Gutalax, Spasm in Guineapig v Ortu – zmaga dreka in kontinuitete!

Trajalo je leto in pol, ampak, eto, spet so prišli naokoli! Častilci lika in dela njegovega veličanstva dreka in odklonskih oblik spolnosti, češki bratje Gutalax in Spasm. In podpora, goregrinderji Guineapig iz Italije. Ker smrdeča glasba lepo paše smrdečim organizatorjem, ni bilo za pričakovati, da bo obisk umanjkal.

Vse je smrdelo: bandi, organizatorji in folk!

Prvi so dvorano in prebavila zatresli zahodi sosedje Guineapig. Fantje pičijo goregrind, podprt z medicinskimi temami, od leta 2013. V tem času so med nas izbruhali en demo (2013), en album Bacteria (2014) in dva splita, Rompepig (2017) z legendami žanra Rompeprop in Grind Over Sofia (2019) z Spasm, Basement Torture Killings, Menstrual Cocktail, Brutal Sphincter in Ass Deep Tongued (omenjena izdaja je super za poslušanje med vožnjo!). Začeli so pred praktično prazno dvorano, ki pa se je že med prvim komadom (pa vemo, da grinderji epskih popevk ravno ne snemajo…) lepo zapolnila, do tretjega komada pa je bil že cel žur! Če so vam všeč zgodnji Carcass ali Cliteater so teli fantje kar prava stvar za ogrevanje. Dvojni vokalni napad (čeprav se vokala med sabo praktično ne razlikujeta), nizko-brneči bas in našpičeno-hreščeča kitara, ter rafalno bobnanje. Grind pač. Niti za milimeter ne dvignemo glave in ne pogledamo preko meja izbranega žanra, ampak le šus v glavo! V prvih vrstah, kot rečeno, konkreten žur (zmagovalec večera je bil fant, star cca. 10 let, ki je na polno žural skozi celoten nastop), mosh-pit, circle-pit, čupanje in tancanje. Ni da ni! Pol ure je minilo, kot bi trenil, folke je bil ogret in brez slabe vesti se gre ven na pir.

In potem se začne… Spasm. Trio, ki ne potrebuje kitare! Kaj ti bo kitara, če imaš bas in efekte? Ne rabiš! In kaj se lahko pričakuje od banda, ki v svojih popevkah opeva odklonske spolne prakse z izrazito humornega stališča? Žur! In, evo ga, žur je bil. Kratke, plesne poskočnice, ki jih band servira publike pač ne pustijo hladne. Prva polovica dvorane je šla v zrak, druga je bila daleč od tega, da bi bila pri miru. Vokalist, ki v Borat kopalkah in s kurčevo masko na glavi, obvlada vse nianse grind in brutal death kruljenja/cviljenja/recitiranja, basist in njegovi efekti, ki več kot uspešno zakrijejo dejstvo, da kitare ni, in bobnar za katerega lahko rečemo le, da sigurno nikoli ni bil v poletni šoli nežnega bobnanja. Poskočnice, kot so Paedophiliac Kindergarten Party, Lick Your Fingers!, Anus Malus Manual ali Miss Piss Junior  občinstva pač ne pustijo hladnega, tako da smo videli nekaj uletov na oder, nekaj crowd-surfinga, enega bolnika z motnjo spolne usmerjenosti, ki je razkazoval rit (ampak, saj je grind in če se možakar preko glasbe pač lažje sprijazni s svojo spolno usmerjenostjo, pa naj bo) in, seveda, na koncu še bis. Itak. 40 minut je več kot dovolj, za grind band, da odigra več kot polovico svoje diskografije in potem smo leteli na zrak, da zajamemo sapo za zadnje dejanje.

In le-tega so, v duhu kontinuitete in smradu dreka, ko je na WC-jih že zdavnaj zmanjkalo papirja in ko so po zraku ponosno zavihrale metlice za skret, dostavili Gutalax. Ansambel, ki si je za temo svojih besedil izbral vse možne vrste telesnih izločkov, lahko to dostavi le na en način. Zelo naglas in skrajno  zabavno. Folk je bil itak še napaljen od predskupin, tako da se je poskakovanje kar lepo nadaljevalo. Takisto tudi čupanje, prdenje, kazanje riti z odra, riganje, mosh-pit, wall of shit (isto kot wall of death, ampak z ritjo naprej) in vsesplošno rajanje skozi celotni nastop. Gutalax premorejo tudi kitarista, temu primeren je tudi veseljaški goregrind, ki ga servirajo. Vokalist obvlada, bobnar mlati, kitarist in basist sta pa žur-godba in to je to. Ni neke hude znanosti, definitivno ni umetnost, je pa veselica! To dokazuje tudi polna dvorana, ki je bila non-stop v zraku in/ali gibanju, nasmejani obrazi med publiko (veliko njih) in huronski odziv med pavzami. Lahko bi sicer igrali malo dlje, ampak, OK, naj jim bo, saj so dali vse od sebe. Pa še bis so urezali v Spasm maniri: brez kitare.

Če nam bosta Dihurčka vsako koncertno sezono servirala (vsaj) eno grind veselico, bomo več kot zadovoljni!

Rok Erjavec

Povezani članki: