Ljubim ekstreme, vseeno pa niso vsi ekstremi v glasbi uspeli priti do centra mojega srca na način, kot je to uspelo ljubljanskemu kreativnemu, progresivnemu, hrupnemu in velikokrat narobe razumljenemu petercu The Canyon Observer. V sedmih letih kontinuiranega in garaškega dela so napolnili ušesa ter srce s fantazmo, da smo dosegli limito pri dojemanju sveta s pomočjo hrupa, ekspresivnega poigravanja z zvokom ter kontrastom luči, megle in popolne teme, in vedno uspejo pripeljati zgodbo na stopničko višje. Morda ne namensko in z željo larpurlatističnega vztrajanja pri zapovedih sludgea na težki masivni doom, black, noise postavki provokacije z decibeli. Bolj kot recept in odmerjanje po pričakovanjih tu funkcionira stihijsko kemija benda, ki se razvija, spreminja, raste. In plod pravega dela je letos tu – drugi celovečerni izdelek Nøll, ki je popolno nasprotje prvenca ter obeh predhodnih EP-jev. Mistike je dovolj, tem za pogovor, vprašanj tudi, prav vesel pa sem bil, ko je po napornem, soparnem in atmosferičnem dnevu padla odločitev ter privolitev benda, da nam pustijo pogledati v zakulisje, izza zastorov, ki so bili, tako sem mislil doslej, nedostopni in skriti očem občestva. Za mizo pri SEM-u tako sedemo vokalist zasedbe Matic Bavič, vedno hudomušno nasmejani kitarist Gašper Letonja ter verjetno glavni mislec, bolj racionalist kot emocionalist zasedbe, navidez popolnoma umirjeni basist Nik Franko. Manjkata tokrat le drugi kitarist Miloš Miloševič ter novi član benda, bobnar Bojan Varga, a, tako mi je bilo zagotovljeno, sem pred mikrofon posedel tiste prave tri osebe, ki bodo na pravi način razkrili vse ali vsaj tiste najbolj ključne adute, zaradi katerih bo dojemanje kolesja, logike in fizikalnih principov zasedbe absolutno bolj jasno kot je bilo poprej.
Lepa hvala za vaš čas in za to, da ste pristali na ta intervju. Kar je prav, in tu z veseljem to najprej storim, da se pohvalijo dobre stvari. Dobili in dočakali smo vaš drugi celovečerec in ni bilo potrebno predolgo čakati nanj – na Nøll. Ime ste potegnili iz švedščine?
Matic Babič: Ja …
Gašper Letonja: Iskreno rečeno ne vemo niti sami … (smeh)
Matic: Ampak tega ne omenjamo.
Glede na to, da je stilsko popolnoma različen od vseh predhodnih studijskih ekscesov, ki sem jih lahko uspel predihat ter preposlušat kot izdelke zasedbe The Canyon Observer – kako se je porajala plošča in kakšna so sporočila, ki jih servirate tokrat vesoljnemu stvarstvu?
Gašper: Misliš zvočno ali idejno?
Oboje, a najprej se dotaknimo idejne plati plošče.
Matic: Ideja popolnega ničenja, se pravi da izhajamo iz postavke, da je vse nič in nič je vse, s čimer vstopimo namensko v polje pozitivnega nihilizma. S tem, da lahko živiš lepo in delaš za druge tako, kot sam želiš, na koncu boš vsekakor dočakal svoj konec ter ne bo imelo življenje nobenega drugega smisla kot to, da si živel po svojih zapovedih.
Nudite torej absolutizem Niča kot pozitivni moralni princip?
Gašper: Sej v tem je srž, saj je lahko Nič nekaj zelo osvobajujočega.
Matic: Če se zavedaš, da boš umrl in po tem ne bo ničesar več.
Gašper: To itak je dejstvo.
Matic: Dejansko dejstvo za nekatere in to bi te moralo osvoboditi vseh višjih moralnih sodb ter nerealnih imaginarnih pričakovanj. Pomembno je živeti tu in zdaj – živiš to življenje in ne računaš na popravne izpite v zagrobnem življenju.
Gašper: To je dejansko odvisno od vsakega posameznika. Nekateri se osmislijo ter aktivirajo v aktivističnem smislu, drugi pa so aktivni bolj subjektivno, na individualni ravni, živijo bolj zase ter osebnostno rastejo. Mi s ploščo ne polagamo sporočila, da moraš biti aktivist ali se brigati zase ali pa se ukvarjati po nuji z zen budizmom. Vse je to stvar vsakega posameznika individualno. Dandanes se prehitro polaga sodbe napram tistim, ki so pasivni in ne delujejo, da niso aktivisti. Če hoče biti nekdo pasiven – »it’s not our problem. It’s OK!«
Tu ni torej poziva, da smo odgovorni za svoje življenje?
Matic: Tu ni poziva k ničemur. Pomembno je, da imaš svoje želje ter si v harmoniji sam s seboj.
Idejno se osvobajate skozi Nič, kaj pa zvočno? Zvočno ste dosegli novo stanje mindfucka – plata se razlikuje tako z dolžino komadov, ki so absolutno radio-friendly singli, (smeh) kot tudi s samo zvočno uravnoteženostjo, ki ste jo postavili kot novo podobo benda. Kako se je plošček konfiguriral zvočno?
Gašper: To boš ti povedal, Nik, ker si skrbel za zvočno podobo …
Nik Franko: Tudi ti si skrbel za zvočno podobo …
Gašper: Kako bi rekel … Zvočno je vse precej jasno, saj se nismo z nekimi idejami, kaj hočemo z zvokom povedati, obremenjevali, ker je vse precej transparentno. Dobiš idejo, jo posnameš z bendaši in jo ponudiš publiki. Dejansko moraš pustiti ideji, da gre svojo pot. Saj nas je le, konec koncev, pet v bendu in vedno v skladu z našim demokratičnim sistemom, ki smo ga od nekdaj imeli, poda vsak svoje mnenje, nato pa smo se vedno odločali kaj je prav za celoto. Če je nekdo res vztrajal pri nečem, smo ga vedno tudi poslušali in vedno smo delovali po takem principu.
In tu je produkt tega je razlika med FVCK in Nøllom v skoraj vseh postavkah – dolžini komadov ter tudi v zvočni formi …
Nik: To pa zato, ker z vsakim albumom hočemo narediti korak naprej in se ne ponavljati, ne reproducirati že povedanega. S FVCK-om smo se začeli zavedati, da je to nuja. Saj tudi prva dva EP-ja ne zvenita tako, kot zvenimo mi v živo. FVCK je imel pretenzije, da bi zvenel tako, kot zvenimo mi v živo in smo poskušali na nosilec zvoka ujeti esenco tega živega bistva zasedbe.
Gašper: To je v smislu produkcije, v smislu aranžmajev pa smo želeli namensko oditi v malo bolj HC smer in v bolj domišljeno smer.
Matic: En prijatelj mi je nekoč rekel, da bi rad slišal, da na plošči zvenimo tako, kot to naredimo v živo. Imeli smo dejansko momente, ki so v živo bolj povzemali našo težnjo in to, kar bend dejansko predstavlja, studijski izdelki pa so, kot je rekel Nik – na plati zvenimo precej drugače od tega, kakor zvenimo v živo.
Verjetno tudi zato, ker je studio sterilno okolje in se na začetku vsak s svojimi sobendaši še spoznava, tako da ni toliko sigurnega, samozavestnega kot v živo, kjer se zgodi kemija in stvari enostavno kliknejo …
Gašper: To je dejstvo.
Je pa res, da so razlike nekaj fascinantnega pri vas in glede na to, da vam sledim od prvega EP-ja dalje, sem se zaljubil tako v zvočno brutalnost kot tudi v odrsko prezenco, ki jo nedvomno imate in verjamem, da na plati ne morete tako enostavno ujeti tisto masivo, neusmiljenost, ki se poraja iz vzajemnosti med vami na odru ter publiko pod odrom. Tu se lahko tako zlahka zgodi kolaps, pri poslušalcu na koncertu, tistega vrednostnega sistema, s katerim se tudi vrednotenje ekstremnega metala pri koncertnem stiku z vami, vedno zgodi. Kako to, da ste iz epskih osem in več minutnih masivnih atmosferičnih sag prešli na formo dveh in pol minut?
Gašper: V bistvu se nismo obremenjevali s tem, da moramo delati kratke ali dolge komade. Enostavno je pač prišlo do tega, saj če imaš že v osnovi intenziven, naporen komad, je nesmiselno podaljševati formo na neposlušljivih ali težko izvedljivih šest minut. Če je ritem hiter in intenziven, je to naporno tako za nas, kot tudi za poslušalca.
Matic: Ne rabimo biti sicer usmiljeni do poslušalca …
Gašper: Sej še vedno mislim, da nismo usmiljeni do nikogar, a vseeno – včasih je manj lahko več. (smeh)
Je pa res, da ste se spoprijeli z delom po neki novi recepturi – tudi glede ritmike in tega, kako se kot bend uglašujete v kompletu, kako funkcionirajo stvari skupaj. Simona več ni v bendu, zamenjal pa ga je Bojan Varga. Kako je prišlo do tega, da v svojih sedmih letih obstoja seda za bobne že tretji človek?
Nik: Ne gre za nekompatibilnost ritmike z nami, bom pa podal nek politični odgovor – razlike so zgolj v smislu idej, predstav o tem, kaj bend predstavlja. Pri Sašotu je bila nekompatibilnost zgolj tehnična, saj smo mi šli z razvojem naprej, Sašo pa je ostal tam, kjer je uvodoma bil. Pri Simonu pa … Tu smo se začeli razhajati po tem, kaj je glede strukture in zvoka komadov čutil Simon in kaj ostala zasedba, začeli preveč razhajati. Razlike so bile globlje, bolj na idejni ravni.
Bojan pa je dejansko šolan glasbenik, kot razkriva Google in dela na B.A.S.E. inštitutu …
Gašper: Ne bi rekel, da je prav akademsko izobražen, je pa šolan, uči bobne …
Matic: In obenem je imel malce bolj eksperimentalni pristop k bobnom, kar je delal tudi s prejšnjo zasedbo Y[why].
Gašper: Potegne vse malce bolj na TOOL, kar pa, verjamem, ni potrebno preveč predstavljat z matematiko, tehnicizmom in precej drugačnim občutkom od tega, kar dela The Canyon Observer …
In prav tu se dotaknem tega, da ste se kot glasbeniki kalili tudi v za metalce atipičnih vodah. Vidva (Gašper in Nik) sta se kalila v bluesovskih vodah, nato je tu še elektronika (Gašper) in že kar impresiven staž tudi v malce drugače obarvanih metalskih zasedbah (Matic). Katere projekte ste v svoji evoluciji dali čez, da sedaj pri TCO stvari delujejo tako, kot delujejo? Kje ste se vse kalili?
Nik: Jaz sem delal v bendu Boben Bas Pa Ananas (bluzoidno rockovski trio iz Lendave, ki je plul med senzualnostjo Jamesa Taylorja ter padel v distorzije umazanega bluesa Jimija Hendrixa op.p.)
Gašper: Jaz bluesovskega projekta kot takega v formi benda nisem imel, sem pa se kot ljubitelj bluesa učil prijemov na način Jimija, na srednješolski način, ko se lotiš kitare in si želiš, da bi bil kul kot Jimi. Dejansko mi je bil Hendrix osnova, s katero so se mi odprla obzorja kitare.
Nato je bila tu tudi elektronika …
Gašper: Tudi in s tem imam še plane, ko bo čas in energija za to, se pa nisem nikoli preveč resno angažiral v tej smeri … Sem pa aktiven član Urošev s članom Jegulje Juretom Gašperjem. Sedaj dejansko stvar malce kibernira, a upamo, da bomo morebiti končno le, po desetih letih, kaj posneli. Je treba malo reklame tudi za to narediti … (smeh)
Jure bo zelo vesel, ne vem pa, kako boste usklajevali urnike, ker je Jegulja ta hip zelo aktivna, vi pa boste morali tudi delati aktivno na promociji plošče?
Gašper: Sej s tem imava vedno probleme, zato je stvar malce razpadla, ampak OK. Ne mudi se nikamor. Deset let pa bo morda tu plata … (smeh) Smo zelo alter in smo neekstremni.
Čakaj – Jegulja bo naredila drugo plato …
Gašper: No, saj mi tudi, ki je že tu … (smeh)
No, pa še dva EP-ja in po količini posnetega vodite … (smeh)
Nik: Priznajmo pa tudi, da so oni po stažu mlajši, po letih aktivnosti benda …
Od kdaj pa so leta kriterij? Zappa bi v letu dni posnel in izdal osem plat …
Gašper: Ok … (smeh)
Tudi nate nisem pozabil, Matic, ker je Gonoba poglavje zase. Od 18. leta si v metalu. Je še kaj razen Gonobe doživelo resne glasbene rezultate, plošče?
Matic: Nič kaj takega, je bilo pa veliko »wannabe« projektov v maniri black metala, s Cvetom Ramšakom sva sodelovala v projektu Bodiroža, v katerem smo sodelovali v formi free banda vsi prisotni in za mizo sedeči (smeh) – kdor se pojavi na koncertu, špila … (smeh)
To je bil proto zametek tega, kar se je zgodilo s prihodom Davida Videnška (prvi kitarist zasedbe op.p.) in ste postali The Canyon Observer?
Matic: to je bilo po tem …
Gašper: Idejni projekt tega je drugače Mičo, Cveto Ramšak pa je oče ideje Bodiroža. David pa je dal idejo za The Canyon Observer.
Matic: On nas je zbral vse skupaj na kupu in nas seznanil enega z drugim, ker se prej, ne vem, nismo poznali v resnici.
Nik: Z Davidom sva bila sodelavca in jaz sem takrat ogromno poslušal Isis, on je poslušal Cult Of Luna in sva se tukaj našla na stični zvočni točki …
On je zanesenjak in kitarski frik vsaj kar se efektov tiče …
Gašper: Predvsem količine le-teh … (smeh)
In potem ste se prek Davida leta 2011 katalizirali skupaj v zasedbo? Dobili ste se na placu in to je bilo to?
Nik: Najprej sva bila jaz in David in še en drug kitarist, ki je zelo kmalu ugotovil, da za resno delo z bendom sploh nima časa, nakar smo igrali nekaj časa sami trije, nakar sem čutil, da je stvar potrebno absolutno še nadgraditi, ker nismo dovolj dobri, zato smo se odločili za dodatek vokala in v zgodbo zasedbe pride Matic, ki ga je tudi David našel. Čez čas smo ugotovili, da je potrebno stvari še malce odebeliti in da nujno potrebujemo še eno kitaro, nakar se na oglas javi Gašper …
Gašper: Smo se spoznali prek koncerta, se mi zdi …
Dva kitarista konstantno ves čas. Ni bilo nikoli težnje po treh kitarah?
Matic: Ne …
Nik: Na žalost … (smeh)
Gašper: In tudi nikoli ne bo …
Čakaj! Maidne si poglej …
Gašper: Oni nimajo takih egov kot je pri nas tukaj. Ni solaž pri našem bendu. Mi imamo tehnično zahtevne komade, fakin … (smeh)
Matic: S solažami, ki jih ne slišiš nikjer (smeh)
Solaže so zgolj estetski dodatek, ste pa v svojem sludge doom black zvoku posegali tudi po tem?
Gašper: Bolj naključno melodično v funkciji muzike in ni dejansko težnje po solaži. Je melodija in še vedno se stvari gradijo družno …
Matic: Ko pride do pravega trenutka, si Gašper ne upa … (smeh)
Nik: Morda je to plan za naslednjo plato … (smeh)
In tako je David kar naenkrat ugasnil iz te zgodbe?
Matic: Malce je k temu botroval tudi drugačni vidik na tehniko, lahko rečem, podkovanosti. Pri Sašotu (Paljku, prvemu bobnarju zasedbe op.p.) je bilo tudi tako …
Gašper: Sej ne, da so tehnično blazno zahtevni komadi, ampak če se stvari ne poklopijo med seboj in ni tiste prave kemije …
Miloša pa ste imeli v kontekstu od kdaj?
Gašper: Miloš je del zgodbe že od začetka …
Matic: Javil se je približno v istem času kot Gašper, a je Gašper prej prišel …
Nik: Slabe pol leta po Gašperju je prišel tudi Miloš kot drugi kitarist.
Matic: Na Amen Ra smo šli skupaj.
Nik: Jaz sem ga spoznal na koncertu zasedb Neurosis, Amen ra in Uffomamut.
Konec koncev vse stvari terjajo svoj čas in sedem let evolucije vaše medosebne kemije pripelje do tega, da se danes poznate tako dobro v glasbenem smislu, da je lažje te sanje in izzive uresničit in realizirati …
Nik: Človek bi mislil, da je temu tako, a vendar … (smeh) Ne resno, sedaj s to zasedbo lahko rečem, da so se stvari uredile tako, da se glasbeno še najbolj medsebojno razumemo in tudi tu je potrebno imeti v mislih to, da nismo imeli veliko časa za realizacijo plošče ter komadov, ki sva jih tu, po večini, z Gašperjem delala doma, kar je bilo tudi prvič za nas. Ni bilo toliko manevrskega prostora kot pri FVCK-u, ker je bilo pred tem vse narejeno na vajah in se je z debatami in diskusijo izgubljalo čas.
Gašper: Precej se podaljša čas kreiranja, če je na delu ves čas konstantno demokracija.
Prav to me malce bega, ker razkorak med popolno demokracijo in kaosom zelo majhen …
Gašper: Saj je v igri dostikrat tudi kaos, nič bat … (smeh)
Pa deluje demokracija, da kot homogena zasedba dorekate odločitve za naslednje poteze v bendu?
Gašper: Tako bom rekel – če nekoga kaj res zelo moti, bo uslišan in slišan.
Matic: So tudi stvari, kjer ne gre vse po tej poti, ker ne bi prišli nikamor.
Nik: Če ne bi po osmih letih snovanja še vedno čakali na ploščo …
Tu je bil potreben precej krajši čas, da se stvari izvede, je pa evidentna še ena razlika od prej – kar naenkrat ste ugotovili, da je lahko tudi video sredstvo promocije glasbe.
Matic: To smo uporabljali že prej, a ne v formi pravega videospota.
Nik: Video smo uporabljali od prvega dne dalje v obliki studio reportov, špil v Kinu Šiška smo v celoti posneli (posnetek iz leta 2012 op.p.), nismo pa se lotili videospota tudi zato ne prej, ker če imaš osem do deset minut dolge komade, je to problematično spraviti v video formo, ki bi bila zanimiva, ki bi imela zgodbo in smisel.
Matic: To funkcionira pri dolžini dveh ali treh minut, če imaš toliko pozornosti.
Nik: To smo vedno snovali znotraj benda in zaradi prevelike demokracije in obilice nestrinjanja, se stvari zavlečejo …
Ampak prvi uradni videospot Mirrors – ni toliko raznolikosti in dejansko glasbe, da bi človeka zvočno posrkal vase – ni kitice in ni refrena … Kako to, da ste za prvo izbiro dali prav atmosferični intro albuma, ki ni komad v tistem ortodoksnem smislu komada za video?
Nik: Saj je bilo spontano in nismo preveč razmišljali o alternativah. Nøll je bil singel in ga nismo želeli dati v ta kontekst, sta pa po selekciji in odpisu predolgih skladb ostala tu Fractures in Mirrors, kjer je dobil slednji prednost, Fractures pa je še v pripravi.
Je za tega že spisan scenarij, ker če je bil Mirrors zimski videospot – hladen za začetek – bo naslednji poleten?
Matic: Marsikakšne ideje so šle že v debatno obdelavo …
Gašper: Tako z goloto in skakanjem v morje … (smeh) In sončnim zahodom …
Matic: Marsikaj je bila ideja, ki je prišla na hitro in tako tudi minila … (smeh)
Video je krasno sredstvo promocije, sem pa zelo vesel, da se prvi zelo pozitivni odzivi slišijo tudi iz tujine in ne zgolj iz okvirjev naše male domovine. Tudi zavoljo videa in plošče. Ste obremenjeni s tem, kaj si svet misli o The Canyon Observer ali vam je za to vseeno?
Nik: Zase lahko rečem, da s temi pričakovanji in strahovi nisem toliko obremenjen, kot sem morda na to navajen, ker prvi EP (Chapter I: The Current of Her Ocean Brings Me to My Knees iz leta 2011 op.p.) je dobil ogromno nekega feedbacka, kar nihče od nas ni pričakoval, kar se je primerilo tudi v primeru drugega EP-ja (Chapter II: These Binds Will Set You Free iz leta 2012 op.p.) in prvenca FVCK (2015 op.p.). Nas ne zanima, kakšna so pričakovanja sveta in čemu naj bi bili zavezani …
Gašper: Seveda si prebereš recenzije in dobiš neko povratno informacijo, kako so bile stvari razumljene (ali pač ne …).
Matic: Nikoli nismo ravnali tako, da bi želi namensko dobre odzive, je pa res, da ti ni vedno vseeno, kaj si mislijo drugi. Seveda to vpliva na tvojo samopodobo.
Gašper: Absolutno, saj zato nastopaš tudi v živo, sicer bi lahko samozadostno igral le na placu za vaje in ne bi naredil nič za svet, za druge. Seveda ti je pomembno, pa ne kot vodilo za ustvarjanje, ampak povratna informacija, mnenje tistih zunaj benda te pa tudi zanima. Kar sem želel poudariti je to, da ne vpliva to na nas v artističnem smislu, sicer bi bili pop …
In vse v funkciji instantne gratifikacije, da bi dobili dovolj všečkov ter bi želi vsaj virtualno odobravanje množic. Saj ne vem, ali si sploh kdo od underground umetnikov sploh želi dobiti priznanje množic? Je bolje biti tista kost v grlu, ki provocira? Ne želite biti pop, menda?
Nik: Ja, absolutno ne. Saj nek pozitivni predsodek ter stereotip se plete lahko tudi okoli pojma undergrounda, ki druži množice z drugimi predikati.
Gašper: Tisti zelo majhen, pogojno številčno omejeni krog poslušalcev, ki jih imaš, je pomemben, saj te zanima, kaj si o tvojem izdelku uspejo domisliti drugi …
Subverziva zaradi mase ni underground temelj.
Gašper: Nismo pa si zastavili za cilj, da smo underground, ker tudi to omejuje – lahko tudi zavira razvoj ekspresije. Če ljudje poslušajo to, kar delamo – Ok. Če jih je po teh letih dela in truda še več – tudi OK, da bi se pa namensko osredotočali v to, da bomo underground ter da ne bi imeli množice nam bolj naklonjenih, to ni način in ni maksima, po kateri bi delovali.
Matic: Če bi pa vsi rekli, da je plošča bolj škrbava in zanič, pa nas tudi ne bi pustilo nedotaknjene in neprizadete, ker v delo nekaj vlagaš, vlagaš svojo idejo, svojo dušo in ne bi bilo vseeno.
Nik: Moram pa reči, da je Nøll plošča, na katero sem resnično zelo ponosen.
Gašper: Definitivno je šlo v to ploščo največ dela, čeprav je bila plošča narejena zelo hitro, kar zadeva sam ustvarjalni proces.
Matic: Bolj smo se zavzeli zanjo.
Gašper: Bolj je bila sistematična plošča z obiljem sistematičnega dela, kjer najprej dobiš dobro idejo, jo hudo nabildaš in nato realiziraš.
FVCK je imel štiri komade, Nøll ima osem komadov – dvakratnik po količini komadov …
Nik: Minutažno pa smo tam tam.
Saj niste delali z ozirom na minutažo?
Gašper: Edino pri LP izidu je bil to pomemben dejavnik, kjer si omejen na dolžino.
Matic: Čeprav si moral kar precej rezat.
Gašper: Ja. Vinil je malce krajši od digitalne različice, ker smo morali krajšat uvode in šume, sicer je bil uvodoma plan imeti v celoti malce daljše šume. Tu smo to omejitev morali preživeti in mislim, da ni preveč okrnjen končni produkt.
Zanimivo, da bo tokrat več na izbiro LP-jev kot CD-jev. Po navadi je logika inverzna, saj je CD za mase, vinil pa je še vedno namenjen sladokuscem ter za lastnike gramofonov. Ste to namensko naredili tako?
Nik: Vinili so za tujino, čeprav se tudi pri nas lepo prodajajo, glavna omejitev pri CD-jih pa so bile finance, ker ni bilo dovolj denarja za pretiravanje v tej smeri, da bi si jih lahko privoščili, zato bo 50 namenjenih promociji.
Matic: Ti so namenjeni releasu.
Nik: 40 jih gre za izid, 10 za internet.
To je zelo majhna številka …
Matic: A kot sva se prej pogovarjala – dejansko je nelogično, da bi delali več, ker če je namen, da se CD kupi le zato, da zasede svoje mesto na polici … Če hočeš dejansko podpreti bend, kupi raje majico, pri kateri boš dobil zraven kodo za originalni download ter bo glasba prišla do tebe. CD pa je rahlo preživet. Vinil in majica imata zbirateljsko vrednost, CD pa je postal potrošen material in dejansko vulgarizira vse skupaj, ker ga pač kupiš, daš na polico in le redko konča v predvajalniku. Logika kapitala pač …
Gašper: Vulgariziranje glasbe je bilo storjeno že s formo MP3-ja …
Matic: Ampak dejansko terja tisk CD-ja tudi strošek in če ni res nujno in pomembno, da jih imaš, nima smisla tiskat nekaj zgolj zaradi tiska, če ne bodo v uporabi. Tu je poanta.
Vprašanje, ki je na mestu, poudarja pa konflikt interesov med založniki, ki bi želeli, da se stvari prodajajo, vi pa bi v svoji lažji dostopnosti digitalne glasbe ostali brez sredstva za trženje ter za estetsko dodelavo izraza, kar album v fizični formi tudi je … Logiki kapitala in prodaje, potrošnje, se torej le ne moremo izogniti?
Matic: Do neke točke to drži, saj je potrebno nekaj tudi vrniti nazaj …
Vi imate na nek način srečo, ker ste že od samega začetka dobili zaslombo pri KAPA Records. Meni je sploh fascinantno, da je založništvo na slovenskem sploh še prisotno. Vi ste imeli to kritje od prvega dne dalje – še predno ste sploh lahko dokazali svoj potencial in ponudili nek produkt. Založniku ste ponujali enigmo. Vam je KAPA dala bianco menico, po kateri ste, ne glede na prodajne rezultate, kriti s strani KAPA Records?
Gašper: Saj slovenski založniki – vsaj ti underground založniki – ne delajo po principu komercialnega uspeha. Pokriti se sicer morajo, OK, je pa vse še bolj na ljubiteljski bazi in bistvo je, da bend podprejo na osnovi tega, da jim je bend kul in to je to, kar omogoča sodelovanje ali pač ne. Ni cilj, da se stvari izdaja zato, da bi se stvari komercialno pokrile in dvomim, da se stvari dejansko 100% pokrijejo …
Matic: Še vedno menim, da smo imeli do njih vedno korekten odnos in da se zaradi vzajemnega spoštovanja in izpolnjevanja zastavljenih obljub stvari funkcionirajo. Ves ta čas smo si drug drugemu v oporo in stvari funkcionirajo. Drug drugemu smo si dobri.
Tu lahko dam le iskreno pritrditev temu, da ste vedno dostavili to, kar ste obljubili in celo ponudili ste jim tisto, kar pred leti ne bi mogel nihče napovedovati ali o tem sanjati – zgodila se je Kuba in po Laibachih in Severni Koreji ter Noctiferii ter Kitajski ste tretji bend, ki je s subverzivno glasbo prodiral na totalno nekapitalistični svet, v svet socializma … Kako je sploh padla ideja za ta eksperiment, ker je to, verjamem, popolnoma drugi univerzum, ki si ga ne znamo predstavljati?
Nik: Začelo se je itak leta 2013, ko so izdali video The Prestige (francoski HC bend iz Pariza op.p.) in sem videl posnetek turneje videl ta tour video, sem bil nad tem tako navdušen, da sem video poslal nemudoma vsem v bendu. Dve leti kasneje smo izdali ploščo FVCK in imamo francoskega založnika Vox Project (založba, na kateri so vpisali tudi zasedbo Žen op.p.), s katerim delujemo tudi na Nøll in založnik Gabriel Notin nas je kontaktiral z idejo: »Na Kubo se bo spet šlo. En bend je odpovedal. Bi vas zanimalo?« Bili smo presenečeni in veseli tega vabila, je pa bilo tu vprašanje denarja ključno, se je pa tu dokazala KAPA, ki nam je priskočila nasproti s pomočjo, da smo dejansko lahko šli na Kubo.
Nekje sem prebral, da je bila to za vas precej boleča izkušnja …
Matic: Predvsem v smislu, da je bila turneja zelo intenzivna, na kateri smo od osmih koncertov na koncu uspešno izpeljali šest koncertov, ker je bil en dogodek skenslan vnaprej, drugega pa so odpovedali na samem licu mesta.
Nik: Zapleti so bili tudi z dvojnimi informacijami in s tem, da smo mislili, da na določenih prizoriščih igramo dvakrat, so pa eni bendi igrali na primer v petek, drugi v soboto, zadnji koncert, kjer bi morali nastopiti vsi skupaj, pa dejansko ni bilo elektrike in je stvar odpadla.
Gašper: Dejansko so morali odklopiti vse hladilnike v baru in ni bilo dovolj elektrike za izpeljavo koncerta.
Matic: Kuba je zelo DIY v tistem najbolj orto smislu.
DIY že, dobijo pa, glede na to da jih imajo vsi za oddaljeni univerzom in tretji svet, državno podporo za izpeljavo in izvedbo underground festivala.
Gašper: To drži, a je ta dejansko investirani denar lahko porabljen samo za bende, ki so s Kube, ker umetnikom iz tujine po svojih zakonih ne smejo izplačati niti centa.
Kako ste potem pokrili svoje stroške?
Gašper: Ja, deležni smo bili minusa, ker tam ne moreš prodajat svojega mercha, ker tam ljudje dejansko nimajo nič!
Matic: Tam so res zelo ubogi, ker so določeni deli države dejansko popolni dokaz statusa tretje države. So do neke mere samozadostni, a dejansko nimajo nič. S 5 – 10 € na mesec … Kaj si lahko privoščiš? Naš vodič se je pohvalil, da ima dober šiht, dobi pa 5$ na teden.
Gašper: Tam je popolnoma drugačen mindset.
Matic: Da bi z nami kavo v hotelu spil – 1 € na kavo – to je pravo malo bogastvo za Kubance …
In tam ste bili koliko časa?
Matic: Dvanajst dni, trinajst vse skupaj. Z obetom osmih koncertov ter nazadnje izpeljavo šestih je bilo to kar logistični zalogaj.
Najprej sem mislil, da gre za medijsko potegavščino, za novinarsko raco. Pod igranjem v tujini mi je že Jeguljina izkušnja z Ukrajino prava eksotika. Kaj šele Kuba, kjer nastopaš v socialno podhranjenem svetu. Kako pa je s posluhom ljudi do ekstremne glasbe tam?
Matic: Mislim, če bi igrali old school thrash metal, bi bili tam superzvezdniki. Nekako so ostali v osemdesetih in na sceni Bay Area thrasha, tako da sedaj, ko bodo dol Suicidal Tendencies, kjer imajo Davea Lombarda za bobni, ki je Kubanec, bodo dejansko naredili raztur.
Glede na to, da je Kubanec, bo edini dobil plačilo za turnejo … (smeh)
Matic: Potem pa je tu še ta njihov mosh pit, kjer te pri nas poberejo, tam nihče nikogar ne pobira – tam se raje na res ekstremen način tepejo in je to brutalno ter v zabavo obiskovalcem koncerta. Tam gre vse bolj do konca in v duhu glasbe.
Vi imate srečo, da imate bolj počasno zvočno ritmiko in letijo udarci bolj počasi …
Matic: Ja tako je. (smeh) Če je hitrost gre vse hitreje, zato pa pri nas traja to dlje … (smeh)
Nik: Ali pa v Camagueyi, kjer je šel Jovo peš domov oziroma do hotela …
Pa je bila to tvegana situacija?
Gašper: Naknadno smo izvedeli da da, ker smo sicer slišali, da Kuba glede na kriminal in tveganje ni tvegana, Camagueya pa ima drugo sceno in bi bilo lahko zelo narobe.
Matic: Model se ga je napil in šel peš do hotela čez nevarne soseske ob enih zjutraj, kar je bilo tvegano.
Gašper: Sej je naš vodič rekel: »Kaj je naredil?« »Saj ste rekli, da na Kubi ni panike in ni kriminala ter nasilja …« »Ja, ampak ne v Camagueyu …«
Matic: Camaguey je bil tisti kraj z ogromnim amfiteatrom …
Nik: Ne, to je bilo v Santiagu De Cuba …
Matic: Tam smo igrali v njihovi verziji Stožic in pod odrom je bilo le 50 ljudi!
To je bilo le na vašem koncertu ali na splošno?
Matic: Nasplošno. Številka se je gibala tam tam, v Camagueyi pa nas je videlo 200 ali 300 ljudi.
Nik: Prvi koncert turneje je bil najboljši, ker smo se morali stisniti pod streho backstagea, ker je nalival dež in se je vsa masa obiskovalcev nagnetla na nas. Bilo je intenzivno, fizično, kul …
Pa ste uspeli predstaviti bend na tak način, kot smo vajeni – z meglo in lučmi?
Nik: Ne, kje, in to je bil največji šok, ker smo se morali poleg kulturnega šoka in privajanja na državo morali soočiti tudi s posebnimi odrskimi razmerami in pogoji, ki niso ne vem kaj.
Matic: Moj efekt za vokal so izgubili na poti, del prtljage …
Nik: Nimaš svoje opreme, nimaš orodij za pridobivanje svojega specifičnega zvoka. Vse je drugače.
Matic: Precej smo morali prirediti komade in tudi nekaj repertoarja spustili, stvari sem pa reševal tako, da mi je tonska mojstrica spremljajočega francoskega benda prek signalov uspela na mešalni mizi dodajat ter odvzemat delay. DIY ekstremi tudi v koncertnem smislu, a smo preživeli.
Gašper: Ni bilo boleče drugo kot to, da v takih stresnih razmerah funkcionirajo ljudje precej drugače.
Glede na to, da se Nøll promovira, je na poti vpisana tudi kakšna posebna destinacija za to promocijo sedaj? Glede na zahteve za prijavo na festivale ste z izidom plošče precej pozni?
Nik: Zamiki pri izidu plošče z marca na april nam ne bodo šli toliko na roko. Šele maja bomo začeli z igranjem in promocijo na odrih. Z Maticem Urbancem smo se družno odločili, da festivalskih nastopov letos ne bomo namensko iskali, ker smo prepozni. Smo pa v pogovorih za krajšo EU turnejco januarja 2019.
Kaj pa Francija, ki je kot valilnica vseh teh alter bendov ter koncertnih dogodkov precej v porastu?
Nik: Francija je precej nehvaležna destinacija za igrati, ker je enostavno draga, koncerti niso dovolj obiskani in če ne dobiš obiska je enostavno precej težko dobiti pravi špil, s katerim bi se ekonomika pokrila. Ko smo šli na Europa Vox na showcase nastop, smo za pot tja porabili med 600 in 700 €, kar je finančno breme za bend, kot smo mi.
Matic: To je kar velik strošek za bend in če prideš tam zato, da bi igral, je to precej nehvaležno.
Ampak glede na to, da ste med drugim nastopali že z Rosetto ter malim morjem bendov, ki v svetu alternative nekaj pomenijo …
Matic: Še vedno se mi zdi, da bolj kot to, šteje to, da poznaš prave ljudi ter najti tudi pravega promotorja …
Nik: Je pa res, da tudi pravega časa za strateško planiranje česar takega nimamo na voljo.
Gašper: Še vedno nismo profitabilni kot tisti tudi mali bendi, ki so ves čas na poti in igrajo tudi po majhnih placih. Naredi se mnogo s konstantnim turanjem, kar mi ne delamo.
Matic: Če igraš 40 špilov na leto ali 150, je razlika.
Tu pa je razlika med tem. Če si pripravljen tvegat in investiraš vso svojo energijo v to, da delaš glasbo. Živeti od undergrounda – lahko kdo živi od tega?
Nik: Saj tako je tudi v tujini in znotraj žanra ekstremne glasbe, ekstremnega metala.
Gašper: Če imajo večji bendi, kot so, denimo, Neurosis za preživetje day jobe, je stvar jasna. Converge živijo, recimo, od benda, od mercha, pa so velik, ogromen bend.
Ja pa ne …
Gašper: Kateri pa je potem dovolj velik bend?
Morda Mastodon, ki dobijo Grammyja in se stvari da tržit …
Gašper: To pa je neprimerljivo megalomanski bend.
Grammy pa je padel tudi zato, ker se v praksi dokazuje upravičenosti v dvom, ali sploh še obstajajo mejniki undergrounda, mar je res underground postal bolj radio-friendly in se je dejansko dočakala popularizacija ekstremov in je skrajnost dejansko »in«?
Gašper: Nedvomno jim je več spevnosti pomagalo do priznanja in do nagrad, do razpoznavnosti.
Koliko ste potem kot glasbeniki pripravljeni delati kompromise?
Gašper: Mislim, da niso bili pripravljeni delati toliko kompromise. Realno se zavedamo, da imamo pri tem svoje predispozicije in notranje omejitve.
Matic: Mi se zavedamo, da smo heavy bend in da primerjave z Mastodon niso tiste, ki bi pasale v naš domet.
Gašper: To ni niti v interesu benda …
Matic: Morda kakšna fora vmes …
Solaže ali harmonika … (smeh)
Gašper: Čeprav – kateri bend je v ekstreme vpeljal še harmoniko? Boris!
Morda pa se tu lahko pri vas vpleta v vse še saksofon?
Gašper: Sedaj ga imajo mnogi – Zoo, Morphine, Shining … Glede na to, da smo izhajali iz bluesa, imamo radi v celoti malce umazanije, dodatkov, eksperimentov …
Da vam ne kradem preveč časa – sedaj se obeta sama promocija plate in kot ste mi nakazali poprej – po suspenzu, kavljih in šoku v Stari Elektrarni s FVCK sledijo sedaj druge zgodbe?
Matic: Morda le kot občasni dodatek na kakšnem posameznem koncertu, a je bila to fora, ki je bila v naši koncertni zgodovini izvedena le dvakrat, pa ljudje sedaj to kar nekako pričakujejo. Nočemo biti predvidljivi in se od tega distanciramo, da nek zunanji akt ne senči in postavi v drugi plan glasbe. Pomemben je kontekst in smiselna navezava z glasbo.
Je sedaj v igri še kakšen stilski bombonček za privabljanje množic?
Matic: V belo se bomo začeli oblačiti … (smeh)
V megli vas bo še težje najti … (smeh)
Matic: Nameravamo le bolj dodelati to, kar delamo sedaj.
Gašper: Morda se bomo poigrali še malce bolj z lučmi, bo pa v sami srži vse bolj bazično.
Canyon Observer kot Canyon Observer. Ko smo ravno pri imenu – nomen est omen. Čeprav bi bilo logično to vprašati na začetku in ne na koncu: od kod in zakaj ime The Canyon Observer?
Matic: Gre le za igro besed, ki se mi je v danem hipu zdel v redu – takrat je imelo ime seksualni naboj: vagina, vulva ali pač … Povezave so večplastne in to je kul, čeprav bi bilo lahko bolje, ker sedaj, ko gledam dolžino imena, ni grafično optimalno.
Saj ni dolgo: TCO …
Matic: Tko! (smeh)
Za konec pa še povratno sklepno sporočilo bralcem našega spletnega portala.
Gašper: Ljubezen.
Matic: Smrt.
Nik: Premaga vse.
Najlepša hvala za vse.
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter