14. 6. 2019
Ljubljana / Orto bar
Trije koncerti v sedmih dneh … veliko, sploh za moje stare kosti, ampak, jebiga, Dirty Skunks did it again!
Ko si najprej ogledaš floridski death metal v najboljši možni luči – Monstrosity, par dni kasneje še raw–old–school death metal šus v glavo Nunslaughter, potem človeku ne preostane nič drugega, kakor, da si reče: »e, jebiga zdej!« in gre še na thrash metal fešto.
No, če živiš v isti državi kot tandem Dirty Skunks, potem to ni ravno problem. Ker, kaj pa je lažjega, kot v petek zvečer v Orto pripeljati legende bay–area thrasha Death Angel, speed metal podivjance Evil Invadres iz Belgije in domače (kot jih je promo tekst v nulo opisal) topshit thrasherje Eruption? In sem šel.
Ob napovedani uri so oder v spodnjem nadstropju Orta zasedli Eruption. O njihovih koncertih je bilo skozi leta že nekaj povedanega, pa vseeno, dajmo še malo. Tega večera so imeli, zaradi opreme ostalih bandov, bolj malo prostora na odru, Tegla je bil, s svojimi bobni, stisnjen nekam ob stran, kitarista sta zasedla drugo stran odra, Buco je malo pazil, da ni pohodil minaturne basistke, ki je na trenutke delovala kot edini član banda, ki ima na odru več kot dovolj prostora. Minutažo so imeli skromno odmerjeno (pol urice), začeli so igrati pred precej prazno dvorano, ampak, seveda se je to hitro popravilo. O glasbi ne bomo izgubljali besed, ker se ni nič bistvenega spremenilo. Klik-klik na zgornje povezave … Fantje in dekle so s svojim nastopom izzvali nekaj čupanja, manjši circle pit (čez palec bi rekel, da je imel tri sodelujoče) in vseeno kar lepo feštico. Pevec se je malo sprehodil tudi med publiko, opazili smo, da je basistki ful pri srcu komad Seven Archons iz plate Cloaks of Oblivion (2017) in špila je bilo (pre)hitro konec. Malo je sicer delovalo, kot da je band vse skupaj vzel kot priložnost za vajo pred naslednjimi nastopi (en je sledil že naslednji dan), ampak Eruption je vedno fino videt in slišat, ker so pač dobri!
Evil Invaders so naleteli na precej bolj polno dvorano in napaljen folk. Fantje so pravoverni speed metalci, ki so čas nehali šteti v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Pa izgledajo tudi tako…ampak, pičijo pa pošteno! V njihovi glasbi se sliši, da znajo na pamet precej komadov Metallice, pa AC/DC, Motorhead tudi niso neznanka, brez Black Sabbath pa itak ne gre. Niso pa rip–off band, ampak se globoko priklonijo svojim vzornikom, ter publiki na svojih nastopih pokažejo, da pravi metalec še vedno pljune svetu v obraz ob vsaki priložnosti in gre scat točno tam, kjer ga prime. Brez skrbi, nihče ni scal pa odru, to je le attitude. Kitarista sta precej pajkovske kategorije, ampak ju to nič ne moti, ko davita svoji kitari, kar jima (pogojno) manjka v mišični masi, nadomestita s hitrostjo. In, bodimo odkriti, hitra sta in glasna tudi! Basista je malo več skupaj, pa še to bi človek rekel, da ni ravno Rambo, razen ko useka po basu. Takrat je Rambo, Rocky pa še Conan v eni osebi! Bobnar pa se verjetno vsak večer zahvali (enemu pač) bogu, da ima ušesa, ker bi mu drugače od silnega režanja za bobni zagotovo odpadel zgornji del glave. Ampak, mlati pa, mlati po bobnih. So se mi kar malo smilili. Glede na to, da heavy metal (katerega neposredi derivat speed metal vsekakor je) ni ravno moja najljubša zvrst metala, moram priznati, da teli Evil Invaders vrnejo jajca v tak metal, naredijo pa seveda tudi totalno fešto. Stojala za mikrofone imajo lepo dekorirana, ščiti, puščice, špice … vse se vidi, hitrost odigranega ne pade niti za sekundo, naglas je tudi bilo, folku se je strgalo (mosh, circle pit, čupe povsod, roke, noge, švic, polito pivo) in ko pevec za konec koncerta še naskoči stojalo za mikrofon ali ko vsi skupaj (dobesedno) premlatijo vsak svoj inštrument, človek točno ve, kje bo naslednjič, ko bodo igrali pri nas. Tam! Nabavit njihove plate, Pulses of Pleasure (2015) in Feed Me Violence (2017) in sosede odgnati v zaklonišča. TAKOJ! Pozitivno presenečenje večera!
Death Angel. Spet dilema. Kaj povedat, če je bilo že vse povedano? Najprej je treba vsekakor povedati, da nova plata, Humanicide (2019) seka na polno! Odigrali so tri popevke z nje, Humanicide, I Came for Blood in The Pack in vsaj dve bosta po moje postali kar stalnica na njhovi setlisti. Ostale so bile klasike bay–area thrasha in banda, ki ne jebe žive sile, ampak dela kar hoče, tako kot hoče in takrat, ko to hoče. Kar so med nastopom tudi večkrat povedali. Nabito polna prva polovica dvorane je bila v zraku uro in pol, druga polovica dvorane ni dosti zaostajala, band je v formi, uigrani so v nulo, kitare trgajo, sekajo in tresejo, ritem sekcija mlati in zabija, vokalist pa je verjetno kar v življenjski formi. Nihče od članov banda ni pri miru niti sekunde in tudi tehnične težave ne morejo pokvariti vzdušja. In to je to, trgalo se je vsem, vsi smo bili totalno prešvicani in par procentov sluha je spet odšlo. Standardno dober Death Angel koncert je boljši od večine nadstandardnih koncertov! Če ste zamudili, ste sami krivi! Drugega ne bom napisal, morda le še enkrat: če ste zamudili, ste sami krivi …
Rok Erjavec
Facebook
Twitter