(Zavod Orbita 2019)
To, da je Slovenija v zadnjem času doživela svojevrsten revival, renesanso bluesovskega žanra, ni potrebno več pretirano izpostavljati in o tem sem tudi sam pisal še ne tako dolgo nazaj, res je pa tudi, da je scena majhna, da se v tako majhni državi, kot je Slovenija vsi med seboj poznajo in da je prej redkost kot pravilo, da si na tem podiju glasbeniki nesebično priskočijo na pomoč. Izjeme vendarle obstajajo in v nasprotju s principi ega, napuha in narcisoidnosti je pred leti vzcvetelo sodelovanje med dvema pomembnima členoma te prerojene bluesovske scene. Na eni strani je ta prav posebni, razpoznavni wunderkind z Jesenic, ki me je prevzel s tem svojim raskavim glasom in svojevrstnim dojemanjem starikavih, a vedno užitnih principov minimalistične, vendar efektivne blues kitare, nadarjeni Samo Pivač, ki ga poznamo pod imenom Samuel Blues. Ta umazana delta blues kitara in glas, ki prepeva zgodbe o majhnem človeku, o zablodah, o življenju, vendar dodaja in vpleta metafore, humor, slika z debelim čopičem izkušenj ter osebnega patosa ter slika svoje posebne akvarele glasbe, ki se jo zlahka nalezete. Drugi pol dvojca predstavlja karizmatični in hudomušni orgličar Miha Erič, sicer dobro poznan iz zasedbe Prismojeni profesorji bluesa. Prav tako virtuoz in specialist za mešane vokalne žanre čezoceanske godbe je dejansko poosebljen pojem umetnika starega kova. Slikar, mojster orglic in odrski zabavljač je našel v gorenjskem kantavtorju primeren antipod, izziv in sorodno dušo, po skoraj dveh letih uigravanja, nastopov in preizkušanja ter dokazovanja odrske kemije pa sta se zaprla v studio in posnela prav posebno, letos izdano ploščo Transformator.
Z razliko preteklih že slišanih del obeh glasbenikov je Transformator popolnoma instrumentalna plošča, ki servira enajst avtorskih glasbenih vinjet, na katerih se preizkuša domet Samuelove kitare in Mihovih orglic, predvsem pa se prezentira esenca bluesovske estetike, kot jo slišita oba glasbenika. Ni prostora za napake in za osebni eksces ali pa se daje prosto pot osebnostnim notam ter na svoj način spontano začinja glasbeni golaž umazanih kitar in raskavih orglic. Uvod s temperamentno skladbo Lajna II izhaja iz postavke s plošče Parangal slišane skladbe Lajna, le da je tokrat dominanten princip dura in pozitive. Sladki ritem in ravno prav distorzirana kitara se lepo ujema z ostro, nič kaj sladkobno noto Eričevih orgličarskih vragolij, osnovna shema pa je preprosta, minimalistična in udarna. Dober štart, dobra dinamika in dober prijem, ki ga mladca z malce blakanskega melosa, ki mu dodajata teksaški pridih s skladbo Balkan Express pričara s preprostim ritmom in vdihi ter izdihi orglic podobo parnika na tirih. Mimo bežijo podobe idilične pokrajine, v mimobežnosti trenutkov pa pomislim, da je v tej repetitivnosti nekaj manjkajočega. Forma drži, ritem in melodija tudi, manjka pa element presenečenja, morda kakšen verz, kitica, zgodba, ki jo le en rif ne more povedati. Hudomušnosti ne manjka tudi v nadaljevanju. Termostat je s preverjeno strukturo in prijemi pravzaprav Samuelov standard, ki pa mu manjka glas, raskava nota in malce več sestavnih komponent, ki jih tudi Mihove orglice ne morejo razgibati do te mere, da bi lahko celoti popolnoma in brezpogojno verjel ter zaupal. Žal, tokrat ne gre brez opomb plošček čez tehnični pregled. V principu plošča sicer stoji in funkcionira, je pa res, da sicer fantastični Hlad premore dovolj prostora za vokalizacije, za morda prav izzivalni duet obeh sicer krasnih bluesovskih pevcev, ki bi lahko s svojima karakternima glasovoma prinesla v celoto bistveno več kot zgolj shematske obrise sicer korektnega muziciranja, ki pa ne kocini, kot bi lahko.
Maximum izhaja iz podobne melodike kot Hlad, pozornost pa prekleto pritegnejo rahlo melanholični in dinamično umirjeni Ptiči. Prav zlahka vidim meglice zasanjanega mesta, ptiče na žicah, take črne, skuštrane, poredne vrane in srake, ki se najprej lenobno pretegujejo, nato pa krenejo v igrivo akcijo. Posije sonce, nato se ptiči zapodijo obotavljaje, a neusmiljeno na zrnje. Humorna igra kitare in orglic je dinamična in dobro funkcionira, ker je tekstur več kot na preteklih skladbah. Precej več kaotičnosti in sicer simpatične igre ponudijo tudi ljudstvu namenjene Ovce, ki so dinamiko ponesle na nov nivo, čeprav ne bi grajal prisotnost še kakšnega inštrumenta, denimo benja ali bobnov, seveda pa ne tudi kak humorni vokal, vzklik, dokaz, da za mikrofoni bivata telesnost in življenje. Čoban kot naročeno sledi ovcam in jih zganja na kup s svojo balkansko metriko ter melodiko, ki jo fanta namensko banalizirata, popačita, estetsko preigrata v ravno prav »fauš« tonih. Melodični lepi zdrs v melanholijo skladbe Bojler je idealna za cinematično igro, za filmsko ozadje ob prizoru jutranjega zbujanja, kopeli, tiste retro kopalnice, kjer iz starega Gorenjevega bojlerja po prekrokani noči izcejate zadnje kaplje tople vode, da bi lahko pogojno uspešno začeli dan. Fanta s tem skoraj sklepata plošček, saj Amper s stopnjujočim zvokom meditativne kitare dodaja atonalni, namensko aritmični moment suspenza, s katerim se v kontekst vpleta zgolj zvok parih tonov na jeklenih strunah, ki se dopolnjujeta. Čutite nelagodje, tesnobo ali morda celo strah? Da, nekaj zloveščega se skriva v teh parih tonih, vendar razlag konteksta ni, saj je to le zvočni moment, ujeti trenutek, ki ima estetsko funkcijo, ne daje pa nikakršnih pojasnil. Finalni Štrom je umazani finale plošče, saj se v začetku slišana umazanija kitare in orglic še zadnjič požene po diktatu parih tonov, parih not v minimalistični ples organske kemije fantov, ki pa bi lahko tokrat ponudila več.
Ne, nisem nehvaležen, saj cenim globoko tako Sama kot Miho, vendar vem, da je po slišanem in videnem na odrih Orta ter drugih prizorišč dvojec sposoben ponuditi več, kot smo dobili na tokratni plošči. Transformator ni slab izdelek, vendar poraja vprašanje, komu je lahko popolnoma instrumentalni bluesovski izdelek v svoji shematski minimalistični, surovo nerefinirani formi sploh namenjen? Povprečni poslušalec potrebuje vodenje, glas, s katerim bi se lahko identificiral, zgodbo, če že hočete. Slednje album v ogoleli formi kitare, udarca pet in zvoku orglic, žal, ne more pričarati popolnoma. Morda, če bi bila v celoti še kakšen dodaten element presenečenja, lahko tudi umetni narativ glasu na starem hreščečem radiu ali pa če bi bil plošček dopolnjen s knjižico razlag, ki bi ju spisala oba krmarja te bluesovske barke užitka. Po celoti in po mnogoterih poslušanjih ostaja v ušesih in ustih priokus, da bi bilo lahko vse skupaj bolje, da bi lahko skelet napolnili z malce več mišic in bi bili lahko deležni več mesa za zobanje. In prav ta manko je dober, saj vem, da bosta tako Samuel kot Miha v svoji nuji po boljšem naslednjič naredila nekaj več. Morda je Transformator le ogrevanje in le eksperiment, ki ga bo dvojec prekosil brezkompromisno že naslednjič. Sam slutim, da bi k temu pripomogla že prisotnost dveh mikrofonov, ob strani dve klasični beležki in dva svinčnika, saj sploh ne dvomim, da ne bi oba skupaj spisala kakšno fantastično zgodbo in lirične linije, ki nas bodo, verjamem, naslednjič osupnile ter pustile brez besed.
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter