12. 10. 2018
Ljubljana / Kino Šiška
Kar je dobro, je fino ponoviti, večkrat slišim, je pa dejstvo, da tudi po multiplem uzrtju in doživetju irske zasedbe God Is An Astronaut (mar je bilo letos to že šestič ali smo prešli milje desetke?) je jasno, da ni nič istovetno preteklim ekskurzom v sfere znanega in da je percepcija dobrega prešla v tem dolgem času obnavljanja kar nekaj faz. No, po teh fazah in po kontemplaciji videnega in slišanega je jasno, da se pri potopu v morje luči in zvoka s post rockerskim vesoljci ne morete ušteti, saj ostajajo atmosferičnost, sporočila, zvok in estetika vedno na istem, če ne na višjem nivoju, prav lepo in vabljivo pa je bilo že od pomladi odštevati dneve do oktobra, ko smo se odločili ponovno pustiti zapeljati znanim recepturam, a z letom ali dvema več na grbi. Zato je bil tudi tokratni obisk ljubljanskega templja alternativne kulture obligatoren.
Že malce pred osmo uro se je v preddverju ter pred vhodom Kina Šiške zbrala že kar konkretna množica ljubiteljev modernega, mondenega, bolj individualno zastavljenega metala, ki dopušča odmik od okostenelih formatov mačizma in testosteronske vznesenosti. Kaj kmalu so se odprla vrata v Katedralo in po nujnem ogledu razstavljenih plošč ter dobrot na prodajnem podiju je po prvem, drugem ali tretjem pivu sledila že prva uvertura v večer impresij. Tokrat je za ogrevanje poskrbel zagrebški trio, ki se na turneji predstavlja koncertno kot štiričlanski zvočni kolektiv, mlada zasedba Tus Nua. Označeni kot veliki up mlade hrvaške alternative so prinesli tokrat na oder hipnotično mešanico svojega pri nas precej slabo poznanega prvenca Horizons, ki je izšel marca letos. Na odru se poleg odločne Jordi Ilić na kitari in vokalih, Jelene Božić na drugi kitari ter Matee Milevoj na basu za bobne usede Juraj Ljubić. Kljub moškemu za bobni jih percepiram kot žensko zasedbo, kakovostna eklektična mešanica shoegaze estetike ter hipnotične post rock konture pa dodajo v spekter zvoka še nekaj nedefiniranega, recimo temu psihedeličnega. Začetek potegne bolj na alternativo in pridih devetdesetih z optimističnimi konturami igrivih sladkih kitar skladbe Obvious. Dobro utečena večglasja in sicer spolirana glasbena kemija vleče na začetke zasedbe Sigur Ros, v ozadju možganov pa vidim, čutim in slutim zasedbo Žen, ki je orala ledino feminitivne močne alternative na Balkanu pred mladimi Zagrebčankami, ki z imenom v irščini obetajo novo pot ter nove koncepte. Kot kontrast lepemu zvoku v ozadju lirika razpada in propada, lirični pesimizem pa je z efekti in krasno vokalizacijo lepo maskiran ter prikrit čutenju na prvi posluh. Morda je odrski nastop malce premalo energičen, da bi se odprli nemudoma registri? Matches s svojim povzemanjem podobnega z orientalsko lestvico izvzema besede ter se predaja zgolj masivni subtilnosti lebdeče in božajoče atmosferičnosti. Pri vsem bi morda pasale kakšne projekcije ali igra luči? Brez tega tudi gre, saj se izza priprtih oči rišejo konture filmov, ki jih po Mogwai in Red Sparowes ter Isis in Pelican zmore slikati z malce spodbude tudi domišljija. Vnovič spet bolj neposredno alternativno zastavljeni There’s A Thin Line Between Everything vpelje vnovič oratorij sanjavosti in zabrisanih meja, precej nedefinirani alter pop shoegaze pa je le uvertura v to, da iz zvočnikov pritipajo na plan temačnejše in slajše konture eklektičnega post rocka s sicer dokaj predvidljivo, a sladko skladnostjo skladbe Tendons. Sile, ki povezujejo, razdružujejo, notranja povezljivost in umik v individualizem pa s sugestivno močjo glasbe ziblje in pelje meglice doživetja v sfere melodramatike, intenzivnega čutenja in notranjega umika v polje sladkega trpljenja, v ocean grenkobe ter sladostrastne odtujenosti od gravitacije sveta. Kul. Po repeticiji občutij post punk alternative osemdesetih na način novega milenija s skladbo Repeat, kjer Tus Nua uporabijo bolj distorzirane konture sledi bolj odločni trenutek večera z izvrstno skladbo Fight! Poziv k življenju in fokusu k preživetju ter akciji je muzikaličen, besede so zminimalizirane na nujno dozo. »Nights pass by I burn so good / I’m not your log for fire!« in povedano je dovolj. Eruptivna in bolj odločna metrika predrami pasivno ljubljansko publiko ter prinese akt razelektritve ter dolgo pričakovanega klimaksa, po katerem skoraj corganovske ter po Deftonsih dišeče konture skladbe Postcards With All Sort Of Phrases izpadejo skoraj malce odveč, a se finale s skladbo Geysir umešča v kontekst večera s svojo zvočno asociacijo na Sweet Dreams shematsko komplementarno. Tus Nua so opravili svojo nalogo ogrevalcev korektno, je pa res, da bi malce več poigravanja z lučjo, malce več dinamike na odru ter morda malce drugačna setlista funkcionirali še bolj sugestivno, mogočneje in z več prometejske moči. Vsemu navkljub iskrena hvala za super uvod, po katerem smo se lažje pritipali do bolje ali skoraj do obisti poznanega vrhunca večera.
Očitno je doba dveh let inkorporirana v notranji nukleus Ircev, saj so po dveh letih, kar nas je pretresel in navdušil fantastični dvojni album Helios / Erebus idejni navdih našli za novo ploščo. Žal je materija za nov ekskurz, za že osmo ploščo zasedbe, bolj boleča in gravitira s svojo minljivostjo, krhkostjo življenja, ob slovesu bratov Kinsell od svojega osem let starega bratranca, ki je umrl predlani, bližje k temi, k gravitaciji življenja, k kateremu se oba zatekata impresivno z zvokom ter tako zdravita svoje razbolelo srce. Epitaph je temačna, zelo krhka plošča in res je bil izziv, kako bo vse skupaj slišati v živo. Na podobnih bolj subtilnih zasnovah kot je to denimo pred časom v Stožicah izvedel Nick Cave s svojo molitvijo za sina, so God Is An Astronaut začeli večer z masivnim udarom pesimizma, teže in do obisti kalibriranega zvoka. V morje luči potopljeni Torsten Kinsella v ospredju s kitaro je z leve strani odra pospremljen s svojim bratom dvojčkom Nielsom na basu, za bobni sedi Lloyd Hanney, na desni strani odra pa so se tudi melanholični Irci opremili s stalnim dopolnitvenim članom zasedbe, Robertom Murphyjem, ki se z uvodom shematsko masivne žalostinke Epitaph posveča klaviaturam. Plasti sugestivnega lepega hrupa se nalagajo na nove plasti lepote, z enako hitrostjo in senzibilnostjo pa se vidno ganjeni Torsten obrne k publiki in napove, da bo tokratni koncert namenjen spominu na bratranca, poleg aktualij pa so v koncept večera smiselno in zvočno podobno vpletli tudi koščke bogate preteklosti. Aktualna plošča se brani sonično naprej s skladbo Mortal Coil, pri kateri se atmosferika in močne emocije dekade in pol dela prelivajo v tisto moč odrske prezence, pri kateri deluje vse brezhibno in rutinirano, mogočno in brez napak, k iluziji božanskega in nadvsetnega pa bogato prispevajo poleg kataklizmičnega dobro zastavljenega luči mamutsko vlogo tudi strateško vrhunsko postavljene luči ter igra barv. GIAA so mojstri odrske manipulacije, vizualni spektakel pa si dosledno lepo podaja roko s tem, kar je bistvo glasbe. Povratek k začetkom in polet v temačne sfere hladnega vesolja se koncertno lepo razplete s skladbo The End Of The Beginning, ki deluje v živo bolje kot na plošči, bend pa se v svoji odrski meditaciji navdihnjeno predaja stimulativni sugestiji notranjega ritma in valovanja zvoka, namesto industrialne hladnosti pa se v teksture večera vpleta nekaj gostega, zloveščega, melanholično mastnega in v svoji grotesknosti bolečine lepega.
Množice pododrskih voajerjev ter popotnikov na misiji pobega v brezzračje vesolja se morda lažje definiramo s preteklimi izdelki kot s sicer izvrstno zastavljeno, a precej težko ploščo Epitaph. All Is Violent, All Is Bright ter nato še krhki Fragile se predajajo iluziji brezčasja ter masive melaholije gostijo s pink floydizmi, s strateško lepo vstavljenimi eksplozijami teme in rdeče luči ter zelene, ki preglasujejo bele žarke čiste luči in nudijo uteho vsem čutečim s tem, da je prezenca v svoji hipnosti morda minljiva, a je lahko vsaj eruptivni hip lepši kot neskončnost niča. Suspenz, ki mu GIAA sledijo z izletom v Seance Room, ki v svoji spiritualnosti gradi most med svetom živih in mrtvih ter prinese košček kozmičnega miru ter pomiritve tudi pod oboke Kina Šiška, da s Forever Lost s pogojno slavospevom hčeri boga ognja Agneyi dobi večer v svoji eksistencialni obarvanosti globljo alternativo v dojetju, da to, kar imamo in kar čutimo in kar vemo, dejansko niso oporne točke, temveč smo na svoji poti vedno razsrediščeni, v kolikor iščemo uteho v zunanjem, v božanskem. Karmični ogenj, plameni strasti, življenja in nepredvidljivost življenja se lepo vkomponirajo v kontekst večera, da lahko zakrivimo naslednji logični korak. Suicide By Star je dobro poznani trenutek preloma obredne hostije ter katarzično slovo se impresivno dogaja z mogočno kohezijo dobro znanih post rock elementalov ter dejansko glasbo, ki vre iz mož na odru spontano, nehlinjeno, brez pretirane teatralike, a z dovolj notranje moči in strasti, da vas posrka vase in vabi k skoku v neznano tudi vnaprej. A Deafening Distance je sklepni akt, Ljubljana, zavoljo svoje predanosti in dobre skupinske moči duha mnogih v formi enega v sklepni fazi drugega dela evropske turneje pa božanski astronavti obdarijo publiko z naslovno skladbo predzadnje umetnine. Helios / Erebus je masiv, je organon vsega temačnega potenciala, je empirični dokaz, da so God Is An Astronaut instrument božanskega in da je glasba edina sposobna prodreti globlje do srca kot parole samooklicanih prerokov in rešiteljev.
Ali so bila vsa pričakovanja in upi poplačani? Absolutno! Tako zagrebški mladi up večera Tus Nua kot God Is An Astronaut so prinesli v oktobrski hlad obet izvrstnosti. Vsak na svoj način so servirali estetsko lepoto zlitja srca, forme in vsebine v tople konture, ki sevajo radioaktivnost upanja, bolečino zavedanja in sladkobo sanjave podstati sveta, ki mu razstiramo tančice. Morda potrebujemo trdna tla za suvereno bivanje, a vse, kar je trdnega, nekoč mine. Pri tem lahko iskreno poudarim, da so GIAA vnovič potrdili, da svoj ceh katarzičnih eklektikov obvladajo do obisti, recepture pa so postale ponotranjene in po tolikih številčnih ponovitvah z rekonceptualizacijo svojega opusa pišejo vnovič svoje širše zgodbe z nadpomenkami in toni, ki so povod masovni katarzi, očiščenju, ekstazi ter veri, da smo na tem lepem planetu polnem čudes poslani s smislom, ki ga moramo še odkriti vsak pri sebi. In v tem se morda razkrije skrivnostna bit božanskega v vseh svojih sferičnih enigmah in multiplih pomenih, človek pa lahko postane iz uničevalca boljše bitje, ki zmore prinašati mir in kreirati boljši jutri, ne glede na svojo minljivo, hipno naturo.
Sandi Sadar Šoba
Branka Resnik
Facebook
Twitter