Grad Snežnik, 27. 7. 2018
Dobre stvari so vredne ponovitev, verjetno pa je bilo po prvi izkušnji čarobnega festivala Etno Histeria nemogoče pričakovati, da bo intenzivna izkušnja, s katero so se nama pred leti prvič v vsem polnem pomenu besede v naravo naravno zlitega in integriranega mednarodnega spektakla v zgolj treh dneh v misli, čute in v možganski center, ki skrbi za vzhičenje, vtisnili vsi ti prečudoviti, manj znani, a izjemni glasbeniki, ki so po ključu skladnosti in intuitivne kohezije zaživeli na odrih kot skupine, čeprav zgolj za tiste tri čudovite dni. Medtem se je karavana prostovoljcev s srcem in dušo zavezani umetnosti v polnem pomenu besede poslovila od Gračišča, a so na srečo našli novo zatočišče v čudovitem ambientu gradu Snežnik.
Že šesta edicija festivala, ki v času globalne zaveze instantnemu poudarja in ponuja bolj zdravo in bolj naravno alternativo »land-arta« z vrednotami prostovoljstva, spontanosti, neprofitnosti, ekologije in spodbujanja nanoturizma na tleh, ki so običajno spregledani, čeprav je prav okolje Loške doline verjetno eno bolj slikovitih na tleh naše čudovite države. Zanos, vizija, predvsem pa močna kulturna in vsebinska nota pa je v letu 2018 v treh dneh na 17 unikatnih prizoriščih obljubila in strnila 110 gostujočih skupin kreativcev, glasbenikov, gledališčnikov, varietejskih, cirkuških in akrobatskih skupin, likovnike iz 34 kar držav z vsega sveta, več kot 400 nastopajočih pa je svojo ljubezen, znanje in čarovnijo delilo s tisoči obiskovalcev, ne da bi za to terjali astronomske honorarje. Etno spektakel v pravem pomenu besede je bil združen s tokrat večjim številom s kulinariko solidno založenih stojnic, na strateško postavljenih nevralgičnih točkah ob grajskih obzidjih in znotraj njih pa so se tudi tokrat integrirali najrazličnejši performansi, kjer ni manjkal duh uličnega gledališča, potujočih cirkusov, teater pa si je roko lepo podal z bralci poezije, lutkarji in ostalimi kreativci, ki so nas na vernijanski način potopili 20.000 milj pod Lož v posebne podsvetove utopije. In to popolnoma prilagojeno stoletnemu petkovemu luninemu mrku, kjer so se 27. julija poravnali Mesec, Mars in Zemlja v posebnem celestialnem plesu natanko ob 22:22. Zato so bili vsi, no, domala vsi dogodki tempirani na čas 22 minut po polni uri – vsaj na papirju.
Četrtek, 26. 7.
Sanje so dovoljene, prav tako tudi pričakovanja, mi pa smo svoj košček čarobnega uspeli utrgati na prvi ter na sklepni dan – kot bi želeli okusiti polno občutje principov alfa in omega, začetka in konca, ki se stapljata v metafizičnosti kaosa v občutenje z dodatno vrednostjo. Z
belim stolpičem nase opozarja grad Snežnik že od daleč, ko ga zagledaš sredi zelenega oceana snežniških gozdov. Umetniki so grad in naravno bogastvo okoli njega tudi letos izkoristili za svoje vizualne in avditivne performanse, ki so svoj prostor dobili na 17 unikatnih prizoriščih.
Otvoritvena slovesnost naj bi se pričela ob 17.22, vendar je bog dežja poskrbel, da so se podvodna bitja in glasbeniki na prizorišču dogajanja pod glasno in cvilečo taktirko idejnega vodje festivala Plavajoči grad, Matije Solceta, zbrali malce kasneje. Ribe velikanke, potapljači, Matija v svoji bleščeči opravi in posebnim pokrivalom (spominjal je na snorčka iz risanke Snorks, ki je bila predvajana med letoma 1984 in 1989, op. a.), megafonom v roki in harmoniko v naročju, so z glasbo, posebnimi zvoki iz najrazličnejših zvočil, med katerimi je gledalce najbolj očarala drevesna rogovila, naznanili tridnevno čarobno popotovanje v loške globočine. Po slavnostno prerezanem traku so obiskovalci zaplavali v naročje gradu, kjer so lahko izbirali med glasbenimi, plesnimi, lutkovnimi, cirkuško-akrobatskimi predstavami ali pa so se ustavljali ob mnogih stojnicah, kjer so razvajali svoje brbončice in občudovali številne unikatne izdelke.
Dogajanje je bilo pestro in težko si se odločil, h kateremu odru bi odplul. Dramatičnost in veličino so gradu dodajali črni oblaki, ki so prekrivali nebo, a predanosti 500 umetnikov in 100 prostovoljcev ni zmotilo nič! Kljub dodelanemu programu dajejo velik prostor improvizaciji, ki da festivalu še dodaten, poseben čar. Naša ekipa je radovedno obiskala utopična mesteca ter se predala toku glasbe, poezije in plesa. Praktično nemogoče je videti in doživeti vse, zato smo se predali klicu spontanosti in ujeli par nam tokrat usojenih utrinkov.
Na grajski terasi je Avstralka Jazzy Whetstone svojo poezijo zlila z melodijo kitarskih strun in poslušalce ponesla v refleksijo življenjskih trenutkov, ko nas prevzamejo narava, ljubezen, vzponi in padci z nam dragimi ljudmi. Istočasno je v grajski kleti z manj lahkotnosti svojo poetično monodramo za odrasle Realizem je rezerviran za klovne s poslušalci delil Tom Veber. V eni izmed grajskih soban pa sta argentinski duet Nicolas y Catalina s svojo čutno glasbo in povezanostjo ustvarjala nežni mehurček, v katerega sta vpela tudi od glasbe zasanjane poslušalce. Catalin Munteanu in Nicolas Rallis sta se tokrat predstavljala s čutnimi akustično vokalnim duetom, ki v spletu pripoveduje zgodbo emocionalnosti, napovedani izid albuma Los incendios forestales / The Forest Fires pa je bil tokrat namesto zgolj s kitaro dodatno obogaten še s saksofonskimi zvoki, oba pa sta publiki predstavila tudi fragmente svojega minulega solističnega dela.
Željni plesa in radostnih ritmov smo se podali do odra preko travnika, kjer se je ogrevala mednarodna zasedba Autetno, na katero je bilo vredno čakati. Z balkanskimi ritmi so nas glasbeni virtuozi ponesli do Turčije, Makedonije in Srbije. Privabili so mnogo občudovalcev, od katerih so le redki obsedeli na mestu, saj so ob temperamentnih ritmih marsikoga zasrbele pete. Osnovnemu jedru zasedbe, ki ga sestavljajo izvrstni Uroš Jezdić na harmoniki, sicer stari znanec iz zasedbe Dirty Sanchez in kopice glasbenih projektov, Eva Jurgec na oboi in flavti ter Klemen Bračko na violini, se tokrat za festivalski eksperiment pridruži med drugim fantastični zabavljač iz zasedbe Tygroo Oscar Antoli na klarinetu, Andrej Tomazin na cajonu in Filip Šabšajevič na basu. Rezultat kohezije je iskriv, nabrušen, brezkompromisen splet svetovne glasbe in etna v sočnem smislu besede, ki ga lahko servirajo le instrumentalno tehnično dovršeni glasbeniki in virtuoznih medmetov ter spontanih izbruhov domiselnosti na vrtiljaku zabave res ni manjkalo.
Vedno gostejša tema ter med krošnjami vzhajajoča luna sta prizorišče ponesli v drugo dimenzijo. Moč lune in noči je podkrepila nastop tria De Ruts, ki je s svojo ženstveno prezenco prevzel poslušalce in so se pustili ujeti v čarobne niti glasbe in glasbenic iz avstrijsko-francosko-čilske akustične zasedbe. Komorni power trio odjadra proč od etno vplivov samodejno tudi v vode popa, jazza, fuziji klasike z modernimi vplivi pa Magdalena Rust na čelu, Lolita Ponce na violini ter Maria Paz Videla na tolkalih in vokalih dodajajo tisto posebno, recimo temu etnohisterijsko podnoto, zaradi katere se lepo zlivajo v kontekst kot zasedba, ki bi jo na sceni Floating Castla absolutno pričakali s stoječimi ovacijami.
Medtem je svoje spretne prste in kitarske strune pod grajsko teraso ogreval legendarni Igor Leonardi, ki je kot magnet privlačil ljubitelje kitarske virtuoznosti. Idejni oče izvrstne vsesvetno jazzy obarvane zasedbe Fake Orchestra tokrat bolj kot na distorzijah gradi na senzualijah akustične kitare ter močnih starih napevov iz bogate zakladnice slovenske folklore. Melodije kitare so ujele tudi igrive plešoče sence na grajskem obzidju, ki so ujele marsikateri pogled in zastrle kitarskega mojstra. Pozornost na glasbeno dogajanje pa je kmalu preusmerila Ana Vipotnik, izjemna pevka ter, tako kot Igor, članica glasbene zasedbe Fake Orchestra. S slovenskimi in tujimi ljudskimi pesmimi smo zapluli v razigrane, plesne vode. Na travniku za gradom, pod pisano osvetljenim hrastom in v družbi mnogih živalskih skulptur, pa je svoj harmonikarski kabaret izvajala stara znanka festivala, Alicia Edelweiss. Močna besedila, ki pričajo o lepih in manj lepih življenjskih situacijah, je podkrepila s strastnim igranjem in
mimiko, kostumografijo ter zvoki harmonike in ukulel. Akustičen nastop so preglašali zvoki z različnih odrov, zato je gledalce povabila bližje sebi in ustvarila intimno atmosfero, v kateri je nadaljevala s svojo pripovedjo. Naracija potegne na zvoke The Tiger Lillies, mlada Dunajčanka pa vplete v svoj provokativni splet harmonike, navidez naivnih napevov lepo tudi zvoke violine, ki pa ji tokrat ne streže Varja iz zasedbe Terrafolk, s katero je poprej že sodelovala.
Prevzeti od vsega dogajanja, vseh barv, zvokov, energije dogajalnega prostora smo zaplavali še na koncert češke drum’n’bass balkan hip hop skupine Tygroo, ki so naša srca osvojili že na lanskem festivalu, in tudi tokrat nismo z njihovega koncerta odšli ravnodušni. Fantje niso izgubili svojega mojota! Tudi začetne tonske težave niso mogle skriti talentov mladih glasbenikov, ki so izjemno povezani, energični in pravi animatorji za zabave željne množice! Dva saksofona, kjer se samodejno saksofon zamenja tudi s klarinetom, mastna in umazana ritmična tuba ter igrivi bobni funkcionirajo brezhibno, udarno, mladi Pražani pa stresejo iz rokava hudomušni klezmer-funk, balkanski jungle-jazz-dubstep, trashdisco, ne da bi se opirali na brezvezno sintetiko in efekte, temveč vse poustvarjajo zgolj in samo s svojimi pljuči ter neustavljivim mladostnim temperamentom, s katerim so po izvrstnem prvencu Sauti Mafuta dodali v niz še nov singel Kosmophonix in svoje posvetilo modernim brezumjem v Siriji s svojim sarkastičnim in glasbeno udarnim novincem, skladbo For Allepo.
Pozno v noč smo se vračali v realno življenje. Ob zapuščanju snežniškega mehurčka nas je prevzela otožnost, ki pa nas je spodbudila k vnovični vrnitvi v grajske vode. Pester petkov program bo zabaval tiste, ki jih mrzle dežne kaplje niso pregnale in so zaspali v objemu svojih šotorov, mi pa se bomo kot Argonavti podali na vnovično raziskovanje loškega podzemlja. Naj nas podmornica Nautilus počaka, čeprav smo zaradi preobilnega klica realnosti morali, žal preskočiti petkov nenadejani spust Noctiferijine Transnature na nočni oder ob Snežniku, poleg zamujenega domorodnega eksperimentalnega voodoo fusiona pa smo zamudili tudi čarovniški plesni ritual izraelske skupine Brujas, glasbeno čaščenje luninega mrka z Etno Histeria World Orchestra in še kaj vsebinsko močnega in potentnega.
Sandi in Nataša Sadar Šoba
foto: Nina Ferkolj
Facebook
Twitter