Počaščen sem, da lahko sedim za mizo s tako nadarjenimi glasbeniki in da lahko kot predstavnik medija, kjer delamo vsi za lastno veselje, naredimo družno nekaj dobrega za svet ter razgrnemo ter predihamo skupaj glavne smernice in smisle tega, kar ohranja pozitivno energijo glasbe v polnem zagonu. Prav poseben člen, del mozaika bogatega slovenskega glasbenega podzemlja predstavlja tu Divje jezero. Po naravni znamenitosti z obrobja Idrije poimenovani bend progresivnih umov sliši glasbo z drugačnim parom ušes kot večina zanesenjakov, ki poprimejo za inštrumente ter se odločijo zagnati glasbeni bend. Divje jezero so retro zvoku zapisani ljubitelji asimetričnih zvokov, igri inštrumentov pa dodajajo že enajsto leto nove plasti, ki se približujejo pojmu glasbene perfekcije, a kljub temu v letih doslej ni bilo veliko govora o talentih z obrobja, izven dosega območja bolje reklamiranega glavnega mesta. Prav zato je bilo vabilo na klepet pred nastopom poljskih progresivnih magov, zasedbe Riverside, priložnost, da si natočimo čaše spoznanja s čistim vinom, razstrnemo poglede v ozadje izza kulis tega, kar progresivni bend predstavlja na naši strani Alp. Za mizo sem sedel s kreativnima temeljema zasedbe, z bobnarjem Luko Čibejem ter basistom Alenom Bogatajem. Dve plošči, en demo, bogata plejada zvoka in veliko nerazkritih enigem je bila iztočnica, s katero je pogovor stekel sam od sebe, brez mask, brez sprenevedanj in brez izumetničenih poz, saj so Divje jezero od nekdaj predvsem to, kar dajejo – glasbeniki z jasno vizijo, z zgodbami in s tistim »nekaj« kar dela razliko med pravimi raziskovalci duše ter tistimi, ki se zadovoljujejo z instantom ter hitrimi, površnimi odgovori na ključna temeljna vprašanja.
Pri Idriji bi človek lahko glede na splošne trende, ki jih je vaš kraj dal, da boste po naravni inerci stremeli bodisi k panku ali metalu, vi pa ste ubrali popolnoma drugo smer ter šli v smeri progresive in celo več – v smeri progresivne inštrumentalne geneze ter druženja popolnoma drugih miselnih ter kreativnih tokov. Kako to, da ste Divje jezero ubrali to posebno smer, s katero izražate svoje poglede in vizijo tega, kar je vaša percepcija glasbe?
Luka Čibej: Ni bilo nekega plana, saj se je vse začelo s spontanim sodelovanjem dveh glasbi zapisanih prijateljev. Saj veš, kako je, ko se glasbeniki najdemo na različnih krajih, pri nama pa je bil to pihalni orkester glasbene šole, kjer je beseda dala besedo in je on rekel, da igra bas, jaz bobne, pa sva začela skupaj malo vaditi in ideje so začele kar same od sebe padat. Vsi smo pa po lastni želji zapisani določenim stvarem in okusom, ki nas oblikujejo in ko so se začele ideje nizat, je bilo jasno, da se pod rifi skriva nekaj nama všečnega, iz česar se je vse skupaj razvijalo po naravni poti. Dve leti sva se tako občasno sestajala in delala, kjer ni bilo govora še o bendu, temveč je bila vse bolj zabava, igra za sprostitev, za dušo. No, saj je duša še vedno tu, a so se stvari absolutno nadgrajevale. Nato sem imel sam leta 2008 neke komercialne zadeve, ki pa sem ga spontano prekinil in dal prednost temu, kar se je dogajalo kot najin projekt. Poklical sem kitarista, s katerim smo še vedno skupaj, Aleša in takrat smo zastavili stvari bolj resno, smo se začeli bolj redno dobivat in z njim smo dogradili najine ideje. Delali smo in ko se je nabralo dovolj komadov, smo rekli, da je čas, da to posnamemo.
To je bil material za vaš demo posnetek?
Luka: Tako je, to je bil naš demo in vse to je nastalo sproščeno, spontano, brez predhodnih idejnih smernic, konceptov in načrtov.
Vplive pa ste usklajevali verjetno po ključu Pink Floydov, Mahavishnu Orchestra, Chick Corea, pa malce Jeffa Becka za kontrast … Zanimivo, da ste kot mlada ekipa posegali po precej stari, vsaj datumsko gledano stari glasbi.
Alen Bogataj: Sploh za Idrijo, kjer se je vedno poslušalo bolj aktualne zadeve. V Cerknem in Tolminu so precej bolj naklonjeni staremu rocku, stvar je pa bila taka, da če je bila v Idriji še vedno aktualna Nirvana, so v Cerknem vrteli bolj Floyde, Doorse. Smo poslušali vse, kar si naštel …
Absolutno je skupni imenovalec kakovost in tisto nekaj dobrega, če pa iz tega generiraš svoj lastni izraz, svojo lastno glasbo, velja to pozdravit. Zanimiva pa je ena zelo pomembna stvar – noben izmed vaših članov, razen klaviaturista, se ni prvotno lotil inštrumenta, ki ga igra v zasedbi. Luka, ti si začel s klarinetom in presedlal na bobne, ti Alen pa …
Alen: Najprej sem začel s harmoniko, nato s kitaro, šele kasneje pa bas in tudi bobni.
V Idriji ste torej bolj pihalno močni, saj ste na zadnjo ploščo dodali tudi saksofon (slednjega pri vas igra nadarjeni Tomi Peljhan), ki koncept glasbe lepo dopolni in malce zmehča. Kako pa je bilo s samo glasbeno nadgradnjo po etapah pri vas. Najprej demo, nato prvenec, ki je v svoji formi še zelo surov, nato pa kvantni skok zvočno skoraj popolne druge plošče. Kakšna je idejna smernica in receptura, ki ji sledite sedaj kot bend?
Luka: Sej tudi prvenec in demo sta bila odsev naših idej, ki smo jih na vajah generirali skupaj kot zasedba. Za prvenec nam je iskreno začelo malce zmanjkovati časa in dejansko so stvari šle tako naprej, da sem za pet komadov že sam spisal določene ideje doma, nakar smo jih obdelali skupaj na vajah, par komadov pa je bilo narejenih tako, da je od začetka do konca pisal vse bend.
Torej že od demota naprej se nekako vleče skupne ideje?
Luka: Tako je, zato lahko rečem, da je na prvencu par komadov še vedno rezultat skupnega dela. dobra polovica je nastala po tem principu.
In tu se poraja vprašanje: ali je v zasedbi možno voditi demokracijo v polnem pomenu besede, da stvari funkcionirajo?
Alen: Problem je ravno v tem kot je povedal Luka, da se lahko po ključu demokracije dela en komad tudi več kot eno leto. Saj veš – prideš na vaje, dve uri nekaj preigravaš, pa ni nič, na drugih vajah spet dve uri pa je za 15 sekund glasbe. Stvari se vlečejo po tem principu in da ne bo pomote – princip demokracije je pri nas čisto funkcioniral, a je bila časovno gledano taka igra neefektivna. Vaj nimamo vsak teden, ko pa je šel Aleš (Golja, kitarist, op.p.) v Ljubljano, smo se še težje dobivali in nam je tak tempo dela začel presedati. Takrat se je začel uvajati princip, kjer je Luka doma naredil bolj dograjene zasnove komada, nakar smo finese dodali na vajah in tako so stvari stekle hitreje ter je produkt tega tudi plošča.
Po tem ključu ste od demota do prvenca porabili šest let, od prvenca do Labirinta pa le dve leti …
Alen: Saj, prav zato, saj se surove ideje hitreje porajajo tako, da jih Luka sproducira doma, na vajah pa jih dopolnimo ter jim vdihnemo lastni karakter. Če bi delali po starem principu bi sigurno stvari trajale bistveno dlje in vprašanje, če bi bili danes tu, kjer smo.
Luka: Je pa res tudi to, da smo prvenec tudi snemali dve leti na lastnem placu, zadnja plata pa je bila posneta v dveh vikendih.
Pa je bil princip snemanja enak kot na prvencu?
Luka: Ne. Zadnjo ploščo smo posneli istočasno simultano, z vsemi nami v istem prostoru. Saj naknadno je še vsak, če je tako čutil, še kaj popravil in nasnel, a je to, kar slišite, dejansko kemija vseh nas skupaj na šus. Osem, devet komadov od začetka do konca tako, kot jih igramo. Na prvencu smo snemali segmentno vsak svoj del samostojno – najprej bobne pa bas, nato kitare …
Alen: Tako se je tedaj pač snemalo, kar delajo skoraj vsi še danes, a nam tak princip vzame preveč časa. Kar naenkrat mine eno leto, da prideš do uporabnih trackov. Linija ni vsakič enaka, tudi kemija ne, zato smo na novi plošči ubrali recept, po katerem se tako, kot včasih, sliši bend v njegovi pravi naturi. Ni samo več organskosti, temveč stvari narediš precej hitreje. Če komad funkcionira, ni kaj za dodajat in spreminjat.
Luka: To je produkt tega, kar smo se naučili s prvenca.
Alen: In tudi pri orkestralnih delih, pri upočasnitvah, spremembah ritma, se to naredi precej bolj naravno in po resnični notranji ritmiki. Pri prvencu je bilo to težje, ker ko je prišlo do upočasnitve pri bobnih, to poskušaš lovit brez opornih točk. Čisto drugače je, ko gledaš dogajanje in stvari nastanejo tako po naravni notranji nuji, notranjem ritmu, notranji kemični reakciji, bi rekel. Zato je vsaj meni tak princip dela precej boljši in lažji.
No, v tej organskosti je tudi meni zvok druge plošče bližje in vas čutim kot bend, ki diha, ki živi, prvenec pa je bil, iskreno rečeno, sterilen in suh. Spoštujem vaš trud, namen in dejstvo, da ste glasbo ustvarjali od začetka z željo po popolnosti, a je ta bližje temu, kar ste delali celostno kot bend v simultani studijski situaciji druge plošče. Pa se dotaknimo še ene komponente – sodelovanja s Celinko, kjer ste izdali obe plošči. Kako založba vpliva na tempo vašega dela in na razvoj benda in vaših nadaljnjih projektov, ki jih delate skupaj?
Luka: Na artistično plat dela ne vpliva. Založbe kot take niso več tiste, kot bi jih pojmovali v klasičnem smislu besede izpred nekaj desetletij. Olajšano pa je izdajanje glasbe in tudi pri nas je Celinka predvsem olajšala ta del zgodbe. Po izidu se založba loti suhoparnega dela, katalogiziranja, arhiviranja, zapisa, birokratske plati, zato vemo, da je v tem delu vse v redu. Z delom v samozaložbi pa je tako, da kar uspeš promovirati, je promovirano, terja pa to ogromno energije in lastne komercialne domiselnosti. Saj veš – koliko CD-jev ti uspe prodati, sicer pa imaš tam škatlo robe, ki je mrtvi kapital in ne gre nikamor.
Alen: Tako pa gre CD po tem, ko ga posnameš, z založbe na SAZAS, na RTV, v arhiv, ga vpišejo na katalog Celinke. Kakšnih velikih enormnih koristi od založb, v finančnem smislu, žal, danes ni več.
Kaj pa koncerti, promocija, navezovanje pomembnih konekcij za vaše nadaljnje delo?
Alen: To delamo predvsem sami.
Luka: V okviru promocije smo bili sicer po tem ključu kot njihovi varovanci umeščeni na festival Godibodi, ki je njihov hišni festival, nekaj malega o najavi pošljejo v medije, a za slednje mi kot taki nismo zanimivi. Da bi vrteli kakšne naše single – to se zaradi narave naše glasbe ne dogaja. Sicer so našo zgoščenko pošiljali po radijih in podobno.
Alen: V tem času smo šli na ene tri intervjuje.
Luka: Mi smo hvaležni Celinki za karkoli, ker danes je pomembna vsaka malenkost, vsaka delitev na družbenih omrežjih, pa če se še tako banalno sliši. Nikoli ne veš, kdaj dobiš kakšno ključno priložnost in se stvari ne odprejo bolj za vnaprej.
Vi ste bolj koncertni bend, saj če bi bilo vse samo na studijskem delu in izdajanju plošč, bi bili lahko le zaprti v laboratorijsko sterilno okolje studia in prostora za vaje in bi glasbo degradirali ali pa bolje postavili na nivo, kjer bi bile stvari namenjene zgolj same sebi, kar, verjamem, ne želite. Kot koncertni bend ste obredli v prvem planu Slovenijo, nekaj malega pa ste igrali tudi na Hrvaškem?
Luka: Tako je, bili smo na Hrvaškem, lani v Bosni, Srbiji, Bolgariji …
Kakšna je bila izkušnja te? Kakšne so razlike med sprejemom na Balkanu ter v Sloveniji, kjer je bila klubska scena nekoč bolj bogata in bolj odprta za koncerte kot danes?
Alen: Izkušnja koncertne atmosfere onkraj meje je bila itak fajn, je pa tudi na Balkanu scena ista in isto zakomplicirana. V Bolgariji je bilo možno klubsko nastopati v Sofiji, ko pa greš v druge kraje pa se stvari spremenijo, saj klubov ni. To je isto tako kot če greš igrat pri nas na kakšen obrobni kraj, kjer nastopaš v baru ali skoraj klubu. Tam nimajo koncertne infrastrukture, primernih prostorov. V Bolgariji smo tako igrali v majhnem baru, kjer sicer koncerti so, a ni odra, ni stojišč, ni ozvočenja pravega.
Kako pa je bilo z balkansko računico – glede na to, da moraš najeti kombi, štartat na pot, gorivo tudi ni brezplačno, jesti in spati morate tudi?
Alen: Zaradi enega samega koncerta se to ne bi splačalo, tako smo imeli več koncertov in s štirimi koncerti nekako prideš skozi. Ni da bi služil, a si vsaj ne greš v lastno škodo.
Luka: Sploh če se ti kombi pokvari v Beogradu … (smeh) Dejstvo je, da finančne računice od obskurno neznanega benda absolutno ni. Če bi gledal na finančno korist bi že zdavnaj zmazal iz glasbe, šel v čudne vode, ki niso moje, v komercialo …
Alen: Vsaj jaz sem to našo turnejo vzel kot en dober izlet v družbi prijateljev. Tipi se usedemo v kombi in odpeljemo, se imamo fajn, kakšno odšpilamo in nimamo utvar, da bomo po lahko sicer uspešnih in dobrih koncertih šteli denarce …
Luka: Je bila pa to nedvomno fajn izkušnja, saj dejansko šele na taki poti vidiš, kako se kot bend konec koncev zastopiš. V istih prostorih, v kombiju teh nekaj dni si dejansko kot zakonec, nato pa se zgodi, da te mašinerija, kombi, pusti na cedilu in odpove na cesti … Hitro se pokaže, kakšen je kdo, je pa re, da pri nas so šle stvari tako, da se nismo kregali ter so šle stvari zelo fino skozi.
Sreča, da ste se v bendu že v štartu našli ljudje iz podobnega testa …
Alen: Sicer bi se takoj pokazale težave …
Luka: Dovolj je le ena sama konfliktna oseba, ki pa je v našem bendu, na srečo, ni.
Saj pet ljudi pod isto streho je dosežek, da ni konfliktov, je pa res, da če ste en do drugega vedno iskreni je težav manj, v majhnem prostoru pa je stresorjev za konflikte več …
Alen: Itak da, je razlika, če prideš enkrat na teden za vikend na vaje ali pa če si z ljudmi cel teden cele dni z ljudmi skupaj. Že na vajah bi lahko bil problem, ko smo jih imeli v kakšnih bendih poprej, kjer so se v zgolj dveh urah pokazale iskrice, konflikti. Tu pa je bil en teden skupnega sobivanja nekaj naravnega in problemov v bendu ni. Imam srečo, da delam s fajn dedci.
Lani ste praznovali okroglih deset let dela in obstoja. Divje jezero v enajstem letu pa nakazuje na ene pomembne spremembe? Se obeta že nova plošča ali kaj drugega?
Luka: Letos je definitivno leto premikov za nas. Že lani smo zamenjali klaviaturista. David (Križaj, dosedanji klaviaturist zasedbe op.p.) je šel svojo pot, ker se po študijski poti bolje počuti v jazz vodah.
Kdo pa je zasedel njegovo mesto, saj je njegov zvok z Rhoadsi dal neko posebno in lepo barvo vaši glasbi?
Luka: Sedaj je v bendu za klaviturami Žiga Kovačič, sicer doma iz bližine Tolmina. Prej je bil član zasedbe blues zasedbe Poltrona Express, kjer igra tudi Alen.
Alen: Žiga je doma iz Idrije pri Bači in sodeluje tudi z Matejem Magajnom iz zasedbe Feedback, s katerim ima tudi en projekt. Po svoji naturi je zelo »vintage« človek, tako da tudi sedaj se v Divjem jezeru ohranja zvok rhoadsov, moogi in hammondi, tako da je v vsem skupaj še več energije in stare umazanije, ki jo je z njegovim prihodom zasedba dobila. Vem, da je Žiga prava izbira in sam sem njegovega prihoda v bend zelo vesel ter sem srečen, da delamo lahko skupaj pod isto streho kot izboljšana, nadgrajena različica Divjega jezera.
Potem je na mestu to, da pričakujemo še bolj umazano različico vašega zvoka, ker ste po pedantnem pristopu šolanega jazzista pustili prosto pot organski umazaniji pravega rockerja?
Alen: Vsekakor je v njegovem pristopu več intuitivnosti, spontanosti …
Luka: Več je tiste starodobne pristnosti in tudi več pravih rockerskih vstavkov.
Alen: Druga pomembna sprememba pa je pri tem, da smo začeli delati vokalno, saj smo v zasedbo dobili pevca, vokalista Žana Sedeja.
Luka: Z njim smo nastopali oziroma sodelovali že leta 2014, ko smo za kompilacijo Rockerji pojejo pesnike 10 posneli en komad, komad pa je na voljo na Soundcloudu. Septembra 2018 smo začeli s sodelovanjem, odigrali uspešno že dva koncerta, kjer smo predstavili že štiri nove skladbe, tako da bo, sklepam, do konca leta dovolj komadov za novo ploščo.
Vokali so bili verjetno tisti manko, zaradi katerega vas ni bilo na radijskih valovih. Pojete v slovenščini?
Alen: Tako je, v slovenščini. Po anglizaciji zaenkrat ne nameravamo posegat.
Pametno. V Sloveniji je sicer malo morje bendov, ki delajo komade v angleščini, ker je slovenščina bojda pretrda in nemogoča za lirizacijo, z easy noto pa je veliko šlamparije, napačne izgovorjave in izumetničenosti … Kdaj lahko torej pričakujemo prve tvorne rezultate?
Luka: Iskreno rečeno kmalu, saj že pripravljamo singel, ki je sicer že posnet, a sedaj je v planu še video, tako da je realno čas, ko nas boste slišali v novi podobi tudi s studijskim izdelkom, konec aprila. Ostalo je v bendu ostalo nespremenjeno in, da, saksofon je še del zasedbe. Zelo sem zadovoljen s tem, kar sedaj delamo, to, da pri tem vsi vpleteni uživamo pa je itak najpomembnejše. Ostalo, odzivi publike in koraki naprej, je le dodatek k temu, kar si predstavljamo za dopolnitev naše vizije.
Snemali pa boste tako kot na drugi plošči – naenkrat in skupaj na vašem placu?
Alen: Tako je, na našem placu in skupaj, produkcija bo naše delo, saj se tega lotevamo družno. Miksamo sami, mastering pa damo narediti profesionalcem. Pomembno je, da glasbo s svojim parom ušes sliši še zunanji človek.
Prav to se mi zdi osebno ključ do izboljšav, saj če do glasbe pristopa nekdo objektivnejši, zunanji, se loteva glasbe na drugačen način kot vi, ki ste v glasbo in zvok intimno vpleteni. Kako to, da ne spustite bližje k konzolam, ne vem kako je z dostopnostjo, a ker jih že poznate osebno, ljudi kot so člani zasedbe Feedback ali pa celo najamete pravega producenta iz Slovenije ali celo bolje – izven meja?
Alen: Saj doslej smo o tem že intenzivno tuhtali in se spraševali, kdo bi bil pravi naslov za to, se pa na koncu vedno zgodi, da se tega dela lotimo sami. Morda ne poznamo dovolj ljudi iz teh voda, morda dva ali tri, smo pa, iskreno, zelo zahtevni do svojega prispevka, tako si težko predstavljam, da bi bobne miksal kdo drug kot Luka. Saj če se tega lotiva jaz ali Aleš je to lahko odklon od njegove vizije tega, kako bi se moral slišat zvok. On je pregloboko v svojem inštrumentu in mu je kristalno jasno, kako bi moral zvok zveneti.
Problem pa je v tem, da kot bobnar slišiš le bobnarski segment in ne celostne slike?
Alen: To je težje narediti njemu, ki je sicer sposoben iz bobnov stisnit maksimum, ko pa se nadaljnjega dela lotiva jaz in Aleš pa se tega lotiva bolj celostno kot mikserja. Oba sva zvočna, tonska mojstra za koncertno ozvočenje in občutek celote pri tem nedvomno imava. S tem torej midva nimava težav, saj kilometrino koncertnega ozvočenja ter tudi studijske produkcije nedvomno imava. Luka sam bi verjetno naredil to, da bi morali ojačati klaviature in vokale, se pa perfektno sliši snare. Bi bilo pa super kdaj preizkusit delovno kemijo z nekom drugim, a so omejitev pri tem tudi finančne narave. No, saj finance, če gre za 500€ ali jurja, niso tak problem, je pa res, da za tak proračun ne dobiš Žarka Paka. Sam sem z njim že snemal in je kot producent perfekten, za samo snemanje pa ga ne vidim v vlogi zgolj mikserja. Je človek sugestij in predlogov, s svojo vizijo glede kitar in rifov.
Luka: Dejmo še nekaj poudarit – mi delamo to s srcem in z ljubeznijo, do svojega dela pa smo zelo kritični in vsaj midva ne bova dala od sebe kar nekaj. Imamo vizijo zvoka, zato ne verjamem, da bi nekdo zunanji vedel in znal najti ta zvok ne da bi nas poznal. Ta zvok, ki ga iz glave preselimo na nosilec, to je bistvo in to nas osreči. Po drugi strani, ko slišiš razne izdelke in kdo je delal produkcijo, miks, mastering, je marsikaj po istem kopitu in brezveze in to meni ni všeč, zato je res, da je vse relativno.
Alen: Za nas je res, da je težko najti človeka, ki bi mu dal prosto pot ter popolnoma zaupal. Težko je, če se zgodi to, da producent in popolni neznanec vsili neko svojo z nami nekompatibilno vizijo benda in bi mu rekli: »Sori, to ne gre, še enkrat bomo naredili vse od začetka …« Hudič je da se v nekaj neplodnega in zgrešenega vloži preveč denarja in predvsem časa, truda ter lastne vizije, pa rezultati ne bi bili sprejemljivi.
Luka: Zna se zgoditi, da dobiš po tem principu nekaj popolnoma drugačnega od tega, kar sam pričakuješ in to je narobe. Saj drugo plato smo dali v mastering in dodatni miks k Gustinčiču, ki dela za Omarja Naberja in zanj vse masterizira ter miksa pa je bil končni rezultat zaradi jasnega dogovora in določanja mej, zadovoljiv in dober. Sigurno je dodaten par zunanjih ušes v redu, ker nismo popolni.
Alen: Tak je naš princip dela in po prvi in drugi plati je jasno, da kar funkcionira, ne spreminjaš.
Luka: Saj smo bili med procesom zelo sitni, da smo dosegli nek kompromis in ni bilo čisto tako, da bi reklo v popolnem soskladju z našo vizijo idealnega zvoka iz glave.
Alen: Itak je delo po tem principu »push – pull«.
Vizija iz glave je eno, končni rezultat drugo, razumem, in kdor bi bil že s prvim popolnoma zadovoljen, verjetno ne bi iskal izboljšav vnaprej. Tako kot perzijska preproga – popolnoma tkana, namensko pa je potrebno pustiti en sam šiv nepopoln. Super! Ker je intervju namenjen prvenstveno temu, da se bralstvu predstavite sami, prepuščam zadnjo besedo, piko na i, vam. Kakšno je vaše sporočilo bralcem RockOnNeta?
Luka: Glasba je umetnost in dajte jo dojemat in spoštovati na tak način. To ni le hobi, ni le zabava.
Alen: In potrebno je poslušat glasbo, predvsem kvalitetno glasbo, biti odprt tudi za kaj novega, kar ni poznano.
Luka: Včasih je potrebno izstopiti načrtno iz cone udobja ter klikniti na kaj, saj si lahko deležen sladkega presenečenja, krasne potešitve nevednega in radovednost ter želja po še je tisto, kar te bo gnalo naprej. Po tem ključu greš lahko po ploščo in razširiš svoj spekter, greš na koncert in spoznaš ter slišiš nekaj novega.
To je tako, kot obisk Divjega jezera, ki pri Idriji bruha enormne količine vode iz temnih globin. Tako kot vi navdih iz globine duše. Ostanite zvesti sebi, upam pa, da kmalu primemo v roko novo ploščo s pevcem.
Alen: Saj to je to, pri taki glasbi, ki jo ustvarjamo pa je najboljše ravno to, da nam nihče ne diktira tempa, vizije, smeri in smo vedno zvesti prvenstveno sebi in glasbi. In to je vse, kar šteje, motivira, žene stvari naprej.
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter