R.A.F.A.L. in Gromka did it again!
Dva dni po živalskem šusu v glavo, smo šli spet v Gromko, kjer nas je tokrat čakalo bolj osebno popotovanje v globine lastne, črne duše, depresije in ostalih veselih stanj duha, ter potovanje v svet, ki ne obeta lepega konca. Zakaj? Ker banda, ki sta nastopala tega večera, pač ne verjameta, da je turbo-potrošništvo rešitev za tale naš (že skoraj popolnoma zafuran svet), prak tako pa v to ne verjemejo obiskovalci njihovih koncertov, sicer jih definitivno ne bi bilo tam. Jebala te depra!
Torej, nastopali so domači Goragorja in mesije črne barve (oblek, ne kože, ker jebeš politično korektnost!) Morne (Boston, Massachusetts), ki se v svoji glasbi počasi, počasi, od crusta obračajo v še bolj črne, atmosferične in mastne vode.
Goragorja, ki imajo v svoji diskografiji dva albuma, Ulkus (2017) in Akarma (2019), so (kot itak vsi veste) instrumentalni trio iz Goriških Brd, ki vokala v svoji glasbi ne potrebujejo, saj poslušalstvu prepustijo, da si izbere zorni kot iz katerega bo konzumiral njihovo glasbo. Kljub temu, da si lahko vsak sam izbere, kam ga bo glasba Goragorja peljala, pa so jasni temelji iz katerih se štarta. Čvrst, kitarski zvok, (ponavadi) mirn(ejš)i uvodi v pesmi, nato pa gremo vsak po svoje. Pa ne glasbeniki, ampak folk na koncertih, vsak v svoji glavi. Fantje namreč niso in ne bodo odkrili tople vode v okviru žanra, je pa res, da očitno uživajo v glasbi, ki jo igrajo. Konec koncev pa je to tudi edino pomembno. Saj veste kako pravijo: isti riff, over and over again, ampak vedno bolj počasi. Ritmični bobni, hipnotičen bas in kričeče/hreščeča odfukana kitara. In pol ure je ravno dovolj, da človek gre, pride nazaj, si gre po pivo in malo na zrak, da se pripravi na naslednji band. Čvrst uvod v večer, če ste ljubitelji (post)kitarskega rocka, potem imate Goragorja itak na radarju, drugače jih pa le prečekirajte, morda boste (pozitivno) presenečeni.
Morne, ki so lani izdali fenomenalno plato To the Night Unknown, so začeli precej pozno, saj so imeli (ne po lastni krivdi) kar precej težav z nastavitvijo zvoka, ki sicer tudi med koncertom, ni bil optimalen, ampak, vseeno, posekali so vse pred sabo! Publika se je, zaradi dolgega čakanja, kar precej ohladila, ampak, ko so fantje urezali, smo se hitro ogreli, zbudili in odšli (ja, spet mislim, figurativno, vsak v svoji glavi). Čvrsti, kitarski riffi, ki skozi vse čute režejo v človeka, hipnotično basiranje (vem, da se ponavljam, ampak če je pa res, še basist je deloval, kot da je hipnotiziran, je pa hkrati vidno užival v igranju) in bobnanje, ki človeku ne pusti dihati, so pač atributi, ki pomagajo, da se človek zazre vase in si prizna, da včasih ni najbolj zadovoljen s tistim, kar tam najde. Ampak, ves bes in frustracije glede najdenega v globinah lastne duše, mu pomaga premagati manični vokal, ki monotono, močno, brez oziranja na želje in potrebe ljudi pod odrom, vodi ritual samospoznavanja in priznavanja, da smo sami krivi, da smo, kar smo. Publika ni imela nič proti, praktično ves čas slabo uro trajajočega nastopa smo se vsi lepo pozibavali in zabavali, sem ter tja pa je zaplapolala tudi kakšna čupica. Band na odru ni kaj dosti komuniciral s publiko (verjetno so bili vsak na svojem tripu), čeprav so bili vidno zadovoljni nad odzivom publike, ki je bila med pavzami vse prej kot tiho, na koncu pa so nam (seveda, saj smo ga glasno zahtevali) privoščili še bis.
Teli koncert z dvema bandoma so res prava zmaga, prav želim si, da bi jih bilo več, ne pa da je vsak teden na sporedu praktično mali festival s štirimi ali petimi bandi, kjer človeka na koncu že vse boli (leta so tu), pa še fajn je treba pazit, da se ga prehitro ne napiješ kot krava…
Potovanje v globine črne duše je bilo lepo in katarzično, hvala R.A.F.A.L. in Gromka za tole, se še vidimo!
Aja, a sem že dovolj zatežil, da si dajte spletno stran organizatorja in kluba v zaznamke in jih redno spremljajte, ter seveda, pridite tudi na kakšen koncert, da ne boste vedno konzumirali le sranja, ki vam ga servirajo main-stream mediji? Just do it!
Rok Erjavec
Facebook
Twitter
Beyond The Sensor