21. 3. 2019
Ljubljana / Kino Šiška
Se opravičujem za kratek naslov, ampak včasih je človek priča koncertu, glede katerega je težko kaj pametnega povedati. Ker je bilo pač vse perfektno. Ampak, OK, dejmo probat …
Torej, islandski post-rockerji/black-metalci/depresivci Sólstafir niso neznanci na naših odrih, moram pa priznati, da sem si jih tokrat prvič ogledal v živo, ker zna biti njihova glasba precej zatežena (black–metalski izpadi so pri njih večinoma le še stvar oddaljenega spomina). Ko pa sem izvedel, da bodo na aktualni turneji, The Midnight Sun: a Light in the Storm poimenovani, igrali predvsem popevke, ki jih drugače izvajajo bolj poredko oz. nikoli, ter da si bodo oder delili z godalnim kvartetom in pianistom, izgovorov pač ni bilo več. In očitno nisem bil edini, ki sem tako razmišljal, saj je bila dvorana v Šiški lepo polna.
Na tokratni turneji imajo fantje nastop razdeljen v dva dela, predskupino pa kar preskočijo. V bistvu bi bila le-ta, glede na videno in slišano, popolnoma odveč. V dvorano sem prišel minuto po začetku koncerta, tako da ne vem, če so članice godalnega kvarteta urezale kakšno za uvod, ampak to res ni pomembno. Setlisto sestavljajo popevke iz štirih albumov (Köld (2009), Svartir sandar (2011), Ótta (2014) in Berdreyminn (2017)), sam nastop pa, kot že rečeno, je sestavljen iz dveh delov. V prvem band ne komunicira s publiko, ampak jo suvereno pelje v raziskovanje psihe ljudi, ki v povprečju vidijo sonce tam nekje 3x na leto za dve uri (Islandija pač) in so temu primerno melanholični, depresivni, psihotični in ponavadi tudi nastrojeni proti prazni lupini, ki ji ostali pravijo materialni svet. Slišimo torej predvsem post-rock skladbe, ki jih lepo dopolnjuje klavir, ter godala, le poredko pa kakšen izlet v glasnejše ali (za odtenek) hitrejše vode, veliko pa je asociacij na Pink Floyd in progresivno sceno 70-ih, še redkeje pa se v kitarske solaže prikrade kakšno kitarsko hreščanje ali značilno black–metalsko škripanje (ob pomanjkanju boljšega izraza). 45 minut prvega dela nastopa je bilo praktično v celoti posvečenih albumu Ótta, potem pa so nas fantje pustili na pavzo, saj je oddih pri njihovi glasbi včasih pač potreben.
Ne vem, kaj se je med pavzo vrtelo na platnu, ker sem šel na pivo, ko pa sem deset minut pred napovedanim drugim delom koncerta prišel nazaj, so gospe iz godalnega kvarteta rezale eno komorno, ki jo je dvorana poslušala kulturno, v spoštljivi tišini in jih nato tudi nagradila z konkretnim aplavzom.
Drugi del nastopa je bil bolj rockersko obarvan (kolikor je to pri Sólstafir sploh možno), saj so najprej konkretno zatresli in deloma tudi razčupali dvorano s popevkama Lágnætti in Hvít sæng, nato pa je vokalist/kitarist Aðalbjörn Tryggvason prvič neposredno nagovoril publiko, ter ob grobni tišini v dvorani opozoril na eno glavnih bolezni današnjega časa, depresijo, ki pa jo večina tistih, ki jih prizadane, še vedno bije sama, bitka pa se, žal vse prevečkrat, konča tragično. Popevko Necrologue so namreč posvetili prijatelju, ki je izgubil boj s to strašno boleznijo.
Od koncu koncerta so kar preskočili odmor za bis, in raje kar direktno pičili dodatek, spodbudili publiko do kričanja, ploskanja in vsesplošnega odobravanja videnega in slišanega. Prav vsi, ki so se tega večera znašli na odru, so si zaslužili (in tudi dobili) huronski pozdrav in odobravanje publike! Tudi sama resnost koncerta se je proti koncu zapeljala v malo bolj sproščene vode, predvsem pred zaključno Goddess of the Ages, s predstavitvijo banda in gostujočih glasbenic ter glasbenika.
Treba je poudariti, da kljub temu, da člani banda ne izgledajo kot tipični vikingi, ampak je pevec na pogled pravi hipster, kitarist na videz bolj spada v kakšne Korpiklaane, basist v kakšen metal band novejše usmeritve, bobnar pa definitivno v Rammstein (Reise, reise faza) skupaj tvorijo granitno trdo zvočno sliko, kjer vsak inštrument doda svoj del mozaika, ki ne dopušča nikakršnega dvoma, da fantje s svojo glasbo mislijo smrtno resno, godala in klavir v živi izvedbi pa dodajo le še piko na i perfektnemu koncertnemu večeru! Kdor je gledal fuzbal, namesto da bi prišel na koncert se lahko pošteno tolče po glavi!
Tekst: Rok Erjavec
Foto. Branka Resnik
Facebook
Twitter