(samozaložba / Zavod Orbita, 2018)
Kako se počutite tisti glasbeniki in samooklicani umetniki, nosilci kulture prvega, drugega ali tretjega reda, ki svoje ideje negujete, trebite, čistite, prečiščujete, vnovič obdelujete, lepšate in tudi po decenijah truda ne spravite iz sebe nič, medtem ko lahko mlad kreativec s srcem in ušesi na pravem mestu v slabem letu povije ne eno, temveč dve plošči, napoveduje pa že tretjo? Hiperprodukcija je nezdrava in izčrpa preveč esence v prekratkem času, morda porečete, a se ob poslušanju letošnje druge daritve iz tabora produktivnega in všečnega Sama Pivača ali bolje poznanega pod imenom Samuel Blues, plošče Sammy Automatic, za nivo, za raven, za zdravje idej ne bojim. Samuel je trenutno v fazi renesanse, notranjega preporoda, eksplozije potence na vrhuncu in prav je, da se esenco notranjih sporočil lovi v formi, ki je mlademu Jeseničanu najnaravnejša.
Peti izdelek produktivnega mladca ne spreminja imperativa glasbe, le da je slovensko ubesedeni Podalpski Psihedeliji dodal še bolj internacionalni izdelek z ducatom svežih, dodelanih in še celo bolj surovih bluesovskih grunge psihedeličnih briljantov. Po primerjavah bližje zvoku in podobi plošče Lo-Fi Car Music, poleg dobro osvojene tehnike bluesovskega ubiranja strun pa je tokrat fant v celoto dodal še več bobnov, več bendovske energije in več bolj polnega mojota. Uvod s skladbo Fat Bird zajadra nemudoma v vode, kjer je naravni blend bluesa ter plesne štance osemdesetih domala v prvem hipu priklical v spomin ZZ Tope s preciznim rifom in ritmiko, a z morda malce preveč surovo ritem mašino obžalujem, da ni v koncept zvoka raje vključen zvok živih bobnov. Debeli tiči ne morejo leteti, zatrjuje Samo, a po humornem in zamaščenim časom preobilja posvečenem štiklcu je temperatura dojemanja optimalna. Po mississipi delta blues zvokih bolj dišeči Alright se s Samuelovim raskavim črnskim vokalom odloči za prestop v bolj retro minimalizem, kjer so kitara, zdrava desna noga in glasilke dovolj za pravo predstavo in pravšnjo pripoved o individualnem boju za preživetje, za rešitev, za odrešitev, za gram sreče in miru v glavi in srcu. Precej bolj grungerski Do It Again spušča v pripoved malce več cobainovske energije s kitaro, basom in bobni, Samuel Blues pa se približa esenci Nirvane iz zlate dobe. Ravno prav razglašeno in z ravno prav nostalgičnega pridiha dodaja mladec v paleto zvoka še orglice, skladba pa v vsej svoji repetativnosti postaja izgovor za privijanje glasnosti na zvočnikih, saj je duh nesmrtnega Kurta vnovič tu v vsej svoji ranljivosti, enigmatičnosti in briljantnem pristnem in iskrenem odnosu stapljanja Erosa in Tanatosa.
8 A.M. je povratek k suspenzu, k odštevanju hrupa ter prihaja vnovič bolj v stik z bluesovsko mantro osebne izpovedi, tragike trdega in neusmiljenega življenja, kjer v iskanju zavetja pred svetom, pred kalvarijo eksistence vzame narator pod okrilje svojo ranjeno ljubico, ki poskuša ubežati pritisku sveta prek alternativnih oken in vrat, Samuel Blues pa v maniri R. L. Burnsidea dodaja v kolaž impresij še eno navidezno preprosto repiticijo, ki pa ponuja vpogled v bolj temačne stvari vsakdana. Čez filter hipnotičnega optimizma ter ravno prav skurjene elektro štance se v kontekst doda plesna energija skladbe Catch My Radio. Najprej nič, nato domala zvok didga, prek česar se povsem naravno razprede skladba z ritmiko, ki potegne na spletni hit Weebla in na razvpitega Amazing Horsea, a z manj zajebantske, več neposredne in predvsem bolj iskrene note. Samuel sledi notranjemu ritmu ter premakne pejzaž v malce bolj zamaknjeni svet na reverbih sloneče kitare, ki ji ritem diktira diktat desne noge. Did My Time je lep inštrumentalij, ki sprosti atmosfero zgolj zato, da se z grungersko naturo razplamti vnovič bolj nabrušeni, bolj umazani ter všečni 44 Kicks. Punkerski nevarni swag, ki asocira, ne vem ali samo mene, na Blure in Song 2. Tako s pristopom kitare, kot tudi s parceliranjem in ritmiziranjem kitice, a je Samuel bolj raskav, manj poliran, bolj subverziven. If You Can’t Don’t Bother nadaljuje zgodbo v smeri najprej surf rock kitare, kjer si od Dicka Dalea Samuel sposoja le zvok kitare, celota pa je bližje retro viziji garaže šestdesetih, nekje v malih možganih pa slutim in čutim vpliv glasbe iz špageti vesternov. Čudna, a zelo všečna kombinacija, mladec pa me je pritegnil še bolj na svoje registre zato, ker to, kar sem doslej čutil kot njegovo smer, tako zlahka preobleče v nekaj vnovič presenetljivega, surovo organskega in lepega, da mu resnično lahko z občudovanjem dajem vedno znova in znova le iskreno priznanje, da mu dandanes le stežka parira le malokdo.
What If I se vrne k bolj črnemu zvoku, k pristnemu bluesu, mladi glasbeni kameleon pa po povratku k delti navdiha povleče iz malhe presenečenj še tri presenečenja. True Bypass je psihedelični miks semplov, sanjave kitare, v ravnovesje hrupu pa dodaja tokrat fant več senzibilne tihosti, več mehkobe, več plasti, ki se postopoma nadgrajujejo ter progresivno, v skoraj sedem minut raztegnjeno zvočno vinjeto, ki megli in briše meje neposrednega sveta in introspektivnega zavetja miru, notranje gravitacije in magnetizma lastnih misli. Zlovešča slutnja konca, finalnosti tako plošče kot življenja se postopoma razpira kot mastni temni cvet, ki je razumljiv in občudovan na drugem, manj neposrednem nivoju. Morda bi temu lahko očitali status mašila, a verjamem, da je tu ta časovni preklop v stanje upočasnjenosti dejanje s smislom. Magic Arrow je tu le predzadnja postaja, kjer so besede v izzvenu namenjene dejstvom, da smo morda kdaj zašli, a je življenje prav zlahka lahko lepo in polno. Mountain Life vas za konec, podobno kot na Podalpski Psihedeliji Hribi, popelje za konec v tisti dobro znani in polavtomatski svet odklapljanja, kjer je dovolj le dihati, čutiti utrip srca, da čutiš življenje in da si prezenten ter da ni tvoja veljava odmerjena zgolj z globino tvoje denarnice. Zunanji kriteriji so nepomembni. Človek je lahko merilo svojega sveta in lastne sreče. To in ta mehki zvok klaviatur, ki vas zazibljejo v sladke sanje o boljšem ter lepšem in toplejšem jutri.
In z mislijo na to prispemo do konca, kjer je Sammy Automatic s svojo svežino, večplastnostjo ter multiplimi priokusi posebna, lepa in vsebine polna plošča, ki ne rešuje sveta, rešuje pa dušo in notranji mir kreativnega mladca, ki je vsaj v mojih očeh in ušesih eden največjih potencialov sedanje kantavtorske scene. Samuel Blues je več kot le eksperiment ali dejanje zaradi dejanja samega. V Samovih delih slutim poleg zgodb, ki se vpisujejo v nizu kot realistične odslikave intenzivno čutenega življenja, še nekaj globljega, neizrekljivega. To »nekaj« loči ljudi z vizijo in pravo glasbo v srcu od šarlatanov in posnemovalcev, ki zgolj sledijo trendom. Samuel je trendseter in v marsičem v svoji provokativni in izzivalni drži pred svojim časom, navkljub vsem asociacijam in zvočnim paradigmam, ki spominjajo na neke davno minule in že čutene ter doživete čase. Tu bi dodal, da je prava glasba s pravimi sporočili brezčasna in s tega mesta le izražam željo, da kreativni stenj mladega genialca ne dogori prehitro ter se tolmuni navdiha ne izsušijo nikoli. Bravo!
Facebook
Twitter