15. 11. 2019
Ljubljana/ Center Slovanskih Kultur France Prešeren
»Slovenci kremeniti, prav zlahka ste lahko ponosni na svoj podalpski biser kreativnosti in navdiha in brez sramu lahko pogledate v oči sveta ter si priznate, da se lahko kosate z najboljšimi, najglasnejšimi in najvidnejšimi zvezdami glasbene produkcije!« S to mislijo bi lahko začel zapis o fenomenu, ki osvetljuje slovensko metalsko, hard rock in po mojem skromnem mnenju edino pravoverno nebo zvočnega in sliši že dobre tri dekade na ime Mary Rose. Postojnski titani najkakovostnejše metalurgije so najkrivičnejše spregledan bend domače scene, saj kakovost, dobri nastopi, glasbeno znanje, želja in produktivnost nikakor niso bili nikoli pod vprašajem, a je svoje prste v zgodbo o trudu, znoju, bolečini in strastni želji po še vmešala usoda, morda pa je prav to tisto, kar ne dopušča, da bi v svoji glasbeni evoluciji za ped popustili ter se predali lagodnosti, cenenim recepturam ter bi zaspali na vencih stare slave. Legendarni bend, ki je svojo pot začel leta 1987, je letos, dobrih 13 let po udarni plošči Feniks, ki pa navkljub svoji kakovosti ni toliko prodrla v tokove radijskega predvajanja, kot bi si zaslužila, izdal uradno tretjo ploščo Resnični svet, ki jo lahko že tu označim za domačo ploščo leta, s svojo produkcijo in zvočnimi zgodbami pa se lahko brez nadaljnjega postavlja ob bok legendarni Pomaranči, čeprav je v vsem skupaj slišati še nekaj bolj modernega, udarnejšega, a o tem malce kasneje. Razlog za novembrski obisk CSK Trnovo je bil znan – preveriti dejstvo, ali zmore kvintet tudi v živo poustvariti vse tisto, kar so s skrbnim studijskim delom ter masteringom ujeli na plošček.
Malce pred deveto zvečer so se kotički dvorane zapolnili s pisano druščino ljubiteljev težje godbe. Poleg osivelih ljubiteljev, ki zasedbo nedvomno spremljajo od samih začetkov dalje, ni manjkalo niti mlade garde, ki poustvarja emocije devetdesetih ter obuja estetiko glam rocka, v duhu velike družine, ki je prišla spodbujati svoje prijatelje pa je po zatemnitvi dvorane in projekciji velike ure, ki odšteva trenutke do velikega poka, pričakovanje naraščalo z napetostjo, ki bi jo lahko rezali. Svoja mesta zasedejo Mitja Kobal na basu, za bobne sede verjetno eden najboljših slovenskih bobnarjev mlade generacije, David Debevec, sicer slišan tudi v zasedbi Gora, za klaviaturami si prste ogreje nadarjeni Sandi Trojner, v nizki preži s kitaro levo stran odra zasede izvrstni mojster šestih strun Eki Alilovski, kot zadnji pa na oder ob bombastičnih taktih Preteklosti, ki spomni na udarni hibrid Deep Purplov in Dream Thetrov stopi orator večera, fantastični pevec Žanil Tataj Žak, brez katerega so po Divljih Jagodah in zasedbi Black Diamond sočnejši tudi zvoki zasedbe Mary Rose. Perfektni zvok, izvrstna projekcija dečka pred zidom ekranov na lebdeči številčnici otoka časa, ki sugestivno spomni na progresivne mage Dream Theater tako s poetiko slike kot tudi z zvočnim kolažem brezhibne ritmike, melodike ter kirurško odmerjenih dinamičnih poudarkov. Zgodba o novi poti, o nepotešenih željah, sanjah, o sli in dokazu življenja seka na polno. Odrska kemija benda je v marsičem še močnejša od tiste, ki smo jo lahko preverjali pred leti, vse pa teče kot dobro naoljeni stroj, ki potrebuje le še širni svet, da preveri meje svojih zmožnosti. Veristično nadaljevanje z Vizijo z minimalnimi korekturami nadaljuje zgodbo perfekcionizma. V ozadju nova projekcija stilsko dodelane umetnine Mihe Dolenca, Žak pa izpove iskreno zahvalo publiki, da so jim po težkih letih osebnih preizkušenj, bolezni, testa časa in življenja zvesto stali ob strani, da pa so družbeno kritični, pa dokažejo s politično angažirano skladbo Ob letu osorej, s katero snamejo rokavice ter zbijejo maske z obrazov politične zlaganosti oligarhov izkoriščevalskega liberalizma. Morda ne tako lirično polno, a z masivnim zvokom, dobrim ravnovesjem zabeljenih decibelov, kjer vsak član zasedbe dobro ve, kaj mu je početi. Fantastični zid masivnega basa in bobnov, ravno prav izpostavljeni zvoki klaviatur, ki ne zvenijo sintetično in res da ena sama, a popolna kitara ter vokal drejo in trejo pomisleke ter žgejo na polno. Progresivna pravljica prelomov, stopnjevanja in prestopanja žanrskih meja nekdaj zgolj in samo hard rocka, sedaj pa metalurško razbeljenega rocka s prog dodatki funkcionira kot visoko oktanska mešanica, ki pa ji ne grozi reaktivni zlom ali nakazovanje slabotnosti. Žak sname z bobnov srebrno masko in v sklepnih taktih skladbe začini odrski nastop še z malce drame, ki pa ni podobna osladni pozi, temveč je tu s smislom.
OK, brez balad pri slovenskem rocku ne gre. Tokrat za nežnejše sentimente poskrbi naslovna skladba plošče, skladba Resnični svet, na kateri po strunah elektro akustične kitare na stojalu zabrenka Žak. Brezhibnost kot bi jo zrcalili in prelivali direktno s plošče potrjuje dejstvo, da je bend več kot dobro pripravljen na branjenje barv plošče v vseh elementih igre, pa če so to sentiši ali energični izbruhi agresije, ki jo brezsramno pričara izvrstni Stampedo ali galantni, moderni, a nikakor brezjajčni Planet. Morda najlepši zvok orgel, Hammondov, ki jim v odgovor pedantno in mastno pritegnejo krasne, bogate in udarne distorzije kitare v skladbi Nagon odpelje vlak emocij na nov plato vznesenosti, moderno zveneča Paranoja pa preveša koncertno promocijo plošče v tretjo fazo, s katero se dokazuje, da na plošči ni mašil in mehkih tkiv. Po emocionalni baladi Kje si zdaj, s katero zadenejo fantje na nežnejše strune duše se v kontekst z malce več mogočne epske eteričnosti prikrade moč in iskra v romantični skladbi Ko tako objame, da nas v dobrem, malce mehkejšem tempu Mary Rose povabijo k Plesu. Finale s skladbo Sam II sklene uradni del koncerta z iskreno napovedjo, da se s tem za zasedbo prihodnost šele razpira in da so želje zastavljene višje in bolj iskreno, recimo bolj realno zavezane k uresničitvi, kot je bilo to možno ob mladostnih fantazmah preteklosti, brez katere pa sedanjosti ne bi doživljali tako, kot jo. Saj »Le spomin v drugih je, kar za nami ostane,« izpiše sklepna projekcija uradnega dela koncerta in da, res je. Kot poklon ob 30 obletnici prvenca Rocks Off, ki jo bo skupina praznovala prihodnje leto, je k proslavljanju polnega jubileja povabila zasedba vse prisotne s tremi krasnimi dodatki. S Feniksa se dodaja v kontekst večera, da ne bi bilo potrebno oditi v ledeno mrzlo zaodrje, nemudoma Sam, ki ji sledi Krivda, z zbirko prastarih fotografij benda iz nekega drugega časa dobrih 30 let nazaj pa se v novi podobi ter z novimi člani dokaže tudi prastara in zimzelena potenca komada Action.
OK, čas za povzetek in sklepne misli! Dejansko lahko več kot potrdim, da so me veterani slovenskega metala ali trdozvočnega rocka sezuli ter pustili brez sape. Mary Rose so v vseh aspektih igre precej boljši od slehernih odrskih maškar, ki sem jim bil v mainstream rocku na slovenskem priča v preteklosti. Bend ne hlini in ne igra na poceni adute, temveč stavi vse na znoj, trud, energijo in muzikalično reaktivnost, ki jo je v tej formi in podobi ter s temi člani iskreno več kot sposoben servirati. Tako dobri in iskrivi, kot so danes, niso bili nikoli, čeprav se zob časa in nakrhano zdravje da slutiti v manj energičnem skakanju ter opletanju s frizurami, a tovrstne poze res niso potrebne in nujne! Leta so prinesla še več globine in biser, ki se je brusil tri desetletja, je več kot nared za razstavljanje v Evropi ter svetu. Mary Rose so sicer s slovenskimi komadi naredili precej več kot sem to kot rosno mladi mulec doživel z ne najbolje zapeto angleščino, po slišanem in videnem pa lahko brezsramno povem, da so pri tem presegli sami sebe do te mere, da bo težko karkoli izboljševati. Odrska produkcija in igra luči so več kot na nivoju in verjamem, da s tem privabijo v pododrje še več estetskih posladkov željnih mladcev in mladenk, ki postojnskih asov morda še ne poznajo ali jih še niso preverili v živo. Tudi vizualije so del spektakla, ki lahko bolj trži bend in upam, da se jim zasedba ne odpove v prihodnje, je pa res, da forma brez vsebine ne bi bila smiselna in vsebino, dragi moji, Mary Rose vsekakor premorejo. Hvala za fantastični izliv srčnosti in na svidenje, za vse solde in kjerkoli, tudi v prihodnje!
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Nina Ferkolj
Facebook
Twitter