Demolition Group, foto: Klemen Udovč
Letošnje leto je posebno leto. Je leto, ko svoj okrogli 20. jubilej slavi mednarodni, največji klubski festival v Sloveniji, Orto Fest. Med 28. marcem ter 27. aprilom se bo v prostorih Orto Bara zvrstilo kar 23 domačih in 12 tujih glasbenih imen, prav posebno mesto na vsaj mojem koledarju pa je na nagnetenem koledarju imel 10. april, ko so svoj povratek na oder Orta napovedali brežiške staroste težko kategornega, nadstandardno večplastnega in kakovostno zastavljenega progresivnega alternativnega rocka, zasedba Demolition Group. Slednji so v mojem življenju več kot le skupina z zaprašene poličke, več kot le še en izgovor več za zabavo ob pivu. Demolition Group so eden temeljnih razlogov vere v kakovost domače glasbene produkcije, saj so bili vsaj v mojih ušesih od nekdaj zasedba, ob kateri sem lahko uporabil pridevnik najboljša slovenska zasedba, ob tem naredil kljukico ter se ob tem nisem počutil zlagano ali lažnivo. Demolišni so trejdmark, ki je dokazal, da se da dobro muzicirati tudi v Posavju in da Ljubljana ter večina Slovenije ob njihovih zvočnih argumentih enostavno nima za burek.
Kot se za Orto spodobi, se večina dogodkov odvija šele od 21:30 dalje, tako je bilo prezgodnje kljubovanje z dežjem prežetemu večeru nesmiselno. Pred durmi Orta se je kaj kmalu začela nabirati pisana druščina ljubiteljev benda, kjer je bila manjšina tista, ki domuje v Ljubljani, precej več pa je bilo slišati glasov iz Brežic, Krškega, Kočevja, Trbovelj in okolice. Od leta 1985 so brežiški glasbeni nekonformisti uspeli na svojo stran privabiti številne ljubitelje glasbe, ki se ne definira zgolj z oznakami HC-ja, jazza, funka, proga in rocka ter pristajajo zgolj na dobre in visokooktanske zvočne mešanice iskrenih kontrastov. Menjave v odtenkih plošč so evolucijske in nekaj naravnega, imena menjujočih se članov pomembna, a edino ime, ki dejansko šteje, je krovno ime benda. Demolition Group. Rušilci klišejev, alfa in omega, hrup emocij in inteligenten revolt, smisel ter upanje, organska prisotnost in gravitacija popolne strastnosti. Malce po pol deseti uri se na v sicer ne popolnoma napolnjeni dvorani pritličnega pododrja začnejo kazati znaki življenja. Na odru strateški poziciji zasedeta nadarjeni Tomi Gregl na basu, za klaviature pa se ovešen z masivnim bariton saksofonom postavi skoncentrirani Aleš Suša. Preveč vsega z lani izdane plošče Pojdiva tja je pravšnje dejanje za kalibriranje večera. Sintetični pisk, intenzivni okusni hrup semplov, med katerimi se na vode sonične razelektritve priključijo še Petar Stojanović na kitari, s priprtimi očmi lucidni Goran Šalamon na mikrofon ter na ritem po naravni nuji navlečeni Ivica Gregl za bobni. Intenzivni impulz ter gosta energija prijetne živčnosti, ki pulzira iz verzov skladbe, ki kritizira preobilje našega sveta ter praznino sveta izgubljenih idealov. Masivni zvok basa ter bobnov na začetku malce povozijo zven vokalov ter kitare, a je v tem punkoidnem hrupu še nekaj bolj surovega, lepega in pristnega. Pod odrom pa širok prepad, v katerem si je zvočne valove benda lahko privatiziral postarani oboževalec, ki je sklenil ta večer odplesati intenzivni ples na vse ali nič, kot da jutri ne obstaja. Mladina pa v ozadju – pozicijsko previdna in rezervirana. Za take je tu napev z Zlaganega sonca, skladba Lažje je imeti psa. Umazani ples na vižo o malem svetu, kjer je vsak zase, vsak ločen otok. Demolišni so poeti aktualnega, ta večer pa je v krasnem oblaku statike in naelektrenosti dal več vetra v jadra popolni ritmiki ter manj galantni predigri tipajočega osvajanja. Seksi in lepo se topi večer ob zvokih fantastično prodornega basa in bobnov, saksofona, ravno prav razglašene kitare ter intenzivne lirike, ki pa se je v decibelno zastavljenem stopnjevanju ter privijanju potenciometrov malce izgubila. Gospodar s Planeta starcev je tako prava zvočna kopel intenzivnega pritiskanja na polno, da s Korakom nazaj Goran nagovori k pomiku bližje še koga več kot prepotenega veterana na robu izgorevanja. In res, v prve vrste se premakne poleg plesu in erotični provokaciji predane mladenke še par plesu in glasbi predanih ljubiteljev dobrega.
Demolition Group, foto: Klemen Udovč
Da ni vse datirano zgolj z milenijskimi letnicami poskrbi naslovna skladba albuma Neovangelij. Čista genialnost in že leta 1998 podan poziv k uporu ter revoltu ter k temu, da smo ponosni in opremljeni s trdno hrbtenico je danes še toliko bolj aktualen ter potreben, a se je v dekadah prevodov in alternativnih metod preživetja marsikaj izgubilo. Kot bi bila teža večera postavljena na zgolj novejših materialih se zasedba vrne na Zlagano sonce ter postreže eno bolj senzualnih žalostink, skladbo Včasih tko, na katero se po enaki recepturi energičnega Neovangelija prav fino lepi ena bolj okusnih skladb albuma Pojdiva tja, skladba Nostalgija. Zvok in recepture dobrih starih Demolišnov funkcionirajo perfektno tudi s skladbo Zvezde so onstran, na kateri je satirični, cinični, z grenkobo prežeti igrivi nagajivec Se vidiva jutri predigra za nesveta dejanja blasfemije, ki je po obračunu z Bogom ter zanikanju sakralnega (kaj boljšega in bolj neposrednejšega bi imeli na umu kot skladbo Nimam rad boga), z ideologijami propada (masivni, umazani in hrumeče besni pesimizem disonantne skladbe Kapital) namenjena poravnavanju računov z majhnim, nepomembnim in krhkim posameznikom (Vse je tu, še bolj pa kocinjenju in bolečini namenjeni Grozno sam).
In sedaj nekaj popolno drugačnega. Nekaj, namenjenega razpihovanju sentimentov, starih spominov. Prvič, odkar sem prisostvoval koncertom meni dragih Brežičanov sem bil deležen prastari skladbi zasedbe Gastrbajtrs Zadnje dijete na svijetu. Disonantno punk funk, popolna strast in pod prsti mlade zasedbe še bolj hrumeče, zlovešče, kričeče, še bolj alienirano, saj odrešitve ne bo. In ob tem le intermezzo – mar je od izida plošče Pot v raj minilo res že več kot 30 let? Precej manj odpraševanja terja Zlagano sonce, na katerega pa sklenejo fantje namensko sezidati temelje za vedno strastno in izvrstno Ameriko (da, saj »love is OK«) ter strmenje v usodne lepe oči svoje muze z verjetno največjim hitom benda v daljnih devetdesetih (U tvojim očima). V kontekst perfidno vrinjeni mladorojenec 99 pritiska na vse registre ter se sprašuje, za koga se dani jutri, zakaj bi nas bilo strah, nas, maso večine, pred manjšino oligarhov na stolih brezidejnega odločanja. Prav čudno je, ko se na take razburkane sentimente spusti tolažeča in lepa Mesečina, ker pa so Demolišni bolj kot galantnostim in zložnim prehodom naklonjeni ostrim in provokativnim kontrastom, se prav zlahka zgodi po romantiki krasno nasilje fantastične in strastne skladbe Crackhead, po kateri Japanci rade za nas, da za konec planirano Pojdiva tja. Kaj? Nekaj manjka in ni konec, dokler se ne zgodi še kratki, a ostremu časovnemu urniku koncertiranja zavezani dodatek. Morda ne najbolj energični finale se razplete s solidno izvedbo skladbe DAF z izvrstnega Neovangelija, kjer si priznamo, kdo je naš Bog, nanj po nuji pašejo Temni angeli usode, za konec pa nas vidno utrujeni Goran povabi k odhodu v deževni večer z vremenu pravšnjo skladbo Dež. In to je bilo tokrat vse!
Ni dvoma, da so staroste alternative na slovenskem zmožni tudi boljšega in bolj intenzivnega koncertiranja, a sem vsaj sam v svoji postarani majhnosti dojel, da je včasih tudi nekaj manj kot popolnost boljše kot marsikaj, kar se ponuja kot potrošniški imperativ za mase. Okrogli jubilej Orto Festa je bil deležen z nastopom zasedbe Demolition Group pomembnega dejavnika, brez katerega bi manjkala pomembna komponenta. Manjkale bi emocije, manjkala glasba, ki ji tudi po dekadah sobivanja in vzporedne rasti radi prisluhnemo ter jo jemljemo za svojo. Demolition Group so tako aksiom, ki opisuje nekaj večjega od pojma minevajočega, spreminjajočega se in krhkega človeka. In v slednjem jim lahko damo priznanje, da so nam vsaj za tisti hip s svojimi verzi, strastno ritmiko in melodijami polepšali večer, ki ga je bilo lepo preživeti v družbi pravih ljudi s pravimi nameni. Prav zato vem, da bo, če nam bo tako dal čas, prišel čas za novo snidenje, za preverjanje srčnega utripa neminljivega Zucca, za izgorevanje ljubezni za ves svet, za dobre stare čase ter za še bolj pomemben jutri, ki od nas vseh terja najboljše. In v slednjem nas pred nevarnostmi, pred pastmi, pred nami samimi z glasbo brez dlake na jeziku subtilno svarijo Demolition Group. Hvala za vso dobro glasbo in še enkrat – na svidenje v novih bitkah tudi v prihodnje, dragi moji.
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Klemen Udovč, več na FB in 815.si
Facebook
Twitter