Orto Fest 2019
Slovenci, ponosni smo lahko na to, da tako majhen narod s tako nesamozavestnim genomom lastne vrednosti, zaradi katerega se prepogosto podcenjujemo, še bolj pa podcenjujemo lastni izvor, premore toliko kreativnosti, notranjega naboja ter tiste iskrive lepote, zaradi katere se lahko brez sramu postavljamo ob bok visoki kulturi »razvitega zahodnega sveta«, pa najsi bo to literarno ali glasbeno. Prav zavoljo tega je bil petkov obisk Orto Bara ter prizorišča jubilejnega 20. Orto Festa v barvah prav posebne kombinacije obojega, kar je bilo nedopustno izpustiti, če vam dobra glasba s sporočili in polna lirika karkoli pomenita. Proti kapitulaciji, zadnja, enajsta studijska plošča legendarne Borghesie je bila iztočnica za preverjanje tega, kako funkcionirajo postavke po tem, ko se je v samem jedru zasedbe, katere izvirno jedro sta le Aldo Ivančić ter Dario Seraval po številnih menjavah na odru poleg že preverjene izvrstne basistke Jelene Rusjan (da, tiste, ki daje vse od sebe v zasedbah Trus in Napravi mi dete!) v kemijo dodata avantgardi in alternativnemu dostopu do glasbe zapisana Ivo Poderžaj na kitari, basu in vokalu (sicer nosilni temelj ideje zasedbe Žambo Žoet Workestrao) ter Sašo Benko (kreativni guru inovativne kitare v zasedbah Bekko, Werefox ter Psycho-Path). Plošča je fantastična in sinteza neminljivih ter toliko bolj aktualijam 21. stoletja namenjenega poeta ter preroka Srečka Kosovela ter Borghesijine lucidne, kritične ter le bendu lastne glasbe je na nosilcu prepričala brez sence dvoma, do petka pa je vsaj meni ostalo neodgovorjeno vprašanje, ali stvari funkcionirajo tudi odrsko.
Okoli pol desete zvečer se je na odru Orta, na katerem so kot monoliti strateško stali projekcijski bloki, začela predstava zasedbe v nekoliko zmanjšani, okrnjeni postavi. Za bobne je sedel Aldo Ivančič, prednje vrste pa so odločno zasedli Jelena, Ivo ter Sašo. Sugestivni zvok okovanih čevljev, sintetičnih bobnov ter lebdeči preplet glasov vseh treh spremljevalcev zasedbe Borghesia začne razpredati niti skladbe Razočaranja I. Ostra Kosovelova kritika sveta se reže v teksture sodobnosti neusmiljeno ter obsojajoče. »Nepremagljivi govori / iz mene. / Nepremagljivi jaz. / Nadzemski. / preklinja vas! / Za malo sonca / bi živeli. / Za malo vetra, / ki v dolino veje, / za malo sonca, / ki srce ogreje. / Pa ste prodali nas / za zlat denar / in ste steptali nas; / pa kaj vam mar za nas, ki v dnu temnic umiramo, / za nas, ki brez pravic so upiramo. / Vi pošiljate ovaduhe nad nas. / Nepremagljivi govori iz mene. / Nepremagljivi jaz. / Nadzemski. / Preklinja vas.« Izvrstna in ravno prav zlovešča interpretacija tokrat posebni funkciji oratorja popolnoma predanega Iva Poderžaja kocini, nič manj pa za tem ne zaostaja podtalno eksplozivno energična Jelena Rusjan na basu. Pastelom okusne melodike kitare Saša Benka ne manjka naboj suspenza, ravno tako ne odločnost udarcem Alda Ivančića na električne bobne. Morda bi lahko pogrešal odrsko prezenco Daria Seravala, ki je manjkal, a je forma kvarteta tokrat celo morda bolj efektivna in smiselna. Močni valovi energije prepričajo publiko že z začetkom, ko pa se katarzično, s skladbo Odprite muzeje na tnalo kritike in obračuna postavi crkajočo Evropo pa Borghesia parira temu, kar so z izvedbo svoje skladbe Evrovision pred časom spodbudili Laibach. Ne bi primerjal zvoka in ideje, a Borghesia v svoji prvinski podstati in pristopu k odrski naraciji spomni na osemdeseta, na začetke neke popolnoma druge scene, kjer so se Borghesia lahko v isti sapi primerjali s trboveljskim fenomenom, tudi več kot tri dekade kasneje pa so primere na mestu, a z dodatkom, da so Borghesia v sebi lastni estetiki ostali minimalisti, zvokovno bližje prvinskemu občutku, z le rahlimi kozmetičnimi dopolnitvami. Manjka le ščepec pompa, morda malce več projekcij, v srži pa sta ideji podobni, pomislim.
Jekleno mrzli zvok nabrušenih nožev se z Destrukcijami uperi proti lažem, lažnivosti, uničevalnosti Evropi lastne nature, bend pa funkcionira na odru še bolj odločno in prepričljivejše od zvoka plošče. Del Evrope je tudi Ljubljana in da, Ljubljana spi, Borghesia pa so tu kot temni duh, ki straši iz podzavesti. Industrialni zvok štance, kraftwerkovski podton ter močni poudarki organske presunljivosti zasedbe, ki ve, kam hoče, izvrstno umesti Kosovelov Kons pred dadaistično simbolni Moj črni tintnik. Zamaknjen pogled vokalno močnega Iva, hipnotični premišljeni gibi, predvsem pa izvrstno pozicionirana igra ravno prav distorziranega hrupa, ponavljajoči refren večera pa je dejstvo, da Evropa umira, vsi pa odtujeno plešemo na moreče zvoke lastnega brezupa, na ritem lastne ničnosti, minevanja ter nemoči. Fascinantno ambientalna krasna katarza s streljanjem, z obračunavanjem, z zvoki lebdeče kitare in malce mehkejših vokalov razlije v dvorano eno bolj senzualnih skladb večera z izvrstno prodornostjo skoraj kabarejsko nastavljenega Razočaranja. Šele sedaj si nastaviš ogledalo, moderni suženj. V genomu naroda je zapisana pohlevnost, hlapčevstvo, smo pa temu le spremenili imena, poimenovanja. Suženj, Janez strahopetni, velikopotezni, je ponižen in klečeplazen ter brezjajčen, pravi Rodovnik, zaradi česar je pomenljivi sarkazem skladbe Jaz protestiram izziv za razmislek. Zmoreš iz svoje kože, mali človek? Zmoreš, saj je že Blizu polnoči in finalni obračun prvega dela je blizu. Sklene se z mrličem, ki ima v srcu zelence. Na Piramidi tako fantazmično popolno predstavi vse adute aktualnega ustvarjanja zasedbe.
Pa brez skrbi, saj je v malhi še nekaj dobrega. Brez retrospektive in priklica hitov preteklosti pač ne gre. V kontekst bolj burno pozdravljenega drugega dela se kot prvi zgodi retrospektivni udar skladbe Tako mladi. Krasen swag skoraj EKV skladbe niza prodorne verze. »Tako mladi a tako mrtvi na dnu / Plutaju medju algama i vlastitim crijevima / A gore na površini vijore se zastave / pleh banda svira himnu / A galebovi kriče i pogledom traže komadiče mesa,« so besede, ki spomnejo na privid polpretekle zgodovine, smo pa v teh letih zamenjali idolatrijo petokrake zvezde za še manj produktivno brezidejnost kapitalizma brez perspektive. In kako lepo je na to plesati, dragi moji sotrpini! Ni upanja, ni strahu z ekelektično retro elekrtoniko v maniri Depeche Modov je krasna predigra za vabilo v Noćne šetnje. Temni kotički mesta, nakar se vrnemo v prazgodovino leta 1984 z Divljo Hordo. Umazan zvok, več energije in več punk esence kot na studijskem delu privablja nehlinjene nasmehe popolne razelektritve, da za finale zagreznemo roke in ušesa v ritmiko Šarlo Akrobata klasike Mali čovek.
Borghesia, kapo dol za eno boljših interpretacij ter izposoj meni ljubega Kosovela! Tudi v formi četverca so argumenti krepki in močni, odrska kemija pa brezhibna ter vredna vse hvale. Ni prepotence in ni egotriperske zlaganosti. Je samo glasba brez kozmetičnih popravkov, z esenco ter bistvom namenjena dramitvi majhnega človeka, ki misli, da je brez pomena in brez napotkov za uporabo sveta nemočen. In navodila so jasna ter glasna, le prisluhniti jim morate. In pri tem še pomemben poudarek – Borghesia so morda po statusu žigosani z oznakami živih legend, a je podoba, ideologija in smisel zasedbe danes namenjen več kot le rušenju tabujev in provokaciji, kar ste morda doživeli (ali zaradi let, žal, zamudili) v osemdesetih. So darkerji s pravo ostrino tudi za sodobne čase in pri tem se je bend efektivno osvežil, si dal nov izraz ter nov domet, ki, upam, obeta še več glasbe, več koncertov ter postavk za redefinicijo ter izboljšavo časa in sveta, v katerem živimo.
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter