sintetiko, nato pa te sladke kitare in božajoča otožnost Goranove lirike ter prvič prezentirani sladki vpihi v medeninaste vode saksofona. Skladba o pogrešanju, o odsotnosti, o odmišljanju in preživetveni nuji po novem koraku vstran od starega, od preteklosti, od nekdanjih emocij. Kot bi se Goran poslavljal od spominov na vse tiste soborce, ki so nekdaj tkali z ljubeznijo, trudom in strastjo konture bivše podobe tega, kar Ljubezen v skupinski formi zasedbe predstavlja v korelaciji do Glasbe in Sveta. Ni eksistence brez spomina na preteklost, ki nas definira, morda pa je že z uvodom zasedba verbalno sicer povzela fakt, da so pripravljeni iti naprej, a se ne odpovedujejo formi, prijemom in estetiki preteklosti. Tu je slišati tisti ravno prav mehki zvok plošče Deep True Love, ki je bila bolj intimna, dodajte temu še malce emocionalne krhkosti albuma Bič, Luč + Upanje ter spustite vse skupaj prek potenciometrov Planeta Starcev ali predzadnje stvaritve z imenom Zlagano sonce.
Zvezde so onstran odpre malce več kitarske ostrine, zasedba pa tudi v bolj umazanih konturah varno in brez zapletanja, morda celo preveč na poenostavljen način, čeprav basu, bobnom in kitari ni moč z ničemer oporekati. Goran s svojo melanholično poetiko in preverjenimi prijemi ne odstopa od cone varnega, celota pa zveni tako, kot bi to pričakoval od benda v času Neovangelija. OK, reminiscenca je tu zgolj naključje, kar je dokaz, da recepture delujejo in vas premaknejo iz mrtve točke v fazo gibanja. Izvrstna interpretacija nekdanjega izraza ne moti v vsej svoji reproduktivnosti toliko, da bi zasedbi odrekal primat veristične igre z zasedbi lastnimi paradigmami, je pa res, da je v serviranem bolj malo novega in prej neslišanega. Korak nazaj dokazuje, da je ta estetski korak nazaj v preteklost možno razumeti tako kot hommage temu, kaj Demolition Group dejansko predstavljajo kot tudi strah, da bi se s prevelikimi spremembami lahko zamerili poslušalski srenji. Je kreativne izbruhe inovativnosti tokrat resnično usmerjal strah? Napačna midva s svojo baladno mehkobo in lepimi linijami govori o individualnih napačnih izbirah, o razkolih, o apokalipsi čutenja, ko gredo stvari čez rob, čez Rubikon in smo primorani braniti svoje stališče tudi če je to po odločanju pač napačno. »Svet se ne ustavi, če zapreš oči / ne izgine v temi sedem žalosti / ni miru če nočeš, ni poti naprej / posveti se nazaj« poje Goran in nemalo takšnih poznam, ki svoje zablode načrtno brišejo s potiskanjem glave v pesek. Dejansko se lahko s tem, tudi če je tako trivialno in na prvo žogo, iskreno poistovetim ter s slišanim strinjam.
Bolj oster in punkoidni komad Grozno sam pospeši bitje srca, Aleš pa v maniri Madnessov ali bolj domače Miladojke preizkuša meje svoje pihalne kondicije z varnimi tonalitetami, prvi daljši saksofonski solo pa gre lepo v ušesa ter seže blizu srca, čeprav se z močjo, umazanijo, karakterjem in dometom izvrstnega Jožeta ne more kosati ter dajati v isto ligo. Žal, nalijmo si čistega vina, je to tako nemogoče kot bi poskušal z imitacijo kitarskih prijemov inovativnih pionirjev kot je denimo Slash parirati temu, kar se je najprej porajalo na zgolj intuitivni ravni, sedaj pa bi z racionalnostjo želeli možgani preglasiti srce. Preveč vsega nadaljuje linijo lepih linij ter podpihuje emocionalne plamene tokrat z malce več sintetike, ki se sklada z linijo lirike, katera daje na tnalo oguljene strasti, željo po poustvarjanju vrhuncev, ki so se nekoč že zgodili, strupeno dobra melodika ter strateški dodatki dobro ogrete pihalne sekcije pa daje v celoto poudarke, zaradi katerih je zdrs v stanje lagodnosti toliko bolj samoumevno. Razgibana Nostalgija s sočnim basom, kitaro ter ostrimi igrami senc in luči je morda predvidljiva, a se poigrava z mojim srcem prefinjeno in skoraj tako, kot se je z njim poigraval Ogenj. Mašinerija deluje dobro naoljeno in uigrano tudi v bolj po retro vodah dišečem Se vidiva jutri. Pogled nazaj v čase devetdesetih razpihuje žerjavico v centru srca, tako da navkljub vsej težnji po objektivnosti in strogosti prav zlahka podlegam klišejem ter prefinjenim obrtniškim prijemom kot ceneni nebodigatreba in mi ni ob tem niti malo žal za enim samim hipom. In že smo pri finalu s skladbo Pojdiva tja. Eskapizem v liriki daje slutiti, da se vizionarstvo ter revolt proti sistemu kapitalizma tokrat menja z idejo po umiku, pobegu, izselitvi, diaspori. Goran se naivno nagiba k temu, da je čas za premik, a kam, zakaj in do kod? Kjer se cedita med in mleko, kjer je bolje. Mar je ugasnilo upanje, da lahko svoj svet prestavimo na bolje in smo zapadli v stanje apatije, iz katere ni rešitve? Če že, zveni to precej sladko, prepričujoče in zložno.
Kot je zložna v celoti celotna plošča Pojdiva tja, ki je soliden izdelek in se jo pogojno brez slabega občutka sme in mora podpisovati z imenom Demolition Group, a vseeno to, navkljub galantnosti ali prav zavoljo nje, ni izdelek brez napak. Ni tenzije, ni upora, ni umazanije, nevarnosti. Kot bi vsej kopici zmešnjav in šumov sveta sprememb in evolucije vseeno hrepeneli po tem, da ustavijo kolo časa ter ga celo premikajo strateško nazaj. Ni drznosti in prodornosti, ki sem jo nekoč slišal kot konstanto. Kot bi bend našel svojo cono ugodja in varnosti in se ni pripravljen izvzeti iz nje. Da se ne bi zamerili svetu in srenji zvestih poslušalcev in kot bi se spremembe ne zgodile. Morda je tu razlog in glavna srž problema, vsemu navkljub pa lahko kot Demolišnom zvesti fan, ki je rasel z evolucijo, s progresijo, z razcvetom idej zasedbe priznam, da sem tudi sam nostalgik in je to, kar deluje in funkcionira, nesmiselno spreminjati zavoljo sprememb samih. Morda je to ziheraštvo prešlo tudi v moje bistvo in morda ali prav zato lahko rečem, da se pustim tudi reprodukcijam preteklosti zavestno in rade volje zapeljati. Hvala za še en odmerek kakovostne glasbe, kam bomo ubežali v prihodnje pa naj pokaže čas.
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter