Če je bil blackened crust in post-black, naj bo pa še black metal!
Tokrat so Gromko, v organizaciji Kvlt ov Seitan Booking, stresli peklensko hladni Spectral Wound iz Kanade in danski depresivni one-man-no-band (v živo pa cela gužva na odru) black projekt Afsky.
Pa kar gremo.
Kot rečeno, je Afsky načeloma projekt, kjer vse niti v rokah drži Ole Pedersen Luk, zaenkrat pa ima za pasom EP (Afsky, 2015), single (Vinteren bæres ind, 2016) in album (Sorg, 2018). Vse izdaje preveva hladno-hladna atmosfera, ki preko počasnega, depresivnega black metala raziskuje globine in črnine duše, 50 odtenkov gnusa in splošno odklonsko vedenje. Počasni, repetativni riffi, ki že na posnetkih delujejo hipnotično, so v živo, ko jih ureže polnoštevilni (4-članski) band organski, žmohtni in kar kličejo pa opletanju s čupo, ali pa vsaj po ritmičnem pozibavanju. V končni fazi pa lahko človek tudi zapre oči in odleti v vesolje. Saj je black metal. Ole in fantje so nas popeljali skozi celoten spekter depresije, od obupa, besa, razočaranja, resignacije, do bolečine, agonije in prezira do sveta. Kitari sta z nas rezali plast za plastjo, basist je skrbel, da so se čreva tresla, bobnar nam je zamaknil srčni utrip (možakar je res živalsko mlatil po svojem kompletu bobnov), vokal pa je tak, kot se za depresivni black metal spodobi: grozen, odmevajoč, škripajoč, lahko ga jemljete kot še en inštrument, ki igra svojo melodijo, lahko pa je tudi poveljnik enote. Celotna izkušnja je bila še podkrepljena z atmosfero v klubu, ki je bil popolnoma zakajen (kar je bilo rahlo moteče, ali jebiga, to je umetnost), oder pa osvetljen le od zadaj (+ dve leščerbi na odru) in z dvema skrajno napornima, utripajočima reflektorjema od straneh, ki sta med band in publiko postavila zid. Špil je bil fenomenalen, band je bil zadovoljen (celo zahvalili so se), publika je uživala in ko smo pred klubom čakali na zvezde večera, smo bili kar malo skeptični, če jim bo uspelo nadgraditi predskupino…
… vas pustim še malo v negotovosti, he, he. Kanadčani Spectral Wound tudi nimajo ravno obsežne diskografije (albuma Terra Nullius, 2015 in Infernal Decadence, 2018), ampak kar jim (morda) manjka na področju kvantitete brez težav nadomestijo s kvaliteto. Pičijo namreč moderno različico drugega vala black metala, kjer so pesmi trdno postavljene na tremolo riffe in blast beate, preko vsega pa škripa in kriči poblazneli vokalist, za piko na i pa dodajo še malo bolj black’n’rollovskih riffov, da zadeva ne postane monotona. In če so bili Afsky hipnotični, so bili Spectral Wound peklenski! Folku se je konkretno utrgalo, pred odrom so čupe letele na vse strani, mi ki smo stali malo bolj zadaj (leta, jebiga) pa smo na trenutke tudi kar konkretno lovili sapo, da nas šus ni odnesel iz dvorane. In na tem mestu lahko tudi odgovorimo na vprašanje, ki vas muči že nekaj vrstic. Namreč, ali so zvezde večera nadgradile nastop predvozačev? Odgovor: so. Poblaznele živali so zavzele oder, kot da je Gromka njihova dnevna soba (no, saj je bila, če smo odkriti), kitarist je poskakoval, čupal in pretepal kitaro, hkrati pa po nas streljal riffe, ki so nam oči zabijali v lobanju, ritem kitarist in basist sta mu bila trdno v oporo in sta pomagala zgraditi zid galame, ob katerem smo si razbili glave, zobe in še kaj, bobnar nas je pa dokončno zabil v tla. Kakšen šus! Aja, vokalno udejstvovanje pa na ravni podivjane zveri, kjer je vokal le medij za prenos frustracij in vsesplošnega neodobravanja na obiskovalce koncerta.. ODFUK! Pa še bis so nam privoščili…
Celoten koncert je bil zelo pozitivna in intenzivna izkušnja (ja, vem, da se neumno sliši, da je bil depresivni in živalski black metal koncert pozitiven, ampak če ste bili tam, se verjetno strinjate z mojo ugotovitvijo, če vas pa ni bilo, pa verjetno nimate več pravice, da okoli govorite, da poslušate black metal), tudi v luči dejstva, da sta igrala le dva banda, kar se organizatorjem s finančnega stališča morda ne izplača vedno, je pa za obiskovalce to pravi balzam, saj je praktično nemogoče zbrano spremljati štiri ali pet bandov.
Rok Erjavec
Facebook
Twitter