14. 3. 2019
Ljubljana / Kino Šiška
Priznam, da sem zadnje čase bolj naklonjen bendom, ki se deklarirajo kot progresivci kot tistim, ki tega ne morejo storiti, je pa dejstvo, da je v poplavi samopoveličevanja in nekritičnega ali premalo (samo)kritičnega ocenjevanja ravni, kdaj je kaj doraslo etiketi prog in kdaj ne v svetu instantne gratifikacije postalo tudi takšno dejanje precej tvegano dejanje. Precej hitro se zna zgoditi akt, v katerem sicer forma pogojno stoji na svojem mestu, vsebina in izvedba pa so vse prej kot dorasle temu, kar naj bi prog predstavljal. Z mislijo na to sem se odpravil proti Kinu Šiška, kjer so svoj povratek po kar petih letih odsotnosti napovedali poljski progerji Riverside, o katerih razen poglobljenega posluha impresivne diskografije ter dejstva, da so svoj zadnji in izredno hvaljeni album Wasteland, posneli na drugačen način, z drugimi paradigmami in po tragičnem spletu okoliščin po tragični smrti brez dolgoletnega kitarista in ustanovnega člana Piotra Grudzinskega. Ali in kako bodo stvari funkcionirale na odru? Odgovor na to precej težko vprašanje je čakal v Katedrali ljubljanskega Kina Šiška, v kateri se je kaj kmalu po osmi uri začela zbirati solidna množica progresivi naklonjenih ljubiteljev glasbe.
Kot predjed se je ponujala mastrichtska zasedba Lesoir, ki se je najavljala v povezavah in asociacijah z imeni, kot so Gathering, Porcupine Tree, The Pineapple Thief ter Within Temptation, že po parih akordih uvodne skladbe Feet On The Ground pa postane jasno, da je domet sicer potencialno užitnega peterca hitro dosežen. Po solidnem in obetavnem uvodu generično postavljenih bobnov v domeni Boba van Heumena ter precej suhih klaviatur glavne vokalistke Maartje Meesen, premalo slišanega basa Inga Dassena ter vsaj na začetku premalo kompozitno sestavljenega spleta stereotipno nevrotičnih kitar Rubena Heijnsbroeka ter Eleen Bartholomeus živčno pričakujem razvoj dogodja. Zaman, saj ob kristalno zvenečih in premalo sočnih vokalih simpatične, a nikakor nekarizmatični Maartje zastaja dinamika komada v sferi nizkih obratov ne da bi se emocionalna zloženka razprla in odprla v nekaj večjega ter pomensko prodornejšega. Ruben si sname očala ter pade v hlinjeno stanje vznesenosti, precej suhoparna godba pa vsaj večinski del dvorane pušča v globokem stanju indiference. Bend sicer z albumom Latitude podaja visoko zastavljene upe na globok stik lirike ter baje organsko zastavljene kemije vseh melodičnih gradnikov, a tega tudi ob drugem singlu Single Eyed ne čutim. Sicer lepo zveneča estetska lepljenka predvidljivih kitar, ritmike in kitic ter refrenov ne diha na polna pljuča, v z vsemi gradniki proga nasičeni igri pa se vsaj na moji strani zvočnega zidu ne dogaja nadgradnja ter dviganje na višji plato. Naivno prelivanje popa, klišejev ter sicer lepo zaigranih zvočnih vinjet, pri katerih Maartje poseže tudi po flavti in doda nekaj poudarkov, kot bi jih pričakoval od naše vokalne dive Tinkare Kovač. Malce bolj dinamično zadržani in melanholični Gone And Forgotten porodi iskrico upa, da ne bo vse prekleto presvetljeno s kristalno prosojnostjo presvetlega glavnega vokala. To je to! Manjka ravnovesje. Manjka protiutež temačnega in umazanega. Preveč je lepega in gladko brušenega. In slednje jemlje elan, slednje ubija notranjo dinamiko in eruptivni naboj glasbe. Tako se iz tega začaranega kroga ne izvije niti pomp skladbe In The Game, tam zastane shematsko zastavljeni sanjavi Luctor Et Emergo, žal tudi post rockersko obarvani meditativni Going Home, precej podobna pa je tudi časovna vrnitev v preteklost s skladbo Eden’s Garden, koncert pa Lesoir sklenejo s klavirsko baladico Faith Is. Precej monotono, brez presežnih občutij in brez nekih globljih sentimentov se odpravim lahko na hitro pivo pred nadaljevanjem, od katerega pa pričakujem bistveno bistveno več.
In že po kratki pavzi, po premoru, postane jasno, da so z Riverside postavljene paradigme precej drugače in precej bolj v maniri pravega polnokrvnega proga po meri zahtevnejšega poslušalstva. Kako tudi ne, saj se je 18 let intenzivnega ter iskrenega ustvarjanja kulminiralo v sedmih čutnih in čudovitih albumih, s katerimi ostajajo varšavski senzibilci zvesti sebi. Tudi po nepričakovani in precej prezgodnji smrti njihovega soborca, ustanovnega člana ter snovalca kitarskih zvokov Piotra Grudzinskega so ostali zvesti prvinski prvotni kemiji, ki jo je, verjamem, težko poustvarjati ter nadomeščati. Zavoljo tega so v zaodrju trio, saj nekaj tako esencialnega, kot je duh in zvok glavnega nosilca lepote na šestih strunah, ne moreš nadomeščati. Vsaj pri Riverside ne, zato pa so na oder kot odrsko podkrepitev povabili fantastičnega in nalogi subtilnega polnila lepo doraslega kitarista Macieja Mellerja. Po uvodnem semplu albuma Wasteland se stvari zgodijo z občutkom in brez zaigranih emocij! Masivna igra dobro postavljenih luči, pred katerimi se dobro ogreti postavijo Piotr Kozieradzki za prosojne steklene bobne, dobro razpoloženi Michal Lapaj za svoj s klaviaturami obloženi tempelj, dolgolasi Maciej stopi pred razbeljeni ojačevalec, kot zadnji pa galantno poprime bas ter stopi pred svoj mikrofon impresivni Mariusz Duda. Kakšna mehkoba, kakšna lepota bolečine in melanholije se izceja iz slehernega masivnega verza skladbe Acid Rain. »Where are we now?« se sprašuje v imenu benda ter svetovnega občestva Mariusz. V svetu laži in iger se pristnih emocij ne razkazuje, saj sledijo jezi in grenkobi posledice, ljudje pa se izgubljamo za tisočerimi izumetničenimi maskami. Tokrat maske pod električnim prasketanjem emocij padejo. Masivna ritem sekcija, božanske klaviature ter tople, krasne kitare, povrh vsega pa ta srčni in lepi vokal, od katerega se duša in srce topijo. Perfekcija od prvega akorda dalje! Precej več odločnosti in udarnega podtona, kot bi si ga sposodili od Stena Wilsona osebno, servira lačni publiki Vale Of Tears. »Wading through the desert / I am wading through the desert / To the promised land / You burned to the ground« poje Mariusz, v iskanju svoje obljubljene dežele pa pademo lahko po instrumentalni pasaži, kjer se prepletejo v eno masivne klaviature, bobni, bas in kitara v mogočni splet čiste dušne esence, vsi verniki v pravo Glasbo na kolena in se zahvalimo vsem muzam zasedbe Riverside za moč in navdih, iz katerih so lahko po tragiki stkali nekaj tako mogočnega in nezanikljivega, kot je plošča Wasteland. Mariusz iskreno nagovori ljubljansko občestvo ter se nam zahvali za to, da smo prišli podpreti bend. Kako ne bi? In čeprav je bilo za povratek, ko so nastopili pred samo 40 glavo publiko, potrebnih pet let, je čas tu zadnja instanca, ki bi jo morali jemati kot kriterij sojenja. Impulzivni izbruh in s takti časa lepo odmerjeni Reality Dream poglablja stanje zadovoljstva, da se s skladbo Lament poklonimo kolektivno spominu na Piotra. Krasna skladba o usodnem teku življenja, o strahu pred minevanjem in izginjanju, lepa lirika in metafore smrtnosti pa se združijo ob tokrat prekleto dobro uigranem skupinskem petju benda na odru ter publike pod odrom. Meje se brišejo. Pod oboki Katedrale se mešajo skupne emocije v močno skupno energijo, s katero naslavljamo vsemirje metafizičnega s čistimi harmonijami in pravimi besedami.
Morda sem naklonjen neobjektivno principom višje matematike, a Riverside so dotaknili vse moje končiče na ravno pravih mestih. S Saturate Me se vrnemo na ploščo Love, Fear and Time Machine. Instrumentalni medmet, s katerim se kalibrirajo energije in odpravljajo še zadnji atomi tusvetne gravitacije, da duša uide telesu in začutimo pravi smisel skladbe ter leta 2003 izdanega albuma Out Of Myself. Ta bolno nasičeni bas ter ritmična igra v maniri Toolov. Mastna igra za vse solde funkcionira v Ljubljani celo bolje kot na plošči! In nato le pokušina, le delček masivne skladbe Second Life Syndrom, na katerem pokaže vse svoje znanje in občutek Maciej. Ta moderni floydizem, krasna igra čudovite kitare, subtilni dotik topline na ravno pravih mestih. Skrbno določeno nadaljevanje s skladbo Left Out povabi k vokalizaciji voljno in vokalno dobro ogreto ljubljansko publiko, s presežkom energije pa se je pojem kocinjenja ta večer dvignil na nov nivo! Akustična lepota skladbe Guardian Angel pokaže, da stvari funkcionirajo tudi brez decibelov ter sintetične kozmetike, izjemno izvedeni Lost (Why Should I Be Frightened By The Hat?) premeša karte ter doda v celoto spet malce starejših podtonov, ki jih publika ljubi ter da publiki možnost odpreti grlo in počastiti bend na odru. Kdor poje, zlo ne misli! Bolj impulzivno zastavljeni Struggle For Sirvival dvigne duha na višji nivo in vsaj za hip prežene oblake zasanjanosti, da s skladbo Egoist Hedonist pademo v plesni trans albuma Anno Domini. Krasna plesna ritmika, krasna sugestivnost in ta prekleto lahki občutek lebdenja brez pomoči kemije dvigajo pomen besede ugodje na progresivno dvignjeno raven. Zato, da si lažje olajšamo skupinsko srce s skladbo Loose Heart ter za sklep regularnega dela končno le vstopimo v čisto esenco sedanjosti s skladbo Wasteland. S srednjeveškim pridihom se realnost in sanje prepletajo v sugestivno kopreno, dobro razpoloženi Riverside pa nas po bučnem skandiranju in klicu po še nagradijo s tremi lepimi dragulji. Najprej klavirsko obarvani The Night Before, ki mu sledi skoraj industrialno umazani Panic Room, kot pika na i pa se temu čudovitemu večeru dodaja senzualni temačni dodatek s skladbo River Down Below, na katerem za bas prime roadie, Mariusz pa se od Ljubljane z obljubo, da na ponovno vrnitev ne bomo čakali pet let, poslovi z akustično kitaro v rokah.
Kaj bi dodajali? Morda to, da je lahko dobra glasba vedno katalizator dobrih stvari in da je dokaz za to dejstvo, da je v dvorani Kina Šiška tokrat prevladovala publika onstran mej Slovenije. Vseeno lahko iskreno povem, da obžalovanj ta večer ni bilo možno imeti, saj so Riverside nasitili še tako požrešno in dobre ali samo prvovrstne glasbe lačno dušo. Če bi podajali ocene, si Poljaki zaslužijo za stil, za izvedbo, za emocije čisto desetko oziroma bi zanje tokrat uvedel nov pojem nadgrajene najvišje ocene. Nizozemci so bili solidni, a nikakor v isti ligi kot s časom, znanjem ter kilometrino bolje trenirani veterani. Kakorkoli že – vrnitev na iste koordinate čutenja bo po tem četrtkovem presežku domala nemogoča, v vsakem primeru pa velja svoj čas in energijo za ekskurz v sfere perfekcije za Riverside nameniti tudi v bodoče, saj so vredni slehernega trenutka, slehernega srčnega utripa in slehernega zrnca peska v urah minevanja tako danes kot tudi v bodoče.
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter