(Samo Pivač / Orbita, 2018)
Rad pomočim prst v zadeve, ki so mi neznane, pa čeprav niso več tako novega datuma, saj se tako prehitro zgodi, da določene talentirane glasbenike in njihova potentna dela v časih, kjer smo ždeči v dobi preobilja tako zlahka vsega prenažrti, težko pa selektivno izločimo zrnje od plevela, saj je v dobi instantnosti sranja vse preveč, dobrega pa se dobi bore malo. Na tem mestu nemudoma izpostavimo, da je Samo Pivač a.k.a. Samuel Blues posebnež, ki v svoji samoniklosti in sebi lastni upornosti lepo beži pred recepturami instanta ter cenenimi klišeji. Sicer kitarist in pevec ugasle zasedbe Talking Stone je svojo analogno rešitev nujne glasbene eksistence našel v formi provokativnega bluesovsko obarvanega lo-fi kantavtorstva, ki črpa svojo moč in navdih iz podob življenja, ki ga je, zavoljo preživetja in zdrave pameti, marsikdaj potrebno jemati s krepko dozo cinizma, sarkazma, humorja in življenjske modrosti, ki ni pridigarska, temveč namenjena zgolj ohranitvi mehurčka sreče, zaradi katere si ne poženemo serijsko krogle v glavo ter se izselimo iz stvarnosti, ki ni vedno seksi in lepa.
Četrti album kreativnega samonikleža Samuela Bluesa Alpska Psihadelija je nadaljevanje liricizma predhodnih albumov, le da je namesto anglizmov Samuel posegel po lirični globini in bogastvu pripovedno močnejše in, verjamem, za interpretacijo težje slovenščine. In slednja je izziv, se pa tokrat, dragi moji, predstavlja vsa trda in neposredna realnost jeseniške stvarnosti, realizem brez olepšav pa funkcionira fantastično v starikavi in ravno prav umazani formi bluesa, kot bi ga spisali z življenjem ožigosani liriki ob delti Mississipija. Enajst skladb aktualizira trpkost vsakdana, preživetveni nagon navdihnjenega Gorenjca pa se v tokrat bluesovski formi odmika od lo-fi alternative ter, kot bi se tega lotevali White Stripes, vrača k primordialnim izvorom očitno vse bolj aktualnega bluesa, ki na slovenskih tleh doživlja nekakšen razcvet, renesanso z zasedbami, kot so Prismojeni Profesorja Bluesa, Jarc Gregorin Trio in še kaj. Samuel Blues funkcionira v totalitarnem polju nadvlade zgolj enega samega človeka, ki poleg kitare, slide kitare, orglic in bobnov ter basa obvladuje tudi vokale in se v tem univerzumu egoistične nadvlade nad vsem božansko dobro počuti.
In vse se začne z vabilom v čudni svet bestialnosti in teme gozda samozavedanja s skladbo G.B.T.O.. Surova, neolepšana kitara, bas in ta raskavi vokal, ki pritegne že po prvem verzu in praskajočem vdihu kovinskih delcev polnega zraka globoko v zakajena pljuča. Preprosta a učinkovita forma s surovo preproščino spomni na reducirano lepoto Jacka Whita in Meg White, jeseniški kreativec pa dodaja debele odmerke trpkega humorja in navihanosti. Z zadetostjo medicinsko predpisanih drog se Stara mama zavihti v bolj bluesovsko napihane vode. Super pripoved o 200 let stari babi, ki išče odrešitev v medikamentih dobi krila z orglicami in zvokom bobnov, ki podkrepijo umazano akustiko ter ta raskavi vokal, ki bi bil prav zlahka prisojeni Zlatku Đogiću iz perfektnih Prismojenih profesorjev bluesa. In nato Kruh pašteta. Seksi suspenz ter sanjavi imaginarij v katerem se drami zasanjane mase ovac, ki provocira in neposredno sprašuje »Kam gre vs ta drek, me zanima, u cerkvi ni skreta. Kaj če prime te sred obhajila?« Bolan, a okusen jajc, dragi moji. In ta lirika leti na rovaš vseh odtujenih bednikov, ki izgubljajo dušo, globino in moč po delovanju. Važno, da je pašteta na kruhu, mojstri in mojstrice. Fantastično! Samuel Blues pa že zajadra v analizo izvornih temeljev naroda s skladbo Slovani. Dobra akustična forma, pritrkavanje pete in ponavljajoči ritem zazibljeta v stanje pomiritve, ki pa se preveša v stanje nuje po gibanju, po premiku, po dokazu, da je v telesu še življenjske strasti in bivanjske esence. Instrumentaliju pa sledi Zeleni tobak v vsej svoji opojnosti, uporu, zadimljenosti. Najprej pritrkavanje cerkvenega zvona, nato pa Samuel Blues v domala Brecljevi maniri izpoje svoj psihedelični igrivi spev omejenosti, izolaciji in opojnemu pobegu proč od stvarnosti, ki ni vedno lepa in vredna poglabljanja. Razgibana zvočna pripoved si privošči s prstom pokazati na vse, ki se z ograjami in žicami ograjujemo od sveta zunaj. Od sveta, ki ga ne poznamo in zato po nuji smrdi, a ne?
Nož na grungersko bluesovski način zabije hladno rezilo v trebuh ter si dovoli zarajati krvavi blues z dodatkom lepih orglic ter ljubezenske zgodbe o koncih in novih začetkih. Humorne slike se nizajo inteligentno in navdihnjeno, saj se je zdravo smejati, najbolj umetelno in super pa je najti dovolj snovi za smeh v samem sebi, saj je smeh na tuj račun ne vedno najbolj kreativen. Samuel Blues najde pri tem dovolj samoizpovednosti, dovolj mesa v lastnem svetu zaznave in, da, mladi znajo tudi kritično razmišljati in to tudi kdaj pa kdaj ubesediti na načitan način. Dolar kramp je delavski blues za vse, ki se v dobi liberalizma pehamo po preživetju in zelencih, da bi si lahko kupili trenutek odrešitve kot sprogramirani avtisti, a smo, priznajmo, to po lastni izbiri in ne samo po nuji, čeprav neke zdrave alternative v svoji repeticiji in preprostosti brezizhodnega programa niti ne iščemo. Pralnca si dopušča malce več melodične svobode, ki z bolj sočnim zdrsom v bolj optimistično melodiko vnovič izvzema iz pripovedi vokal in dopušča, da si speremo prah eksistence iz ušes zgolj z zvokom te prekleto lepo uglašene akustične kitare ter postanemo vsaj za hip ali dva na mejnikih lastnega minevanja.
Lepo se mej nam z zvokom resonantnega basa ter malce bolj elektrificiranimi kitarami in bobni daje za prežvekovanje zgodbo o slovesu, o spremembah, o premenah, o tem, kako lahko sočloveka ter tudi sami sebe kdaj pa kdaj prerastemo ter moramo nato hrupno ter s stilom odhrumeti evolucijskim izzivom naproti v povsem neslutene smeri. Z drsnikom na prstu se Samuel poigra na skladbi Ventilator, ki prevetri zaključek plošče ter mu doda še malce deltaškega pridiha, skrbno zastavljena forma navideznega minimalizma pa ni oskubljena do mere, po kateri bi nam v ustih ostal tisti oblutek praznine, grenkobe in pogrešanja. Sklep z zajebantsko skladbo Hribi se prikrade v izbo kjer fotr ošteva diletantskega sinka, ki je raje kot travo na vilah izbral travo v smotki, se podal v hribe ter si pustil odklopiti od nujnosti eksistencialne zagrenjenosti. Romantični pobeg, ki si za sprostitev izbere recept klasičnih bluesovskih akordov ter orglic pripelje zgodbo izvrstne Alpske psihadelije do konca s stilom, tako da so vsi sklepi, ki sledijo, naravni in iskreno preprosti, kot je preprosta kontura tega res super albuma.
Slovenci, premoremo več kot le hlapčevsko etiko. Blues lahko dobro in kleno domuje tudi na tej strani Alp, pa ne izpade zaradi svoje generične forme postan, preživet in brezvezen. Samuel Blues si zasluži ob slišanem iskreno pohvalo, saj je četrti plošček kakovostni korak naprej k samoraslosti, na katero je lahko nadarjeni jeseniški glasbenik iskreno ponosen. Res je, da se priokusa primerjav ne da popolnoma otresti, je pa res, da nosi s svojo iskrivostjo, s svojimi dobro upesnjenimi miniaturami predvsem pa s svojo prepoznavno držo dovolj adutov za več kot le životarjenje. Po tem, kar sem slišal tokrat, si iskreno želim skorajšnje nadaljevanje ter absolutno skorajšnje doživljanje zgodb tudi neposredno v obliki koncerta, ki bi dokazal prodornost in potencial plošče tudi v živo ter za vse solde.
V živo lahko zasedbi prisluhnete 28. septembra v Orto baru.
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter