28. 9. 2018
Ljubljana / Orto bar
Pred kratkim sem prebral knjigo o sceni osemdesetih na slovenskem in avtor v opisu slovenske scene izpostavi, da smo bili pri nas vedno lačni dobre, iskrene, kvalitetne in sporočilne glasbe, v poplavi popa, občutja, da je vse nekako preveč površno in na prvo žogo ter da ljudem enostavno ni mar za vsebino, če je le forma unovčljiva na čim manj zakompliciran način pa se mi v zadnjih nekaj letih dogaja, da postavljam pod vprašaj svojo percepcijo brezidejnosti v slovenski glasbi. Veliko je avantgarde in ljudi, ki poleg obvladanja melodičnih zapovedi ponujajo na pladnju sočno, brezkompromisno in kakovostno glasbo, ki jo le redko ali po večini nikoli ne slišimo na radijskih valovih. Obujajo pa se tudi tiste vrednote, ki so edine relevantne in edine sposobne premikanja mas apatičnih ovac iz točke negibnosti v stanje prebujanja intelekta, okusa, glasu notranjega (samo)zavedanja ter reakcionarnosti na impulze življenja, ki to, v fazi vsesplošnega priklapljanja na tehnologijo ter odklapljanja od realnosti, vse bolj ni. V tem času se je zgodil krasni preporod alternative z jajci, vmes se vpleta veliko lepega kantavtorskega dela, etno si podaja vse bolj roko z jazzom ter drugimi glasbenimi tokovi, iz domorodnih garaž pa se vse bolj oglašajo zvoki bluesa s tisto pravo patino in leskom.
V novem valu preporoda slednjega se je nedavno na mojem radarju pojavilo novo ime – Samuel Blues in po poglobitvi v februarja izdano ploščo Alpska Psihedelija je postalo jasno, da je mladi Jeseničan dejansko stara, vsebine, življenjskih sledi, sporočil in navdiha polna duša, ki je v oddaljeni industrijski betonski džungla našel svoj košček odrešitve in sreče ter odklopa od krutosti hladnega sveta v svetu imaginarija močne poetike ter tistega nalezljivega ritma ter dušne prezence, ki jo je v korpus dobre glasbe vneslo življenje ob delti Mississipija. Kot so v sedemdesetih na novo odkrili blues angleški glasbeniki se mladi nadarjeni kantavtor ter glasbe polni mladenič polni z navdihom strasti, ognja in bolečine delta blueserjev, kot so Howlin’ Wolf, Muddy Waters, Little Walter, za svoj trenutek sreče in osmislitve pa je prav tako kot Robert Johnson pripravljen ne prodati, temveč podariti dušo tudi hudiču, le da lahko poje, igra in ustvarja glasbo, pisano s črnilom življenja. Baje komaj 22 let star, a z dušo polno izkušenj ter zgodb je od leta 2013 dalje nanizal že pet kakovostnih glasbenih del, le v zadnjem letu kar dve plošči, prav s poudarkom predstavitve aktualne pete plošče Sammy Automatic pa se je napovedoval prav poseben tandemski nastop, kjer si Samuel Blues poda roko in deli oder z nadarjenim orgličarjem iz zasedbe Prismojeni Profesorji Bluesa, Miho Eričem. Orto bar je bilo tako na petkov večer nujno obiskati, da se o kakovosti in naboju mladega Gorenjca prepričam prvoosebno.
Malce po deseti uri je na majhni oder Orta pred kar številčno množico entuziastov ter tudi znanih ljudi iz sveta glasbe ter glasbene produkcije (starosto kakovostne alternative na slovenskem, botra in gonilno silo nekdaj mogočnega ŠKUC-a Igorja Vidmarja je bilo nemogoče spregledati) stopil fant s svojo masivno električno kitaro Gretsch, sedel na stol ter začel enega boljših ekskurzov v svet duše polne izpovedne glasbe. Resonantno prodorna kitara na ravno prav reverbih, potrkavanje s peto, z zadnje plošče pa se iz zvočnikov prikradejo zvoki komada Did My Time. Tekoč, nagovorno močen senzualni rif ter Samuelovo poigravanje s preprosto strukturo, ki pa je igriva, sentimentalna in prek dotika prstov s strunami močna ter naelektrena, mladec pa spontano zdrsi na Pralnco iz Alpske Psihedelije kot bi bilo to nekaj najbolj naravnega. Ravno prav razglašena kitara diha in izceja tone atipične za naše loge, suvereni mladenič na odru pa se po krasnem prebujanju in netenju strasti z inštrumentaliji, ki spodbuja domala nemudoma ples v prvih vrstah dokaže sedaj vokalno. What If I z raskavo črnsko štimo, s katero mladi Samo fascinantno izpraša vsa svoja načela, resničnost in dopušča vsaj lirično seme dvoma v človeško nezmotljivost, kjer se v kontekst vplete raskava psihedelija in grungerski pomislek v veličino sveta ter alternative z medikamenti, nato pa fantastična skladba Zelen tobak, ki medvrstično po Brecljevi recepturi absurda in podob iz življenja okrca omejenost naše prestrašene družbe (»Ograje nas ločujejo, ograje nas varujejo, vse kar nam ponujajo
smrdi, smrdi…«), s prodornim glasom in močjo dobrega rifa pa nas Samuel pelje dalje v imaginarij politične satire s skladbo Dolar Kramp ter prisluhi Donalda Trumpa, ki poziva k dvigu rok ter vdaji Ameriko ter celi svet.
Samuel je političen, aktualen, sporočilno nabit in močen, angažma lirike pa izpoveduje to, kar človek s polno zavestjo doživlja, Samuel Blues pa s prenosom od misli do artikulacije prek glasbe daje materijo za glodanje ter poglabljanje. Planet Five s prvenca Claws, smoke, hips and LOVE terja priklop na elementale bolj grungerskih časov, po energični skladbi Dancin‘ On Our Graves krasno interpretira in dostojno, če ne celo bolje izvede fantastično skladbo zasedbe The Cave Singers. Naša slovenska različica je rahlo počasnejša, bolj globoka, bolj neposredna, morda s celo več duše in ostrine, zaradi katere poči tudi struna, a Samuel v maniri moža na misiji le zamenja struno ter se spusti še globlje v podzemlje lastne introspekcije ter brezkompromisne iskrenosti. Najprej Submarine Machine s svojo ravno prav disonantno robatostjo, v katero Samuel vplete rahlo noto stonerja, grunga, popolnoma spontano in brez nepotrebnega nakladanja pa se s priklopom na blues zgodi prehod na novo, bolj nabito potenco večera, saj Samuel povabi na oder Miho Eriča.
Brkati mojster orglic je svoj primat enega najboljših orgličarjev na slovenskem izkazal že v matični zasedbi Wacky Blus Profeessors, očitno pa je letošnje leto prelomno v večih ozirih, saj po res dobrem albumu z nadarjenim Tilnom Stepišnikom z zasedbo Smet išče sprostitev svojih orgličarskih idej tudi v navezi z nadarjenim Jeseničanom. Stara Mama servira poleg humorja in svojih domačih medikamentov ter masivnega dodatka basa na rahlo preveč ozvočeni, a zato toliko slajši kitari dobi dodatek v podobi sočnih, sladkih ter prodornih bluesovskih orglic, ki dodajajo organsko piko na i, s katero je Samuel prav zlahka bližje širšemu okusu množic. Delta blues standardi z raskavo, za slovensko naturo nadstandardno strastno črno dušo je neposreden, poreden, navihano poslušljiv, z zvrstnim in spevnim štihanjem v dušo s skladbo Nož pa se dopuščajo tudi bolj psihopatska nagnjenja. Lepa in mogočna odrska kemija obeh mogočnih naratorjev premika množico in namesto statike, pregovorne zadržanosti ljubljanske vzvišene koncertne publike se v Ortu zgodi spontani prehod k plesu in fizičnemu odzivu. Super energija preveva tudi nadaljevanje, kjer se v ušesa publike prikrade Orange Allurance, na kateri si Miha dopusti malce več umazanije, ki polepša konture komada, s katerim sta dva močna posameznika na odru povsem dovolj in povprečnosti benda z vsemi pomagali ter mašili enostavno niso potrebna (čeprav bi bilo interesantno slišati izvedbo skladb tudi v kolektivni, masivni formi, pomislim …). Medtem se na odru zgodijo še krasni Hribi, mladca nas očarata z rahlo psihedelijo skladbe Blue Cigarettes, nato se v kontekst senzualno vplete predelava skladbe In My Time Of Dyin‘ (ne razvlečeni različici od Alvina Youngblooda Harta ali zasedbe Blues Wire, tokrat je ponujeno bližje surovi izpovedi Blind Willie Johnsona, morda pa se enostavno motim, pomislim), v svežnju sposojenčkov pa se v bolj raskavi maniri izpove Chocolate Jesus (fak, a smo dejansko deležni Toma Waitsa in to v obliki, na katero bi bil Tom vsekakor ponosen?), od izvrstnega R.L.Burnsidea si Samuel sposodi See My Jumper Hangin‘ On The Line ter Be Bap A Lulo od Gena Vincenta & His Blue Capsov. Seksi in spet bolj sočno ter užitno kot so to naredili naknadno po Genu Stray Cats, McCartney in še kdo.
Dejansko smo prišli že skoraj do kraja, ko Samuel strese iz rokava navdiha še par adutov, ki so čakali na pravi kontekst in pravi čas. Očitno navdušen nad izvrstnim R. L. Burnsideom zapoje, da si želi sesti na stol za večni počitek s pretresljivoin za nakocinit dobro skladbo Wish I Was In Heaven Sittin‘ Down, na katero popolnoma naravno in kohezivno skladno pade avtorka 8 A.M. s svojo sanjavo hipnotičnostjo, repetitivnostjo, ritmom, s katerim vsi moderni sužnji odhajamo na jutranjo delovno tlako, Samuel pa v svoj topli objem in zavetje vzame svojo ljubico, svojo drago, ki išče zavetje pred svetom. Osebno izpovedna skladba, imaginativna impresija ali le vinjeta, s katero se dekadenca, notranji razpad sistema ter slovo od publike ta večer napoveduje intenzivno, a z obetom skorajšnje repeticije? Prekleto dobro, še bolj pa to, da se lahko mlade rodove obiskovalcev lepo navleče na Burnsidea, na katerega še sam nisem pomislil že dolgo časa. Samuel iz njegove borše mastnega in dobrega zvoka izvleče še Goin’ Down South, po kateri se za slovo zgodi še en ekskurz v nepričakovano. Iggy Pop & The Stooges so napisali krasno skladbo o brezkompromisnosti in podrejanju z I Wanna Be Your Dog, Samuel pa si ga prav lepo izposodi, mu doda svojo bolj bluesovsko umazano noto, s katero komad o tem, da predajanju ni rezerv ter jutrišnjega dne najlepše izpovejo vrstice »So messed up, I want you here / In my room, I want you here / Now we’re gonna be face-to-face / And I’ll lay right down in my favorite place«.
Prepoten, pretresen, poln tistega sladkega ščemenja, ki ga lahko poda le izvrstna glasba ter koncert brez rezerv priznam, da sem nad podobo, zvokom in karizmo mladega Samuel Bluesa iskreno navdušen in da želim mlademu kreativcu obilo notranjega ognja, navdiha, moči in šepeta angelov ter demonov, zaradi katerih se piše glasba, pisana z veliko začetnico. Prav tako upam, da bo kemija z Miho Eričem dolgotrajna in da ne gre zgolj za ekskurz, za eksperiment, za odrsko enodejanko ter bomo lahko kot produkt medosebne skladnosti ter kohezije kmalu deležni nadaljevanj in nadgradenj, saj je res, da kar je dobro, naj traja in naj ne mine prekmalu. O kakovosti, srčnosti, intelektu in predvsem o globini mladega Gorenjca pa lahko rečem le: »Kapo dol!« Mlada leta so le številka, za vso to dobro glasbo, iz katere se z reinterpretacijo kitare, uglasitve, koncepta ritma in melodike ter naravnosti tega, kar pride iz srca na plan ostali lahko le učimo. Hvala za še eno fantastično ekskurzijo ter vpogled v svet, kot ga ne vidimo in ne čutimo med fazami medosebne odtujitve vsak dan. Hvala za trenutek sladke melanholije, brezkompromisne iskrenosti ter trenutke gravitacije, zaradi katere bi vsaj sam rad ostal na tem svetu vsaj še toliko, da vidim, kaj se bo dobrega izcimilo iz te krasne kemije, ki jo v tvojo glasbo dodaja življenje. Hvala za nesebičnost in visok nivo kakovosti ter na svidenje na naslednjih popotovanjih.
Sandi Sadar Šoba
foto: Dare Brenko
Facebook
Twitter