Kranjska naveza progerjev Didge morda ni najbolj znana zasedba na slovenskem, saj se o fantih ne bere ali sliši veliko, domala po čudnem naključju pa bi se lahko zgodilo, da bi v pozabo poniknil tudi pogovor, ki sem ga na pobudo mladcev iz Kranja lani poleti imel v ljubljanskem parku Kodeljevo, saj se je zaradi igre tehnike originalni zvočni zapis domala izgubil. Vseeno je usoda hotela, da se temu, kar je namenjeno, ne krati uresničenja in obljuba, zaveza, predvsem pa dobra ura pogovora, ki smo jo namenili en drugemu, dobi realizacijo v pisnem zapisu. Bil je soparen dan in k mizi v parku ob dvorcu Kodeljevo sta pristopila Martin in Miha, gonilni sili zasedbe Didge, ki je v marsičem neznanka, kljub vsemu pa se kranjski četverec lahko pohvali s ploščo Encounters In Endless Gray, o kateri sem pred časom že pisal. Veliko je bilo vprašanj, veliko smernic in veliko ugibanj, ali so Didge več kot le garažna zasedba, ki si z glasbo krajša dolgočasje. Kakšne so sanje, kaj jim oznake progresivnosti pomenijo, kako poteka naravni ritem dela? O tem in še čem so bili pripravljeni brez zadržkov spregovoriti, z željo, da tako lažje prodremo kolektivno do centra zaznave, do resnic, ki so do tedaj, dokler se jih ne dotaknemo, skrite.
Kot bend delujete od leta 2012 dalje, a se lahko še danes o Didge le malo sliši ali prebere, vprašanja po slišanem in videnem pa nedvomno so. Kako se je generirala in nadgrajevala sama ideja benda, saj po vsem skupaj sodeč sodim, da ni to začetek in da ste imeli vsi poprej tudi svojo glasbeno zgodovino?
Martin Naglič: V bistvu smo vsi sedanji člani benda smo skupaj obiskovali isto osnovno šolo in že leta 2006 ali 2007 smo ustanovili prvi bend, metalsko zasedbo Raven Death, ki je bil tipični osnovnošolski ali srednješolski bend – začeli smo s predelavami Metallice, AC/DC, poleg heavy power in thrasha pa se je začelo dodajati vsega po malem.
Miha Markun: Leta 2008 je bilo vse navlečeno celo na Helloween.
Martin: Tudi, da, nato pa smo vse skupaj preusmerili malce na black metal – na melodični black metal ter nato tudi na bolj ortodoksni black metal, kar je naravna faza odraščanja in smo kar nekaj žanrov zamenjal, je pa res, da se nismo nikoli pojmovali kot bend, ki bi preigraval le eno samo stvar, denimo Metallico, saj smo bili zmeraj nekaj svojega. Ta zgodba se je zaključila leta 2010, nakar smo se vsi osredotočili na svoje projekte. Na istem placu na Planini, kjer smo vsi bendi vadili smo se zbrali za par spontanih psihedeličnih jamov in v tem se je vključil še didgeridoo in stvar je začela rasti.
Miha: Po vajah se je zbralo nekaj ljudi, ki so želeli še malo igrati in tako smo se zbrali Andrej, bobnar (sedanji bobnar Gregorc op.p.) pa basist. Nekaj časa je bil na basu tudi pevec zasedbe Armaroth Filip Košnik.
Žan Jelovčan, sedanji basist še ni bil del te zgodbe?
Martin: Ne. Žan je prišel na naš tretji koncert, ko je Filip zaradi intenzivnega dela z Armaroth opustil delo z Didge. Samo ime pa je prišlo po naključju, saj je bil tedaj naše družbe sošolec Nace Grgorinčič, ki je igral na didgeridoo.
Miha: Nam se je zdelo to nekaj svežega, novega in smo pristali na sešn, na probo, nakar je z Martinovim dokončnim prihodom v ekipo padla ideja, da stvari nadgradimo ter od preigravanja preidemo k konkretnemu delu. Martin je prevzel vajeti dela v svoje roke ter postavil kreativne smernice, slednje pa so postale vse bolj progresivne. Saj veš, vedno mora biti nekdo, ki postavi stvari na svoje mesto.
Kar sem uspel natipati z vaše strani je ravno ta svežina, ki ste jo imeli z didgeridoojem, česar pri nas v zasedbah ni moč videti in slišati (vsaj ne v stalni zasedbi). Morda kot gostovanje posameznih igralcev, je pa dejstvo, da je didgeridoo v svetovnem glasbenem merilu neortodoksen inštrument za rock zasedbe. Kako to, da ste leta 2015 prekinili sodelovanje z Nacetom ter se odpovedali tej svoji razpoznavni razliki od ostalih bendov na sceni?
Martin: To se je zgodilo pred našim odhodom v studio. Kaj naj rečem? On je prost duh, svobodnjak, človek, ki ne mara okvirjev ter urnikov in to, da je šel enkrat nenapovedano na Islandijo, drugič raje plezat kot na vaje, so druge prioritete pred glasbo pomenile jabolko spora.
Sej prav v tem času ste formo šesterca prekrojili v formo kvarteta, bolj stabilne četverice. Postopoma ste iz svojega glasbenega ustroja pustili tudi klaviature, ki jih je igral Primož Peršič. Na plošči klaviature še slišimo. So Primoževo delo?
Martin: Ne. To smo naknadno za bolj polno podobo same plošče, za sam zvok albuma, nasneli sami. Primoža na prvi plošči ni bilo v studiu z nami, je pa snemal materiale za prej postavljeni demo posnetek.
Album ste snemali v Negligence studiu pri Ružu, ne?
Martin: Tam smo posneli samo bobne, ostalo pa je za mastering in za produkcijo Miha posnel na našem prostoru za vaje.
Miha: Produkcijski posli so že nekaj časa moja strast, moj hobi in tako smo rekli, da bomo v imenu čim manjših izdatkov ter za lastno vajo posneli vse na placu v zaklonišču, nato pa sem se lotil produkcije.
Prav pri slednji lahko rečem, da je zvok glede na te minimalne predhodne izkušnje več kot soliden, se pa sliši, da je bilo profesionalno snemanje bobnov prava odločitev. Je razlika v kakovosti zvoka bobnov ter ostalih inštrumentov, a stvari na koncu lepo funkcionirajo. Za prvenec torej kapo dol za solidno delo. Komade torej delaš ti, Martin, ali je pri nastanku opusa soudeležen istočasno ves bend?
Martin: Večina linij in melodij je moje delo in tudi ideje ostalih članov v nek kontekst vkomponiram jaz, je pa tako, da daje vsak toliko, kolikor je zmožen. Miha je napisal par rifov.
No, saj Didge ste kitarski bend in glasba izhaja iz rifa.
Martin: Bolj ali manj, da, je pa različno, saj so na primer pri komadu Vesper dva rifa posledica spontanega preigravanja, dve kitarski modulaciji sta moji, refren pa je tonsko postavil Miha.
Pa delata simultano skupaj na vajah, na placu ali vsak zase ter potem sestavite celoto kot lego kocke? Ker sta kitarista sklepam, da bolj usklajujeta svoje pasaže, boben in bas pa izhajata iz slišanega po lastni intuiciji?
Miha: Proces poteka tako, da vse sestavimo skupaj prek programa Guitar Pro, kjer spišemo in memoriziramo rife, sosledja, posamezne parte, kjer se sestavi vse v eno plastično celoto, nato pa prek klika dobimo grobo strukturo, ki je osnova za nadaljnje delo.
Martin: Končne finese izdelamo potem kot bend, kot organska celota. Ni rif vodilo in namensko spisan za prav določene komade. Večino svojih idej nemudoma posnamemo, čeprav nimajo še svojega mesta in idej je toliko viška, da bi lahko posneli cele tri plošče. Na lagerju je dovolj materiala (smeh).
No, to je to! To je progresiva, ko stvari nastajajo in iščejo svoj evolucijski izraz ter mesto!
Martin: Dostikrat se je zgodilo, da je kakšen riff dolgo časa ostal kot osnutek v goli formi in ni imel svojega konteksta, potem pa je nastal en drug komad, ki mu je nekaj manjkalo in takrat se lahko prav slednji manjkajoči košček najde v tem osnutku.
Plošča Encounters In Endless Gray je konceptualni izdelek, ki pa se na malce drugačen princip kot pri Stevenu Wilsonu, kjer je zunanji narativ in se v slednjem stvari poglabljajo ter gredo k centru. Vi greste drugače – vsaka pesem stoji zase kot ločena celota, v ozadju pa je večja zunanja krovna zgodba. Kakšna je bila rdeča nit plošče Endless Gray?
Martin: Zgodba je bila postavljena davno pred letom 2016 ter ploščo. Je rezultat tega, da smo kot primarne vplive v svojem konstituiranju benda kot celote vzeli elemente standardnega progresivnega rocka za izhodišče. Tu so vplivi konceptov zasedb Pink Floyd in pod tem vplivom sem želel nekaj podobnega sestaviti tudi sam. Tu je bila krovna osnovna zgodba posameznika od rojstva do smrti, ko se z življenjem spreminjajo pogledi na svet ter sem se poskušal temu z naracijo čim bolj približat.
To je kar zajeten zalogaj za nekoga, ki je še mlad človek, na začetku svoje poti … Koliko šteje povprečje let v zasedbi?
Miha: Vsi smo stari med 24 in 25 leti.
Sam sem v celoti videl izseke, fragmente, ljubezensko zgodbo, morda tudi motiv ujetosti v sivino konceptov družbe in si želi ta protagonist uiti, ubežati klišejem, okvirjem. Želi izraziti sebe, nima pa še tiste polne notranje moči, da bi se artikuliral v polni formi.
Martin: Morda je to boljša interpretacija od gole ideje, saj sem sam poskušal idejo začetka in konca, rojstva in smrti poskušal dati kot vodilo za pisanje tekstov.
Težko je to polno narediti na le devetih komadih.
Miha: Drži in k temu je morda smiselno postaviti ves opus.
Martin: To je bil približni okvir, potem pa je vsak komad zaživel svojo pot in nastalo je to, kar je nastalo, saj je z izvirnim konceptom šla pred snemanjem stvar tako daleč, da sem bil v dvomih, ali bi šel sploh z idejo do končne realizacije ali stvar opustimo. Bil oje dosti kompliciranja.
Glede česa? Prva forma verjamem, da ne ostane nespremenjena, ko jo iz svojega sterilnega okolja preneseš v živ prostor benda in prostora za vaje. Te je morda motilo to, da tvoja ideja ni bila več samo intimno tvoja ter je postala drugačna, vaša ideja kolektivne zavesti benda kot takega?
Martin: Saj sem imel v lastni idejni zasnovi postavljenih prav tako devet komadov in jasno je bilo, da bo en govoril o določenih segmentih, o jasnih vnaprej znanih stvareh, a ko so prišla besedila, je bilo potrebno prilagajanje, spreminjanje vrstnega reda, krojenje. Zgodile so se spremembe in plošča je produkt tega spreminjanja, prilagajanja, odstopa od čiste forme.
To je naravna pot, sklepam, saj je eno ideja v glavi s popolnim zvokom in izvedbo ter nenazadnje omejitve, ki ste jih kot razvijajoči se glasbeniki še deležni. Vsak dostopa do glasbe torej s svojo intuicijo in tu so razlogi za odmike. OK, glede na to, da se definirate kot progresivni psihedelični bend s primesmi popa, alternative, metala – kaj vam predstavlja progresiva kot progresiva? Na eni strani je lahko retro koncept bendov, kot so Moonlight Sky ali Divje Jezero, Feedback ali pa Tide in domala področje alter popa?
Martin: Progresiva je širok izraz, ki lahko druži marsikaj, a za nas je progresiva svoboda gibanja in nam omogoča, da naredimo v danem trenutku vse, kar nam paše. Prej, ko smo igrali metal, je bilo polno omejitev, kaj smeš in česar ne smeš narediti.
Miha: Žanri pomenijo predalčkanje in vse asocira, nagovarja, daje sugestije, kaj znotraj žanra smeš narediti in česar ne. Pri nas stvari po energiji vlečejo na rock, ki pa ni zakoličen in omejen, določen s kiticami in refreni.
Progresiva je neobremenjena z dolžino komadov, pri vas pa so komadi »radio friendly« v dolžini petih minut. Imate kak komad daljši od ločnice šestih minut?
Martin: Mislim, da je Encounters dolg sedem minut …
Kar je po progresivnih metrih kratek komad. Ste postavljali stvari tudi v daljši formi, pa je prišlo do redukcije in krajšanja namensko?
Miha: Mislim, da so bile osnovne ideje, pa prav Encounters, postavljene na deset minut. Potrebna je bila redukcija, saj ko je prišel tekst, je stvar postala nestabilna.
Martin: Ven smo vrgli dva rifa, ker je zastajal naravni tok komada. Sej če bi nam uspelo narediti 10, 15 ali 20 minut dolg komad in bi bili s temi minutami zadovoljni, nas to ne bi omejevalo, je pa res to en izziv, ki še čaka na svoje …
Je pa precej lažje priti do tega kot do kratke forme, če ste progresivci?
Martin: Tudi res, a želimo sami bolj služiti komadu kot da bi naredili nekaj proti svoji naturi ter pristali na komad dolžine 15 minut zaradi tega, da imamo komad v dolžini 15 minut. Če do tega kdaj pride, smo do tega odprti, saj je tudi meni kot ljubitelju progresivnega rocka, pa se spomnimo samo na Mars Volta ter Cassandra Gemini, ki je dolg 25 minut ali od Floydov Shine On Your Crazy Diamond – to so komadi, ki vzamejo dih, ker so jih mojstrsko izpeljali in stvar funkcionira. Lahko pa si tudi pri enem samem segmentu dodal več, kot bi bilo nujno potrebno, pa stvari ne funkcionirajo.
Torej, čeprav je bilo prej govora o tem, da ni potrebno imeti vključenih zavor, te še vedno zavirajo spontano delo in eksperimente?
Miha: Morda res, saj je nesmiselno delat dolge komade zaradi same dolžine, če nimajo notranje poante in ravnotežja. Z dolžinami komadov se nismo nikoli obremenjevali, je pa res, da se notranjega toka in dolžine, smiselnih poudarkov in trajanja, enostavno navzameš z igranjem. Če je flow dober in ima komad zaradi notranjega tempa formo šestih minut, kul, se pa nismo nikoli obremenjevali z dolžino, da bi ustregli normativom za vrtenje na radiu.
Pa ste bili deležni vrtenja v radijskem etru?
Martin: Mislim, da so nas ene dvakrat vrteli.
Na Radiu Študent?
Martin: Tam še ne. Smo sicer igrali na njihovem benefitu na Metelkovi v CH0. Mislim, da nas je Šujo zavrtel, ko smo imeli še demo, na Radiu Bob, enkrat pa smo imeli tudi intervju na Radiu Galama, kar je bilo bolj v sklopu radovljiške študentske organizacije, ki ima enkrat na teden svojo oddajo, kjer gostijo enega izmed alternativnih bendov ter smo bili tedaj v etru. Da pa bi prav deležni radijskega airplaya pa zaenkrat še ne.
Zanimiv je ta vaš notranji tempo. Po postavitvi benda leta 2012 sledijo spremembe leta 2015 in po njih že leta 2016 album. Leta 2018 pa je Vesper obet temu, da se dogaja nekaj novega? Premikate nedvomno zvočno strukturo, saj je komad po formi, izgovorjavi, po liriki, krepek korak naprej od tega, kar ste delali doslej. Vesper je napoved česa? Kaj lahko pričakujemo v kratkem?
Martin: Vesper je napoved druge plate, ki še nima delovnega naslova, je pa sprememba, saj je bila prva plošča še dana temu, da se glasbeno iščemo, je pa sedaj zvok jasen in smer tudi precej bolj pa tudi poznamo se bolje.
Sklepam, da ste od Encounters dalje opustili princip kladiva in nakovala, saj so si komadi na vašem prvencu precej podobni. Tu je uvodni rif, kitara dominira nad vsem skupaj in od tega niste odstopali na niti enem samem komadu. Vesper gre tudi v tej smeri, a kar čutim je predvsem večja organska povezanost benda. Kateri zgodbi sledite z drugo ploščo?
Martin: Nemogoče je preslišati vpliv Žana, ki je prišel v bend in res je, da je na prvencu veliko stvari bilo spisanih brez njega ter so bile maksime postavljene. Žan je prinesel več sproščenosti, več džemanja in stilistično bo druga plošča bolj naravna.
Morda se motim, a pri nastavitvah ojačevalcev pridejo v kontekst asociacije na RHCP? Vesper pa je bolj naefektiran in bolj masiven?
Miha: Saj to je del naravnega razvoja. Zaradi tega bo druga plošča definitivno težja, bolj polna, bolj zvočna kot prvenec. In sedaj imamo koliko, devet komadov?
Bo ostala enaka forma kot na prvencu – devet skladb?
Martin: Zna biti, da bo devet komadov, lahko pa se zgodi še kaj. Zadnji komad smo naredili dober mesec dni nazaj in čisto po naključju, ko si je Žan začel ogrevat prste na basu, bobnar Andrej je šel za njim in to je bil kontinuiran jam session v katerega smo vstavili samo en prelom, ostalo pa je tako, kot se je dejansko zgodilo.
Vesper je znan, v katero smer pa gredo ostale stvari? V podobni smeri?
Martin: Ja pa ne, saj je plošča malce temnejša in težja od prvenca. To ni nujno, da bo tako tudi ostalo.
Saj nekaj podobnega se dogaja tudi bendom kot so Porcupine Tree, ki so bili najprej floydovski, potem pa se stvari začnejo gostiti z Deadwingom ter Fear Of A Blank Planet, kar naredi veliko tudi prihod novih članov. Duh časa pušča sled. Boste na plošči gostovali kakšne zunanje sodelavce, posebne glasbene goste ali ostaja vse samo na plečih vas kot kvarteta?
Miha: Tako, kot je bilo na demo posnetku, ko je bil didge zraven, verjetno ne. Ideja didgeridooja mi je super, tako da za snemanje kdaj pride tudi do tega, je pa težava koncertna izvedba, saj je težko dobiti mojstra, ki bi znal in zmogel pri razgibanih komadih s svojim enim samim tonom priti do izraza. Ideja je bila didgeridoo rack, kjer se lahko poigravaš s tonalitetami, je pa težava logistika fizično najti človeka, ki bi imel čas in energijo ter znanje priti zraven s fizičnim inštrumentom.
Sej na gorenjskem imate ljudi, ki znajo – denimo Robert Oven, sicer nosilec projekta Zven drugačnosti. Kako dejansko pa je aktivna kranjska glasbena scena?
Miha: Pri nas na placu je trenutno aktivnih kar nekaj ljudi – mi, Didge, pa Armaroth … No, celotna zgodba placa se z njimi dejansko začne, ko smo se na prostoru spoznali – tedaj še pod okriljem prejšnje zasedbe Raven. Takrat smo se kot znanci iz srednje šole povezali, nakar se je začela sama zakloniška scena razvijat. Naslednje leto bo okroglih 10 let, ko se je začelo muzicirat v zaklonišču na Planini.
To je zaklonišče, ki je dobilo žegen s strani občine?
Miha: Upravljalec je podjetje Dom Plan d.d. in ti so dali prostore v najem. Tako se je začel v kompleksih zaklonišč ustvarjati glasbo.
Z God Scardi nimate zveze?
Miha: Oni so eno ulico stran.
Martin: In oni imajo precej manjši plac, ker pri nas se vse dogaja na dobrih 100 kvadratih. Tako je tu kompleks placov za vaje, control room, fitnes, prostor za počitek – ni da ni.
Miha: Dva placa sta za vaje, ena pisarna za programiranje, kjer je aktiven Aleš Jelovčan od Keller ter nekdaj Sinbolic.
Kako pa je z leti? Koliko let štejejo v povprečju vsi ti, ki namesto domačega kavča izberejo rekreiranje z glasbo?
Miha: Mi smo sedaj že starine placa, ta mladi pa so letniki od ’95 do 2000.
Torej upanje ostaja in mladi še hočejo ustvarjati glasbo po načelih DIY logike ter verjamejo v garažo?
Martin: Precej odvisno je. Moj brat je v enem bendu, ki je del teh mlajših. Moj brat hodi na gimnazijo, je tretji letnik in je povedal, da ni toliko zagretih in delovnih. Ko smo bili mi v teh letih, je bilo, vsaj metalcev, pa punksov, je bilo še vedno možno najti ljudi, ki so delali, ustvarjali, muzicirali, imeli željo. Danes je že težko najti ljudi, člane, glasbenike. Ne vem, ali se je zamenjal princip glasbe, žanr ali je enostavno upadla volja?
Žanr je živa zadeva, je pa hudič, ko postanejo stvari generične in samoumevne in ko postane alternativa dejansko komerciala in mainstream. Lepo je, če se da delat, morda celo zaslužit, ni pa to osnovno gonilo dela v alternativi. Ko smo ravno pri špilih – kako je z vašimi koncerti in načrti za koncertno osvajanje Slovenije? Kakšen rok ste si obenem postavili za to, da od singla pridete do druge plošče?
Martin: Tako je – moramo še enkrat posneti vse od vokalov do glasbe, saj celota kot celota je narejena, resnično v pravem smislu besede pa je prav studijsko posnet le Vesper, čez poletje pa imamo dejansko načrt postaviti dokončno zadnjo formo plošče, nakar začnemo s snemanjem bobnov ter ostalega za sestavljanje druge plošče kot take.
Bo princip enak prvencu – snemanje na placu in nato Miha za produkcijsko konzolo?
Miha: Ne. Za drugo plato sledi to, kar smo naredili že na singlu – šli bomo snemat v Beartracks Studio v Kočevje (vrhunski snemalni studio, ki je lociran v mirni vasici Štalcerji, v neposredni bližini Kočevja, je projektiral priznani Wes Lachot, specialist na področju oblikovanja snemalnih studiev in arhitekturne akustike op.p.). Studio je fantastičen in z ljudmi smo se zelo dobro ujeli.
Martin: Studio je vsestranski in v njem snemajo tudi jazz, ne samo HC ali metal, je pa izvrstno to, da lahko dejansko posnameš v živo cel bend. Mi bomo šli tam posnet posamične parte …
Zakaj ne naenkrat? Moj izziv – najboljše plošče so tiste, ki dajo od sebe »live vibe« in tega ne moreš sestaviti skupaj sintetično …
Miha: Res je, zato imamo poleg ustaljenega dela željo preizkusit tudi to …
Sistem nasnemavanja je enostaven, verjamem, ko lahko brišeš posamezne parte ter sestavljaš nekaj sintetično čistega in sterilnega. Kaj pa kolutarji in snemanje, kjer moraš biti siguren vase in v svoje sposobnosti, saj se napak ne oprošča? Analogen sound je topel in živ, sintetika spere marsikaj živega in dobrega …
Miha: Popolnoma se strinjam.
Ne si narediti to, kar so naredili s svojimi ambicijami ljudje kova Billyja Corgana – fantastični studijski zvok, nemogoče pa je poustvarjati 16 trackov kitar v vseh niansah …
Miha: Pri tem tako upoštevamo princip, da na komadu naredimo to, kar bomo zmogli narediti tudi na odru in doslej nismo šli prek tiste meje, ko bi naredili in posneli nekaj, kar v živo ne bi funkcioniralo. Tudi pri tej drugi plošči je tako, so pa sedaj tu pomembni vidiki zahtevnosti, saj ne vem, če bi zmogli naenkrat ta hip posneti vso plato na en dih.
Martin: Morda potrebujemo le mesec dni intenzivnih vaj, saj je vse skupaj ritmično bolj zahtevno. Stvari morajo enostavno priti v kri in ko imaš ta občutek tam, ga imaš za vedno. Na prvencu smo dali vmes kakšne akorde na katerih si si lahko roke lomil in to je bilo v živo domala nemogoče poustvarjat. Tu si z drugo ploščo olajšujemo stvari tudi z alternativnimi uglasitvami. Od Led Zeppelinov si sposodimo tako DADGAD uglasitev. Kitara je tak inštrument, ki z eno uglasitvijo ne dopušča vsega. Mi uporabljamo veliko odprtih akordov in tam so opcije vse.
Kako pomembna pa je pri vsem skupaj oprema? Kaj igrata vidva, saj je nemogoče reči, da lahko na Squierci odigraš vse, zelo lepo pa je slediti svojim sanjam in svojemu zvoku z »dream rackom«?
Miha: Sanjam in idealni postavitvi se počasi približujemo. Želje imam, a finance so težke. Sem ljubitelj humbuckerjev, tako se poleg prastare Melodije in kopije Les Paul, ki jo več ne uporabljam, LTD H-Serijo, ki jo ne delajo več, v katero sem vkomponiral Gibson magnet, da je zvok bolj mehek, bolj v maniri stare šole. Moderni oster zvok mi je bil interesanten za metal, sedaj mi ne sede več.
Martin: Jaz sem pa ljubitelj Fenderja in uporabljam v principu dve Telecasterci – ena je opremljena z dvema debelima single coiloma tipa T 90. To so dejansko prvi magneti, ki so jih vgrajevali na Gibsonov Les Paul. Z debelim navojem prideš do debelega zvoka. Dobiš tako najboljše iz obeh sanjskih svetov kitare – od Gibsona ter Fenderja … Zmeraj sem občudoval to kitaro, ko pa je prišla v roke, sem si moral takoj nabavit še eno, z malce drugačnimi magneti in nastavitvami, da jo lahko uporabljam še za druge stvari, za drugi bend, ta pa ima postavitev humbucker – single coil – single coil.
Kaj pa ojačevalci?
Miha: Jaz sem imel prej od strica enega starega Marshalla iz osemdesetih, serije Mosfet, kombo, ki je bil predelan Valvastate ojačevalec. Pri metalu so določene stvari šle, sedaj pa je glavno orodje Orange Rockerverb 50. Krasna zadeva, ki jo lahko odprem ravno prav …
Martin: Jaz sem pa zadnjih 10 let na enem Line 6 modulatorju. Za studio smo si sicer sposodili enega Voxa AC 30. Na lampe nisem doslej nikoli dosledno igral. Zmeraj sem imel kombote, majhne ojačevalce, ko pa sem prišel do Line 6, ki sem ga nabavil od kitarista skupine Panda, je bilo to to. Sedaj se počasi usmerjam k temu, da se vse malce nadgradi, a moraš vedeti, da pri takem ojačevalcu ni enak odziv, kot bi ga dal od sebe lampaš, a ko se na to navadiš igrat in nastavit, da od sebe ogromno dobrega in lepega. Pri taki tehniki se lahko razvadiš, da imaš v isti mašini vse, kar je in je to za v živo enostavno ter trpežnejše, razmišljal pa sem tudi že o Axe-FX modulerju.
Miha: Saj to je princip, ki danes pride prav v svetu glasbe, ker včasih so imeli vsi v ozadju Marshalle, danes pa so vsi, tudi Opeth, na multi efektih ali pa na Kemperjih.
Super. Lepo, da veste, v kateri smeri iskati zvok, ki vam je pisan na kožo. Pa se vrnimo še malce k plošči – slednja je v končni fazi priprave?
Miha: Kar zadeva predprodukcijo da.
Martin: Pri treh skladbah moramo samo še vokale narediti, ostalo pa stoji in funkcionira.
Pa delata na vokalih skupaj?
Martin: Kakor je. Na prvi plošči je več on pel.
Kot sem poudaril pa je že po Vesperju sodeč opazen napredek pri izgovorjavi. Brez zamere, a slovenski bendi izgovarjajo trdo in nenaravno angleščino, ki ne funkcionira in je narobe …
Miha: Sej to so si za nalogo pri izboljšavah postavili Elvis Jackson.
Precej evidentno narobe pa je to zvenelo pri Siddharti in njihovi razvpiti angleški različici albuma Rh-. Namesto Amerike je sledilo največje studijsko razočaranje, ki ga bodo težko naredili slabše …
Miha: Elvisi so zato prav namensko najeli človeka, ki jim je popravljal izgovorjavo.
In tu si narediš uslugo, pa potem še samo pravega producenta najeti. Ni prav, da se špara na produkciji, na studijskem času in se lahko dvignete nad slovensko povprečje šlampaste mizerije. Obenem pa delati načrtno več tudi na promociji, saj se o vas kot o bendu ne da prebrati nič in ste popolna neznanka.
Miha: To je naša šibka točka.
Kje pa so recenzije plošče? Ste pošiljali kaj promo materiale naokoli, da bi prišli do medijev?
Martin: V bistvu niti ne.
Miha: In tu je bila napaka.
In tu velja pohvala, da se stvari spreminja ter da aktivno dostopate do medijev, saj ni nihče tako dober da bi ga mediji kar sami izvohali ter spoznali direktno iz zaklonišča pa če so še tako dobre skladbe in bend še ne vem kako virtuozen. Kakšne ambicije imate pri tem, da pridete do publike in postanete medijsko dostopnejši?
Martin: Po tem, ko smo posneli videospot, smo dali pobudo za špile, dali stvari na forume. Malce bolj sem si pogledal tudi domeno tujih organizatorjev ter pošiljal pristojnim povezavo, predstavitev, kontakt in par nam jih je že odpisalo. Za jesen se odpira par špilov v Sloveniji in to je za začetek dober pokazatelj.
Kaj pa izven meja Slovenije, denimo Italija, Hrvaška?
Miha: Naredili smo spisek organizatorjev in sedaj upamo na to, da se stvari premaknejo naprej.
Morda ne bo vedno računica in verjetno bo kaka turneja tolkla tudi finančni minus, a je potrebno probat.
Miha: Smo odprti za takšne stvari in pripravljeni prevzeti tveganje. Vemo, da založb ni in da težko upamo na zaslombo nekoga drugega, ki bi urejal stvari za nas. In dajemo veliko na končno podobo.
Glasba se ne posluša samo z ušesi, temveč mora biti tudi vizualno všečna, res je. Delate tudi kaj na vizualijah, na projekcijah, na spremembi odrskega principa suhoparnega nastopa?
Miha: To je bil plan že v preteklosti in delamo na tem. Ne vem ali bo filmček, rekli smo, da bi vizualije lepo dopolnile končni estetski izgled ter celoto z glasbo.
Holographic Human Element furajo takšno sceno s filmskimi projekcijami in to doda novo plast, še več sugestije … Bodo pri vas to bolj risanke ali filmčki?
Martin: Bolj fimčki, saj so lažji za obdelavo in izdelavo, izvedbo. Tu imamo načrt delati stvari naprej s Filipom Košnikom, ki nam je naredil ter režiral video za skladbo Vesper. Je študiral vizualne umetnosti, doslej snemal večinoma videospote, je pa delal tudi vizualije za Armarothe.
Miha: Iščemo še princip, kako narediti stvari odrsko izvedljive in logistično efektivne.
Kaj pa zvok? Boste najeli svojega stalnega tonskega mojstra?
Miha: Zaenkrat ne, saj so tu poglavitni dejavnik finance. Sej vem, da so imeli Armarothi tak princip z Lavtarjem (Gregor Lavtar, sicer kitarist skupne Moshead, je bil tonski mojster zasedbe op.p.), kar se jim je nenazadnje obrestovalo, a ni bilo vse tako enostavno ter so se parkrat tudi opekli. Veliko je odvisno od tega, kje igraš. Če je špil denimo v Kinu Šiška, kjer je super oprema in vse špila, je to super. Potrebno je imeti nadarjenega človeka, ki začuti prostor in iz njega iztisne največ, maksimalno.
Miha: In to je problem, ker to ne zna vsak … Dejstvo je, da v studiu narediti perfektni zvok, ni več takšna težava, problem pa je narediti to v živo. Tudi bend je dejavnik in ni vse vedno idealno in popolno.
Upam, da se tudi vam odpre vse in da odpravite zavore in strahove, ki jih, verjamem, kot bend nosite s seboj poleg vseh sanj in idealnih podob.
Martin: In to smo začeli pri pripravi druge plošče zavestno delati. Tudi s samim procesom dela ter postavitvijo – tudi vokalov kot osnovnega glasbenega gradnika benda. Mi smo, kot sem rekel, iz black metala presedlali na prog in tu so principi različni. Pri black metalu se z vokalnimi linijami in zvočno podobo ne obremenjuješ, ko pa smo presedlali na progresivo … No, tu so se vokali spisali tudi na Guitar Pro midijih in …
Miha: Nato šele naknadno ugotoviš, da ni vse idealno spisano, zato smo uporabljali vzporedno tudi paralelni pristop, kjer se zastavi komad inštrumentalno in nato prilagaja vokale v živo in je v vsem skupaj več pristnosti, filinga in niso stvari samo lego kocke, kjer se stvari po formi ujemajo, ni pa nujno, da vedno funkcionirajo v živem smislu.
Martin: Ob vsem skupaj pa je dejstvo, da sva se tudi sama naučila bolje peti in veva bolje tudi kaj v vsem skupaj pri pisanju iskati kot vodilo, kot ravnotežje, pa bodisi pri večglasjih in sami finalizaciji. Pri prvencu nas je najbolj skrbelo, da ne bi karkoli kje zafušali, zato smo preveč peglali višino tonov, preveč gladili vse skupaj, tako smo več dobrih tejkov, ki bi jih lahko uporabili, vrgli proč.
Miha: To je bila cena učenja, proces, ki smo ga morali dati čez. Včasih je potrebno sprejeti tudi majhne nepravilnosti, ki dajo celoti več barve, več smisla, več karakterja. Ni popolnosti. Potrebno je kdaj sprejeti tudi napake.
Martin: In ob tem mogoče stvari še boljše izpadejo …
Dajmo za sklep samo še daljnoročne in kratkoročne načrte zasedbe Didge razkriti.
Miha: Za poletje, ki je mimo, ni obžalovanj, ker ni bilo festivalov. Več upanja in načrtov polagamo v leto 2019. Na jesen se vsaj za bobne zapremo v studio in postavimo temelje za novo ploščo, ki bo posneta v Kočevju, saj se je zgodba z Ružem sklenila in smo bili verjetno zadnji, ki smo pri njem snemali ali pa smo bili med zadnjimi. Od Eruption so studio najemali, medtem ko funkcionalno Negligence studijo ne funkcionira več. Kočevje je idealno zaradi prostora, zaradi energije, zaradi nenormalno dobre mešalne mize, zaradi vrhunske opreme ter zaradi tega, ker moramo preizkusiti nove poti ter narediti dobre stvari še boljše. Plošča torej bo – zaenkrat še brez imena, nekrščena, a bo.
Z iskreno željo, da vam stvari uspejo tako, kot ste si jih zastavili. Naj vaše želje in vaše sanje dobijo krila in nadgradnje se vam iskreno lepo zahvaljujem za vaš čas ter pogovor. Še zadnja misel – ta je bila in bo namenjena vam, glasbenikom … Kakšno je vaše sporočilo bralcem RockOnNeta?
Martin: Ta je težka, a naj poizkusim: poslušajte dobro glasbo z odprto glavo …
Miha: … in ne se preveč omejevat, ker prava glasba ne pozna meja.
SANDI SADAR ŠOBA
Facebook
Twitter