17. 8. 2017
Ljubljana / Trnovo/ Trnfest 2018
Najprej opozorilo – avtor teksta bo danes brez dlake na jeziku izrekal svoje osebno mnenje in si ne umišlja, da je le-to maksima čiste pozlačene resnice in absolutov, na katere se v zadnjih časih vsi tako radi sklicujejo, pa nimajo vedno prav. Zato, verjamem, spisano ne bo vedno najbolj po okusu bralcev, a to je moj poklon tem novim časom, novim razmeram in novim predikatom, ki redefinirajo to, kar sem čutil dolga leta kot mojo smer, moj košček univerzuma, moj košček harmonije in smisla, z leti pa se temu samovoljnemu zavezovanju avtizmu lastne varnosti in znanega stežka, a po nuji odpovedujem. In to ima svoje krajevne koordinate, ki so v letu 2018 po dolgih letih ponovitev tako prekleto znane, a v letošnjem letu tako predrugačene, da jim bi mnogi radi odvzeli ime, veljavo in blišč zgolj in samo zato, ker so se v ozadju za zastori zamenjali nosilci, akterji, vizionarji, poimenovanje in vsebina ter celo nekateri vpleteni soudeleženci pa so ostali isti – le malce postarani, tako kot tudi tisti, ki se vračamo na kraj dogodja, da bi vsako leto vnovič sestavili mozaik tega, kar naj bi pojem urbane kulture in alternative dejansko pomenil.
Trnovo, kraj ne vedno nesrečnega imena – kraj, kjer so se rojevale velike ljubezni ter se na vsake toliko v misli in srce prikradle tudi tiste velike glasbene iskrice, ki so zanetile velike spremembe, preobrate ter spodžgale željo po še. Trnovo je kraj, na katerega nas med prvim avgustom in prvim septembrom že debelih 27 let spremljajo zvoki iz dvorišča tistega KUD-a, ki je poimenovanje po Francetu Prešernu ozko teritorialno zavezanost Kranjski letos zamenjal z bolj široko in geopolitično nadpomenko slovanskih kultur in s tem se je že pregovorno »zadnji« Trnfest po zamenjavi manj agilnih, manj navdihnjenih in manj poslovno sposobnih bivših snovalcih z zamenjavo ljudi za krmilom tokrat na nek način zgodil prvič, z novo močjo, z obetom, da gredo lahko stvari na bolje. Slednje je pomembno, saj daje upanje v boljši jutri, seveda pa je poleg odra tu pomembna še vsebina, brez katere ni obiskovalcev, pa čeprav je vstop prost in je cena piva v primerjavi s festivalskimi cenami drugod smešno nizka, je pa res, da so tu letos poleg komercialnih imenih, kot so Tribute To Love ali Mi2 nanizana letos številna dobra imena, kot so Moonlight Sky, Jarc Gregorin Trio, Aritmija, Prismojeni profesorji bluesa, Panda, Lovšin ter še čim za tiste, ki smo iskali pojem in ime velikega alternativnega benda, pa se je tu letos med nastopajočimi pojavilo vnovič tudi ime Demolition Group.
Drugi del enačbe, s katero se definira moja duša, je od nekdaj kot tisto spremenljivko s presežno vrednostjo kot najboljšo, najstrastnejšo in enostavno superiorno premiso slovenske alternative že zadnje tri decenije navajal brežiške težkokategornike kot domač »real deal«. Za to sem se bil pripravljen boriti na življenje in smrt in zavoljo tega bi sprožil tudi vojno pesti in ne samo besed. Zakaj? Ker so premogli tisti notranji ogenj, ostrino, pokončno držo, obenem pa domala dosledno, z zgolj nekaj redkimi eksperimentalnimi zdrsi v svet anglosaščine ter kroatizmov, ostali zvesti kleni slovenski besedi in lucidno podanimi besedili o svetu, revoltu, o ljubezni in frustracijah, s katerimi se lahko iskreno poistovetim še danes. Tu je tudi ta prekleto strupeni zvok saksofona, ki me je nekoč nakocinil do te mere, da sem se bil pripravljen prepričati v to, da je v svetu dobre alternative z jajci in osebnostjo dovoljeno posegati tudi v formulo dveh kitar, basa, bobnov in vokala in da je medenina kovina visokega raskavega sijaja, v katero sem se nadalje zaljubljal še z Miladojka Youneed ter manj domačimi, a izvrstnimi Morphini. Demolišni so bili svetinja, holy of holies, a se je po odhodu moža s strupeno močno sapo in ostrim pogledom, fantastičnim Jocotom ter prihodom nove sile, zelo nadarjenim, a vsaj prvič manj prepričljivim Alešom Sušo vsaj zame ta slika popolnosti malce spremenila.
Nisem človek, ki bi sodil stvari in ljudi, po prvi izkušnji, zato sem letošnji Trnfest dojemal kot popravni izpit tako za svojo percepcijo, za bend ter tudi za festival, ki je v preteklih letih, bodimo iskreni, s svojo brezidejno hojo po robu eksistence izgubil veliko svoje veljave in teže. Petkov večer je bil tako idealen za povratek in preverjanje prej omenjenih postavk. Dogodek je bil tempiran za osmo uro, po prvem obhodu pododrja v družbi meni dragih ljudi, ki so po dolgih letih našli vnovič pot do mojega sveta, pa je postalo jasno, da se bodo stvari malce zavlekle in bo štart malce kasnejši. Polurno odlašanje, precej prazno prizorišče, nato pa napovedovalka napove prihod velikih povratnikov Trnfesta – Demolition Group. V 27. letih obstoja Trnfesta so brežiške legende nastopile tako na prvem festivalu, kmalu zatem pa na številnih »zadnjih« nadaljevanjih v številnih inkarnacijah. Tokrat po Bojanu Fifnji in Matiji Lapuhu se je tako letos na oder Trnfesta prvič z Demolišni postavil iskrivi kitarist skupine Kontardikshn Petar Stojanović. Za klaviature ter za kopico saksofonov stopi Aleš Suša, oder pa zasedeta tudi izvrstna brata Gregl, ki sta ojačala ritmično srce zasedbe ter že s Planetom starcev vnesla nov elan in agilnost v bend. Sedem let in že tri albume kasneje stvari delujejo brezhibno, rutinsko, naravno. Zlovešči štart s sintetiko komada Preveč vsega daje prvi poudarek večeru. Preobilje impulzov, vsebine, materialnosti, preveč globine praznine duš, osladnosti sladkobi, preveč razelektrene mesenosti in premalo emocionalnosti, poje ta večer dobro razpoloženi Goran in niza motive, ki definirajo ta svet, ki je na robu implozije. Katarza z uničenjem starih izumetničenih konstruktov bi bila na mestu, pomislim. Aleš s precej sladkim in mehkim saksom dodaja podton, navkljub rahlim težavam z ozvočenjem Tomijevega basa pa vse skupaj dobro steče v smeri, po kateri bomo vsi lačni lahko malce bolj vsega siti, žejni pa najbolj pijani padli na tla samouresničenja. Z aktualne plošče Pojdiva tja se v narativ večera prikrade smiselni Korak nazaj, s katero se Goran spomni na zgodovinsko spetost Demolišnov s Trnfestom, a je v tem vnovičnem povratku v novi formi sklenil tudi sam predlagati, da je preteklost najbolje pustiti v preteklosti, v vsem zanosu pa naredimo vsi korak v stran, nazaj, medtem ko brežiški oligarhi kakovostnega rocka plavajo v psihedeličnih meglicah kontroliranega samovžiga. Tudi aktualna Nostalgija servira vse tisto, kar naj bi DG zvok pomenil – masivni bas slapping, saks, ki pa je malce premalo raskav, nato pa ta melodični zdrs, ki bi bil prav zlahka prisluh tega, kar smo dobili v čisti suhi formi z Neovangelijem ter ploščo Bič + Luč + Upanje. Forma je popolna, sam bi pri privijanju parametrov namensko pretiraval z močjo in pritiskom na obod medenine, saj se po tem, kar dojemam sam kot perfektni zvok, mora saksofon igrati tako, kot bi želel skozi ustnik in prek vodov na plan stisniti vse svoje temne demone, vso krvavo esenco, dušo in srce – brez rezerv in brez usmiljenja.
Z albuma Zlagano sonce se v kontekst prikrade žalostinka Včasih tko, grmenje in stik z esenco bistva in bitja sveta pa ubesedi precej bolje Lažje je imeti psa. »Eden in edini, os, središče, luč sveta / V svojem malem svetu, vseh viharjev gospodar / Rad v svojem svetu, brez da bi za to skrbel / Včeraj, danes, vedno, zase imel popoln red / Saj ni, da prav želel bi biti sam, na samem, zase / in dih v obraz bi raje čutil včasih kot samoto / A vse, kar raste zase, išče svojo pot do sonca / Utruja, krha živce, lažje je imeti psa!« Demolišni se nato s predzadnje plošče vrnejo v varno zavetje aktualne plošče ter v izvrstnem tempu solidno nanizajo Vse je tu, Zvezde so onstran, se vnovič funkersko izgovorijo, da bodo nerazčiščene stvari dorekali kdaj drugič s Se vidiva jutri, punkersko ostri in zuccovsko našpičeni Grozno sam preverja domet in uigranost v sferi visokih obratov ter decibelov, precej bolj previdna in taktična Napačna midva pripravi teren za premik v preteklost, saj je nove municije zmanjkalo, so pa pri tem precej ziheraški in previdni, saj je vsaj v tem prvem delu vse datirano z novejšimi letnicami. Gospodar s Planeta starcev trga gate, je pa res, da se je nekaj tiste prvinske ostrine, umazanije, predrznosti in drznosti s prevodom na nov personal, žal, izgubilo. Bend sicer lepo hrumi in dobro žge, a bi tokrat želel še tisti ščepec več, tisto nevarno iskrico, zaradi katere padeš lahko tako lepo in samodejno na tla v znoju in solzah sreče ter častiš popolno disharmonijo ostrine, nasilne strastnosti in brutalnosti, zaradi katere navkljub krvavečim ušesom čutiš le potešitev tiste prvinske sle po dobrem in neizrekljivem.
Z legendarne plošče mojega otroštva, fantastičnega Neovangelija, se tudi v ta večer vtke senzualna lepota Mesečine. Pesem o popolnem predajanju, o ljubezni, o usodnosti dotika in čutenja, o življenju, o izgorevanju, o upanju ter kljubovanju grdoti sveta v tistem lepem sladkem balončku emocionalnosti, ki jo doživljamo s svojim usodnim Drugim, nato pa se Demolišni odločijo za tisto krasno opozicijo Bogu z Nimam rad Boga, ki ga v dobi kapitalizma tržijo tako, da je izgubil ves pomen in smisel, duh časa in družbe pa tudi po treh decenijah kasneje tako lepo poosebljajo Japanci, ki so že v Gastrbajters obdobju napovedovali sistematiko, preproščino, mehansko repeticijo, simplicizem, s katerim se izgubljajo koščki duše, svet pa je že tedaj tonil v obetu preobilja, ki so ga prinesli naši novi horizonti prekletosti. Čas je spremenil in preklel vse nas, premeno atributov, sentimentov, duše in energije pa zlovešče lepo poosebi Planet starcev, ki se tako naravno prelije v impulzivni, umazani, pospešeni, tokrat malce razštelani, a še vedno prvinski Neovangelij, po katerem mi je Zlagano sonce skoraj prisiljeni in boleči povratek k aktualijam, ki so sicer tu, a bi se jim vsaj še za hip ali dva v imenu nostalgije raje odpovedal. Tolažbo prinese igriva, strastna in Amerika. »Love is OK!« Pa še kako, matervola, saj se na njej bolj kot disonanca Kapitala lepše gradi tisti optimistični lepši svet, za katerega bi človek živel in bil pripravljen tudi umreti, tako pa smo v ta svet in vse te ljudi premnogi izgubili vero in upanje. Verjamem, da je Dež že skoraj nuja, a bi bilo precej lepše slišati U tvojim očima, pa ga Demolišni preskočijo, se raje vrnejo k novim recepturam ter svojo ostrino kalijo na substratih Zlaganega sonca z 99, nato pa napovejo domala konec ob skoraj deseti uri s skladbo Pojdiva tja. Fak! Koncert brez dodatkov? Ne, ni šans! Po klicih in želji po dodatkih pa se možje večera vrnejo na svoja mesta. »Če pade kazen, jo boste plačali vi, OK?« vpraša napol v šali napol zares Friški, saj fašisti iz okoliških blokov že pogledujejo na ure in ob natanko 22. uri vrtijo številčnice ter organom represije naznanjajo kaljenje nočnega miru. Urbana kultura pa taka, če bi zastori padli ob natanko zaukazani uri!
Finale za vse solde se začne z izvrstno skladbo DAF, ki tako prekleto lepo povzema bistvo tega, kaj se je pred leti zgodilo v mojem srcu in mislih, ko so ga zastrupili zvoki brežiške falange, ki jo po tem, ko sem odpustil času spremembe, premene, poustvarjanja in vso to fiktivno svetost, ki je zbledela, nekako odpuščam domala vse in jim vnovič puščam prosto pot do svojega srca. »Ko se ti splazim v misli / poklekni na tla / ko ti pobožam lica / poljubi dlani / ko te privijem k sebi / objemi noge / priznaj v znoju sreče / da ti si moj bog / Ko žge telo trpljenje / pij z mojih dlani / ko te popeljem iz teme / poljubljaj sledi / ko želiš si ljubezni / poglej me v oči / ponavljaj mi brez konca / vem ti si moj bog / Razprte roke / dvigam pred tabo / žareče kaplje drsijo mi z las / In kadarkoli / privzdigneš glavo / zazreš se v moj nasmejani obraz,« povzema Friški čutenje tistih, ki v srcu nismo umrli. Nato pijani od strasti in upanja podlegamo še Temnim angelom usode, z nami se poigra malce zmatrani Zucco, da se na koncu Ljubiva za svet. Popoln sklep še nesklenjenega in utrujajočega tedna! V družbi dobrih ljudi in tako prijetno izgubljen v masi odtujenih ljudi steklenih pogledov začutim dejanje pomiritve, odpuščanja in katarze, vsem spremembam navkljub pa lahko tudi leta 2018 povem, da so Demolition Group v mojem srcu na posebnem mestu, še vedno živi, še vedno produktivni in zvočno prepričljivi, za popravke pa je na voljo še vedno čas in prostor. Bend je opravil svoje delo z odliko, posebno pohvalo pa si za dobro, za brezhibno organizacijo ter naročanje lepega vremena zasluži tudi ekipa novega KUD-a. Srčno in iskreno upam, da bodo dobre stvari preživele, tudi po tokratnem namenskem vnovičnem obisku že videnega in čutenega pa lahko zgolj povem, da veliko pomeni že to, da nismo morali vnovič poslušati praznih izgovorov, patetike in jamranja, da je zaradi finančne krize tokrat res zadnji Trnfest, temveč obstaja upanje za to, da bomo čez tri leta prestopili skupaj in s stilom prag tretje decenije soobstoja – naj nam bogovi naklonijo le srečo, zdravje in usmiljenje. Za ostalo bo poskrbela kopica dobrih glasbenikov ter dejstvo, da se je v Trnovo vedno lepo vračati!
Tekst: Sandi Sadar Šoba
foto: Nina Ferkolj
Facebook
Twitter