Grad Snežnik, sobota, 28. 7. 2018
Po pestrem petkovem dogajanju, ki je po pripovedovanjih sodeč trajalo dolgo v noč, bi pričakovali, da je Kozarišče v jutranjih urah pogreznjeno v tišino in so dvorišča pred hišami prazna. Hitro smo spoznali, da glasba ne spi. Pred kmečko hišo na robu vasi nas je pozdravil godalni kvintet, ki je z vseh koncev privabljal ljubitelje umetnosti. Ob kavi, vodi in sokovih so klepetali znanci, se sklepala nova poznanstva, otroci pa so svoje navdušenje izražali z navdušenimi vzkliki, lovljenjem in razigranim smehom. Množico je pozdravil tudi Matija, ki je napovedal lutkovno predstavo, ki temelji na liku francoskega ilustratorja in pisatelja Hervéja Tulleta. Igralka Maja Kunšič in režiser Matija Solce sta stare in mlade navdušila z miniaturnim Turlututujem, ki je padel iz knjige in izginil. Kje smo ga našli? Povsod! Če ga boste opazili v Lutkovnem gledališču Ljubljana, si oglejte predstavo in ga najdite tudi vi!
Pri sosedih pa so balkon že okupirali mladi slovenski glasbeniki, ki so v ples prebudili še tako zaspane poslušalce. Ivo Švigelj na harmoniki, David Kocmur na električni kitari, Vita Kobal na violini in Andrej Tomazin na tolkalih so zaigrali izbor avtorskih in folk skladb z vsega sveta Divota so glasbene melodije in ritme z vsega sveta zlili v improvizacijo ter iz minute v minuto polnili dvorišče pred hišo. Nekatere je pregnalo že precej močno sonce, drugih pa ni motilo popolnoma ni. Čez cesto so se v senci hleva, na kmečkem vozu, pripravljali umetniki, ki so v svoj nastop vpletli glasbo, ples in lutko. Mednarodna zasebna Nothing Concrete je navdušila s swing folkom. Izjemni glasbeniki in glasbenice so se izkazali za prave zabavljače. Saksofonistki in ukulelistka pa niso le vrhunske glasbenice, pač pa tudi plesalke stepa, ki so z ujemajočimi in igrivimi kostumi simpatično koketirale s publiko. Otrokom so posvetili pesem o osamljeni pošasti, ki je bila lačna tako hrane kot ljubezni. Moderno oblečeni pošastek se je sprehodil po vozu in zaman iskal, kar je najbolj potreboval.
Vročinski val je pridobival na svoji moči in zaželeli smo si ohladitve. Sprehodili smo se do vaške cerkve, kjer so nekateri pod senco drevesa kot zasanjani hipiji poležavali, sedeli, pa tudi plesali ob razigranih melodijah, drugi pa ždeli ob cerkvi in pili domač melisin sirup (ki ga je nekdo navihano preimenoval v strup). Po čakanju, ki se je zdelo dolgotrajno kot hoja po puščavi, so se cerkvena vrata vendarle odprla in masa ljudi se je grebla za proste sedeže. Kaj hitro jih je v mali, stari in skromni cerkvici zmanjkalo, zato si je vsak prisvojil svoj košček cerkvenih tal, nekaj jih je uspelo zlesti na kor, precej ljudi pa je ostalo pred vrati. Senca in hladen prostor pa nista edini razlog takšne masovke. Vsi smo jo nestrpno pričakovali. Koga? Staro znanko festivala, škotsko violinistko s prekrasnim glasom (ki jo je tokrat žal puščal na cedilu, a to ni zmotilo vrhunskega nastopa), v zlati, sončničasti obleki, Kate Young. S svojo mednarodno zasedbo Kate in the Kettle je poslušalce zazibala v meditativno stanje, pričarala travnike z regratovimi lučkami, ognjičem in radostnim dojemanjem narave, ob zadnji, čustveno močni skladbi pa smo se kocinili in pustili solzam, da so si utirale struge po naših obrazih. Tudi Kate ni ostala ravnodušna ter si po huronskem aplavzu brisala solze. Prevzeti od močnega nastopa smo se podali do gradu, kjer smo si ob slastni hrani in pijači še dolgo izmenjevali občutja in dojemanja tega koncerta.
Popoldanske vrhunce pa smo v predajanju toku dogajanja lovili z rahlimi zakasnitvami. Medtem ko je na glavnem prizorišču pod kupole postavljenega odra Proteus publiko ogreval pred leti trio danes pa kvartet, zasedba Yanu (na odru svojo ritmično zmes bluesa, funka in intenzivnega afro groovea z močnimi elementi spontane jazz igre, improvizacije in fuzijskih izletov v neznano delijo Jan Tomšič na kitari in vokalu, Aljoša Struga na basu, Tomaž Gajst na trobenti in klaviaturah ter izjemni Bor Zakonjšek za bobni), je le streljaj proč od vhoda v grad brusila svoje akustične instrumente mednarodna, francosko-nemško-nizozemska naveza zasedbe Theo Kaiser Earth, pod grajskim mostom so občutje dalmatinske obale publiki servirali Emonski Tamburaši, precej več energije, spontanosti in glasbene potence pa je pod južnim grajskim obzidjem odra Murum kar številčni publiki servirala zasedba Holinky, v kateri je polovica zasedbe Tygroo privabila k sodelovanju slovaške ljubitelje in ljubiteljice klezmerja, swinga, balkanskih, ruskih in romskih folklornih napevov, ritmov ter strastne estetike. Fantastična igra nadarjenega Mateja Heinzla na klarinetu, Šimona Janaka na tubi, Davida Lomiča na klavirski harmoniki se lepo podkrepi z močjo in glasovnim razponom Anežke Konečne ter Jakuba Šulika, popolna, rutinirana in zvočno lepo uravnotežena zvočna slika pa je ukradla levji delež našega časa in pozornosti, zato smo zamudili eksperimentalno sanjsko predstavo teatra Katanari, japonske miniature ter lutkarje, zamudili pa smo tudi vstop na prostorsko omejeno obodrje, kjer so svoj impozantni nastop z zlitjem avantgarde, popa in jazza zastavili Kukushai. Na jasi za gradom so se s poslikavo teles in domala iniciacijsko likovno uverturo na koncert oxitane harmonikaškega jazza pripravljali članici zasedbe Estelle, nas pa je odneslo in spontano naplavilo na prizorišče Foruma, kjer je s svojo spretnostjo, z akrobatiko, žonglerskimi sposobnostmi, z drznostjo in prefinjenim občutkom za ulični teater navduševal Andrej Tomše s svojo predstavo Get the hat. Morda ne bi bilo odveč preveč sproščene otroke držati proč ter na varni razdalji od nastopajočih, saj sedenje pod vrvjo, po kateri se nastopajoči
nezavarovano sprehaja do svojega klobuka, ni najbolj varno mesto, a moderni starši, verjamem, vedo, kako se vzgoji in discipliniranju otrok streže, mar ne? V strahu, da smo na sosednjem odru zamudili fantastični fusion Jarc Gregorin Trio, v katerem so si roke podali Blaž Gregorin za bobni, nekdanji član zasedbe SFiltrom Jaka Jarc in izvrstni senzualist in znanec iz zasedbe Moonlight Sky Janez Moder na basu, je vesolje postreglo z okusno premetanko in nam na odru serviralo zasedbo Prepečenci. Zasedba The Rusks domuje v Logatcu, pred dobrim letom prvič užiti power trio pa je z izboljšano zvočno strukturo in preigravanjem retro standardov bluesa z močnimi primesmi alternative v letu 2018 bistveno bolje uigran, bolj uglašen in bolj spektralno odprt. Tam, kjer se v kolaž zvoka vpletejo Rory Gallagher, Jimi, Kurt, Black Sabbathi, Clash, pa malce JJ Cale, Azra, doda pa se v godljo še malce southern vajba, ne more biti slabo, je pa res, da se je od ustanovitve leta 2013 zasedba profilirala v visokooktanski posladek na sicer pretežno akustični sceni pričujočega etno festivala. Simon Urbas na kitari in vokalu, Kristjan Buzeti za bobni in pred leti član Dirty Sanchez, od leta 2015 pa polnopravni Prepečenec Damir Vintar so pred časom izdali svoj album glasbenih dnevniških zapisov Diary, obetavni splet organskega, iskrenega in na trenutke prav fino decibelnega rocka pa je bil v službi preverjanja meja, do katerih si drznemo iti na festivalu kot je Floating Castle.
Slednji je, ne vem, bolj kontemplativen, bolj sanjav in metafizičen, a se stvari z leti odmikajo od recepture analognega, akustičnega, naravnega zvena lesa ter se vse bolj podajajo v vode naefektiranih sugestivnih iluzij, ki čarajo bolj raskavi svet kaotičnega z bolj drznimi, bolj odločnimi, na trenutke bolj nasilnimi potegi čopiča. Da premore Slovenija obilico tribute bandov vemo, ko pa se na odru Proteusa postavi malce po osmi uri zasedba The Dreams, postane jasno, da premoremo tudi Allman Brothers Band tribute band. The Dreams so kaljeni glasbeniki, pod isto streho pa se s svojo mešanico in harmonično igro v maniri južnjaškega rocka z jazz elementali, kar trije kitaristi, Vili Grdadolnik, Boštjan Zorc in Luka Vehar, pa si prefinjeno podajajo iskrive kitarske medmete, v katere se lepo vpleta ritem sekcija Gašperja Peršla za bobni in Jureta Lopatiča na basu, poleg fantastičnih vokalnih harmonij in orgličarstva Andreja Vengusta pa velja pohvaliti tudi organski Hammond zvok za sicer sintetičnimi klaviaturami Mitje Kavčiča. Fantastično predstavo sicer bolj senzibilnih kontur pa na drugi strani, na odru Atriuma precej številni publiki pričara Wild Strings Trio. Izvrstna Petra Onderuf na violini ter impulzivni virtuoz Toby Kuhn na čelu se lepo dopolnjujejo z Aleksandrom Kuzmićem na kitari, intenzivna fuzija ritmov in zvokov balkana, sevdaha, v katere se vpenjajo
primesi klasike in jazza pa so tokrat za odprti avditorij Atriuma občutno premalo ozvočeni in domet, potencial ter nekoč že začutena maksimalna moč zasedbe nehote spolzi mimo ter se me ne dotakne tako, kot se me je pred časom, med bolj intimnim koncertom v bolj izbranem krogu, že dotaknila. Precej bolj mogočen, resonanten in udaren je zvok ljubljanske zasedbe Jarc Gregorin Trio, ki sem ga bil na festivalu res vesel. Kemija, ki jo zasedba premore v živo, absolutno prekaša kemijo plošče, prvenca There And Back Again. Močna progresivna bluesovska nota brni organsko, toplo, suvereno in polnokrvno, na sicer majhnem odru pa se Jaka, Grega in Janez lepo zabavajo in ponudijo publiki nesebično to, kar najbolje poznajo – glasbo brez meja in stilskih omejitev ter purizmov v najboljšem pomenu besede. Ob mimobežnem vnovičnem preverjanju pulza tudi v soboto odlično razpoloženih De Ruts se z odlično zmesjo žongliranja, akrobatike, humorja in japonske tradicije impozantno predstavi Monk, nas pa pot pelje v notranjost gradu, kjer se v intimni atmosferi dvorane Pedentium v krogu izbrancev predstavi Človek. V poetiko intimnega, subtilnega, nežnega in življenjsko otožnega stilskega realizma se poleg vokala in flavte Tjaše Avsec dodaja kitarska, tokrat elektrificirana nota dvojca Dua Aritmija, Tilna Stepišnika, zvočno sliko lepo dopolnita Ksenija Klopčič in Ina Kresal, polno, resonantno in počasi razvijajočo se introspektivno minimalistično odslikavo dualne forme, razcepljenosti, krhkosti in eksistencialne osamelosti človeka brez boga, brez idealov in brez tolažbe pa na precej sugestivni način dopolnjujejo krasne estetske projekcije. Zvok je senzibilen, a na trenutke se verze premalo sliši, morda pa je bil tokrat le moj miselni domet premalo sproščen, da bi lahko umiril hrup misli, pričakovanj, bitje srca ter za spoznanje bolj prosto odprl pot do globin duše in kontemplativnih centrov za bolj dokončne sodbe in ocene. Človek zasluži več poglabljanja in repeticij, a je bil tokrat počasno razpletanje dogodja ter prehitri tempo ter klic na pot dalje pustil veliko prostora za dopolnitve miselnega mozaika za naslednje ekskurze ter koncertne analize.
Svojo pozornost smo namensko preusmerili na oder Murum, kjer se je zaradi spremembe urnika nastopanja na svoj plesni ekskurz v vode ATS plesni improvizaciji in poetiki giba pripravljala plesna skupina izvrstne Mance Pavli Amaya Dance Company. Predlani prvič videni nastop v bogato okrasje in bogata krila oblečene mladenke prinaša fuzijo vzhoda in zahoda. Na flamenku, na ciganski ritmiki in prividih Indije sloneči gibi so od leta 1960 prikrojili vplive orienta ter prečistili gib do stopnje minimalizma in izolacije gibov z močjo in hipnotičnim privlakom. Močne ženske, močni karakterji, močni gibi in ta navidezna lahkotnost giba, ki
preučuje mišice, za katere doslej niste vedeli, se začne s povorko in plesom z ognjem, nato pa ob spremstvu Uroša Jezdića na harmoniki, Aleksa Kuzmića videnega ta dan že z Wild Strings, a tokrat opremljenega s frame bobnom, Andrej Tomazin na cajonu, nato pa je tu dopolnitev že tako dobre naveze glasbenikov v podobi izvrstnega Gotuja Solankija na indijskih bobnih nagara. Virtuoz iz Pushkarja v Rajastanu je član dinastije priznanih indijskih bobnarjev. Izvrstna predstava se prične najprej z nastopom trojk, ki mu pritegnejo premierno članice spremljevalne plesne zasedbe Amaya, ki vokalno in z lepim dvoglasjem podkrepijo makedonsko ljudsko pesem Stamena. Izrazito in v stilu lepo grleno petje ter orkestracija spremljevalnih glasbenikov zazibljejo v ples, nakar se improvizaciji treh pridruži celotna plesna skupina ter z naprstnimi činelicami pripeljejo nastop do vrhunca. Lepi, graciozni in sugestivni gibi, močna odrska prezenca in razkošni kostumi pritegnejo veliko obiskovalcev, kmalu po nastopu pa pripelje vlak dogodja z izvrstnim drum solom večer do vrhunca.
Čas je, da se nam razkrije pošast iz Ložnessa. Na centralnem dvorišču se zberejo gigantske ribe, globokomorski zmaji iz teme, papirnate pošasti pa zlovešče in odločno odplavajo v morje obiskovalcev ter sestopijo do osrednjega odra pri ribniku. Letošnji finale je morda na prvi pogled reciklaža naracije preteklih let, a so tokrat izvrstni glasbeniki Etno Histeria World Orchestra postavijo na kopno naproti obzidja. Dirigirani z veščo roko in občutkom kreativnega in prodornega umetniškega vodje Matije Solceta si podajajo glasbeno žogico z glavnim odrom, s katerega po lutkah in lutkarjih stopijo potapljači, nato pa si za svojih par trenutkov zgoščenega povzetka podajajo mikrofon domala vsi vidni člani glasbene soldateske festivala. Nepregledna množica obiskovalcev se lahko kosa s številom tiste, ki je lani polnila obrobje ribnika, na obzidju Snežnika se vnovič prelivajo barve projekcij in slikovnih impresij, a vsemu navkljub vsaj sam osebno tokrat ne začutim tiste pretresljive čarobnosti in momenta, zaradi katerega so bila pretekla leta nekaj posebnega.
Morda sem preveč zahteven in morda res ni fer, da v spletu videnega in čutenega ne prepoznam tiste pristne narave, ki me je pred leti tako prepričljivo zazibala, vzela v čvrsti objem in zaradi katere vam že zadnjih nekaj let lahko le potrjujem, da je Plavajoči grad najboljše, kar premore Slovenija. Morda je tudi Floating Castle postal na čuden stihijski način preveč oglaševan, skomercializiran, letos preveliko število bistveno bolj neokusno opitih obiskovalcev kot pretekla leta pa znižuje raven, zaradi katere sem ta festival vedno in brezpogojno branil ter vzel za svojega. Morda sem se spremenil jaz in je ta sprememba nekako
okužila tudi meni drage ljudi ob meni in morda smo tudi zato bolj odločno in brez obžalovanj po izgubah, ki so bile nedvomno tu, nehote in hote zamudili levji delež dogodij. Med drugim Fekete Seretlek, ki so nas pred leti že prepričali v svojo potenco, a so tokrat bolj kot muzicirali prinašali teater ter bolj temačne depresivne podtone. V izteku smo namesto spontanega plesa pod odrom ubrali tokrat pot domov in pustili za seboj Tygroo, Tri Mušketirje, Martin Ramoveš Band, kar na žalost ugotovimo naknadno in še kaj. Namesto nove merice svežih znanstev nam ostane tokrat okus po morda malce pogreti jedi, ki ni slaba, a po tihem upam, da bo naslednje leto bolj sproščeno, da bo več časa, več energije in več moči tudi z naše strani, da se lahko kosamo z vremenskimi ekstremi, z vlago, s soparo in z vizualno – zvočnimi izzivi, ki vpisujejo Floating Castle s posebnimi podtoni na zemljevid poletnega dogodja tako v ožjem kot širšem domovanju prostora in časa, ki mu pravimo dom, Evropa leta 2018.
Sandi in Nataša Sadar Šoba
foto: Nina Ferkolj
Facebook
Twitter