Orto Fest 2019
Ko se mi nekaj zažre v podzavest, ostajam zvest principom, del te nuje, te navade pa je po parih izvrstnih odrskih nastopih postal tudi jeseniški mladec, up in eno močnejših imen slovenskega recimo temu blues revivala, Samo Pivač, bolj poznan pod odrskim imenom Samuel Blues. Letošnji 20. jubilejni Orto Fest je bil z najavo nastopa nadarjenega Jeseničana v družbi enega najpotentnejših, najzabavnejših in najbolj inovativnih slovenskih orgličarjev, Miho Eričem, bogatejši za koncert, ki mu lahko a priori pripisujete postavke nepredvidljivosti, pristnosti in vsekakor nehlinjene odrske pristnosti, ki ne stremi za vsesplošnim odobravanjem ter šminko, temveč stavi vse na adut glasbe, ki je tudi najpomembnejša.
Deveta in pol deseta so se na ta torek že krepko presegli, ko je pred velikim odrom Orto bara še vedno samevala skupinica bluesa lačne publike, iz zaodrja pa so prihajajoči glasovi uglaševanja, uigravanja in dobre volje napovedovali, da se po čakanju obeta premik v višjo prestavo. In to s čim! S prizivom enega najoriginalnejših bendov preteklosti, s skladbo Good zasedbe Morphine! Namesto Sandmanove mehkobe ter namensko bolj zadržanega ter ravno prav odtujenega pristopa se Samuel Blues ter dobro razpoloženi Miha Erič lotevata z več ostrine ter več odločnosti. Ravno prav umazani kitarski zvok Pivačeve kitare, pritrkavanje s peto ter tipajoče dodajanje tripi orglic brez odmeva, brez efektov, brez izvirno strateško perfektno umeščenega saksofona funkcionira raskavo, Samuel Bluesovsko, samosvoje. Samuelovo navdušenje nad pristnim pristopom R. L. Burnsidea sem zadnjič začutil v polnem razmahu, tokrat pa na napeve legendarnega blueserja v domači preobleki ni bilo potrebno čakati do drugega dela koncerta. Kot bi I Wish I Was In Heaven Sitting Down z magnetizmom lepega slide manipuliranja vratu kitare ter Samuelov hrapavi vokal pričarali magnetizem, se pod oder prikliče kar solidna gruča ljudi, ki s priprtimi očmi ter odprtimi ušesi puščamo sprostitvi čustev, strasti in pričakovanj pot na plan. Duša in interpretacija so nezanikljivi, a ko se mlada upa posvetita avtorskim delom, začnejo stvari funkcionirati še bolje. »Vzem mi lajno, vzem mi avto, vzem mi banko, vzem mi bajto sam pr mir pust moje čevle, ker bom bos del vaše revme. Aloe Vera moja vera kukuruz vzem mi bluz Sam pr mir pust moje čevle …« na sebi lasten način zazveni besedilo hipnotične Lajne. Prikrita družbena kritičnost, minimalizem z okusnimi poudarki funkcionirajo z zvenom orglic še bolje kot v različici, s katero je Samuel družil le svoj glas in kitaro. Občutno sistemsko kritični in okolju ter črnim scenarijem prihodnosti zavezani Naftonosilec nam v ušesa usuje po podobni in Samuelu lastni neposrednosti jasni ugovor nesmislom pogoltne kapitalistične dobe, kjer je parcialni interes dovolj, da odpovedujemo pravico do življenja tisočerim živim bitjem, zastrupljamo svoje okolje ter krademo upanje prihodnjim rodovom samo zato, da bi lahko nasitili požrešne in nenormalno namnožene jeklene zveri na naših cestah. Človek – bitje, ki tako samozavestno govori o razumu ter inteligenci, obenem pa samozavestno serje v skledo, iz katere nato je. Brez kozmetike in brez olepšav se Samuel predaja funkciji glasnika, kritika, le v tretjem planu odrskega zabavljača, veliko pred tem pa predvsem čustvenega katalizatorja iskric življenja, skozi katerega je potrebno vedno hoditi samozavestno ter z odprtimi očmi ter ušesi.
»Ko sem bil majhen, sem vedno želel biti tak, kot Iggy,« napove obrat k bolj znanim vižam vsaj za hip mladi blueser. I Wanna Be Your Dog v Samuel Blues preobleki povzema strastno podstat Iggy Popa in Stoogesov, dodaja pa nekaj avtohtonega. Kljub navideznemu minimalizmu parih akordov se poleg punkoidnega naboja v celoti sliši tista posebna, le bluesu, umazanim zvokom delte Mississipija lastne nature. Prav zato je po Iggyju tako naravno prisluhniti Bo Diddleyevi Who Do You Love, Samuel pa namesto praskatajoče rock’n’roll lepe naivnosti leta 1956 na sebi lastni način interpretira komad tako, da je v celoti še več strasti, več izzivalne umazanosti in dvoumnih pomenov: »Down below, you used to tell the truth / Now, you’re lookin‘ for something to say / You give me those eyes /And then look away / Do you want me down on my knees? / Are you livin‘ a lie? / Is this some kind of game / Baby, won’t you tell me please? / Who do you love?«. Uf, kako drugače se sliši to, ko dodaš v ritmiko rock’n’rolla še nekaj manj spoliranega in čistega! Ker se v Samuel Bluesovem glasbenem svetu z Miho Eričem pravkar poraja in dograjuje nova plošča, ki bo posebna, saj bo baje popolnoma instrumentalna, je po odmiku v tuje vode nastopil čas za preverjanje odrske kemije novih komadov. Lajna II ima v sebi prikrite balkanske lestvice in blues v koheziji z balkansko tonaliteto ter orglicami zveni super! Še bolj na rusko obarvanem Balkan Expressu ali ko se na oder prikrade Čoban s čobanskim blueom. Brez besed, za vse solde in brez rezerv. Pot kaplja po odru, dobro razpoloženi Samuel in Miha pa čarata in nanašata pastele dobro uigrane kemije, ki ji zadošča le izhodiščni akord, kar pa se zgodi nato, je nebrzdana in dobro ujeta kemija dveh različnih pristopov k isti bogati naturi bluesa. Miha je marsikje bluesovska nadgradnja tonalitete iskrenega, surovega, a včasih repetitivnega Samuelovega pristopa. Orglice dodajo novo dimenzijo, razbijejo zvočne klustre v podatomske delce, ki se lepše lepijo v kohezivno celoto, všečnejšo publiki. Recimo, pogojno, da se je delavski etos udarnega, galanci nenaklonjenega Samuela lepo zlila v celoto z galantnim, bolj elegantnim Eričevim blues swagom in ni v tem nič spornega. Glasba pa polzi in odmerja trenutke. V poslednjo orbito se pospremi Sputnik, s Sammy Automatica pa se v kontekst lepo vtke delavskemu tempu in repeticiji ponavljajočega utripa življenja namenjeni 8AM. Igrivi in ravno prav rustikalni prijem, pri katerem se začne v pravem hipu upirati nežnosti Samuelova kitara, je dejansko predigra konca. Delta blues klasik Dust My Broom Roberta Johnsona proda dušo za vse solde Satanu, Samuel Blues pa zveni pri tem bližje naelektreni esenci Elmore Jamesa. V vsakem primeru je Samuel Blues nedvomno najbolj črn blueser pod slovenskim nebom, v njegovih žilah pa se namesto voda Save zlivajo tokovi blatnega in bluesovsko posebnega čarobnega Mississipija. In slednji obeta veliko dobrega za v prihodnje.
Ko se v ozadju po Zebe me fanta odločita ponuditi publiki potešitev želja po dodatkih, se korak uperi v hlad večera. Kar smo doživeli, dragi moji, je popolna nekontrolirana kreativnost, ki poraja rezultate brez vnaprejšnjega zavezovanju splošnemu okusu. Slednjemu se je Gorenjec odpovedal ter vzel za svoj glas raje glas vseh tistih resničnih glasbenih revolucionarjev, ki so pisali in izcejali srčni nektar iz trpljenja, bolečine, razočaranja, si prikrojili zvočne lestvice ter izgradili temelje za to, čemur danes rečemo rock. Glasba zasedbe Samuel Blues je tako podobna zvočni arheologiji, ki ji pika na i mojstra Mihe Eriča dodaja kapljico sladkobe. Vseeno je vse skupaj še vedno udarno in prodorno, vsekakor neskvarjeno in izvirno, kar je rezultat jasne vizije mladega kreativca s srcem na pravem mestu. Prav zato komaj čakam na nadaljevanje, na naslednje dejanje, na naslednji korak, saj vem, da bo vreden sleherne minute, slehernega srčnega utripa, ki ga investirate v posluh glasbe, ki ni namenjena zgolj sama sebi, ostaja pa zvesta svojim notranjim imperativom. Prav zato, ker ni instantna, bo, ne dvomim, preživela test časa, do katerega je dobro biti kritičen in nepopustljiv. Hvala za novo razodetje!
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Nina Ferkolj
Facebook
Twitter