14. 11. 2019
Ljubljana / Kino Šiška
Določenih stvari se človek navzame in težko shaja brez repeticije. Nekaj takega, a v domala profanem ter obenem religiozno sakralnem smislu z obredjem vračanja povzročajo tudi veterani temačnega, recimo temu post-punkovskega kabareja, ki nastavlja ogledalo grdemu v svetu, njegovi krhkosti, enostavni pokvarljivosti, a na prefinjen, mehek, lep način – zasedba The Tiger Lillies. Slednji pravijo, da jih trendi ne definirajo, sam pa sem prepričan, da so nekako del trenda kaj je kul in fajn narekovali tudi sami. Par let nazaj so bili morda pri nas neznanka, po toliko vrnitvah pa je jasno, da so lahko nečemu dobremu, kultiviranemu in posebnemu uspešno priučili tudi slovensko publiko, ki ni nedovzetna za dobro, le rumeni tisk in cenene radijske viže je potrebno preslišati ali pa kakovostno preglasiti z nečim, kar definitivno ostane v spominu za vekomaj. Za nekatere zadošča šminka, klobuk, vizualni dražljaj, drugim je nujna bolj kot forma vsebina in slednje ali bolje oboje londonski trio vsekakor premore! Že lani smo lahko preverili potenco in prodornost izvrstne plošče Devil’s Fairground, po treh dekadah plodnega dela pa se po več kot 40 albumih, številnih odrskih uprizoritvah sveta, kot ga doživljajo sami, po petih knjigah in multiplih ekranizacijah na celuloidnem traku pa je bila Ljubljana znotraj istega koncertnega cikla deležna vnovične vrnitve ter izboljšane senzacije tega, kar smo doživeli leto poprej. Prizorišče je bilo isto – Kino Šiška. Lanski december je letos zamenjal deževni november, repertoar že slišanega pa naj bi bil nadgrajen z dodatki in novimi zgodbami. Slovenija jih je po letih vračanja tako lahko užila že v šesto.
V vsakem primeru je spektakel teme in deviantnosti, ki mu svojo tipično razpoznavno briljantno noto poleg pojoče žage, teremina ter basa Adama Stouta, igrive hudomušnosti in obrazne telovadbe bobnarja Jonasa Gollanda daje največji poudarek izjemna ironija, cinizem ter bogata, s falzetom odpeta lirika osrednjega snovalca ter ideologa zasedbe, gospoda Martyna Jacquesa. Tematika je dobro znana – človek v svoji nagnjenosti k samouničenju, grešnosti, omami, eskapizmu, menjava emocij s strastno erotiko, življenje in smrt z roko v roki, dejstvo, da smo na tem svetu vedno sami in vse to začinjeno s tisto zdravo mero inteligentnega, nevsakdanjega humorja, ki si dovoli prestopati meje kultiviranega in z nasilnim, morda cinično likantropnim svarilom dajejo medvrstično vedeti, da ni nič samoumevno, glasba z dušo pa je hipnotični nektar, ki vas navkljub temačni esenci zlahka zaziblje v stanje prijetnega veselja in umirjenosti. Dvorana je bila, kakopak, vnovič razprodana do zadnjega kotička, sedišča pod odrom pa so bila letos zapolnjena še pred uradnim začetkom, ko se je po najavi prihoda benda pridušilo luči na odru in je v katarzično poltemo Ljubljane v spremstvu okusne osvetljave trojica zasedla pozicije ter rutinirano, a z občutkom zaorala ledino.
Devil’s Fairground, naslovna skladba aktualnega zadnjega albuma kot začetek je ravno pravšnja za ogrevanje. Martyn z minimalno, majhno diatonično harmoniko ob spremljavi rahlega pritrkavanja bobnov ter basovskih poudarkov razpre glasovne registre ter nas po jarkih lastnega propada pripelje do duri poslednje sodbe ter po sledenju šepetu hudiča polaganju ter poplačilu starih nakopičenih računov za brezciljno predajanje kratkotrajnim užitkom. Smrt je kompanjon, ki vas pričaka na koncu, po bučnem aplavzu pa se zgodba nadaljuje v slogu. Lucky To Get Out Of Here Alive je komična odrešitev, sladki obliž na od tedna utrujeno dušo, bend pa lahkotno, z galanco in lahkotnostjo vpleta v teksturo večera zgodbo obscenega seksa za golo preživetje, za to dejstvo, da smo živi, pa smo lahko res veseli, mar ne? Fakt, da živimo v res lepih časih, kjer je revnih vse več in so primorani v razprodajo vsega, tudi svoje duše in telesa, ne pokvari prešernosti, The Tiger Lillies pa svojo kritiko sveta nadaljujejo malce nežneje. Dead Souls‘ Day predstavi Stoutovo briljanco na pojoči žagi, Martyn pa preizkusi akustičnost ljubljanskega koncertnega klavirja. Senzualno in čutno ter ravno prav otožno umirjanje pokaže, da so tigraste lilije vešče več kot le ene dimenzije zvočnega. V izvirniku se celoti pridruži orkester, ki bi pasal tudi v Ljubljani, a je trio dovolj močen in kompetenten narediti delo dobro tudi v oklesteni formi. Gypsies s svojo potepuško iskrivostjo priplešejo na oder privid ciganske karavane, ki ji dajo kabarejski mojstri malce rustikalnega podtona z začetka 20. stoletja, zakajeni pridih zakajene beznice ter kabarejski ton pa v zgodbo doda koncentracijska taborišča in splet naših »civiliziranih« predsodkov, ki jih v desno usmerjeni Evropi slišimo prepogosto. Pohod po predelih zadnje plošče nas po Free pripelje z ukulelejem do močne skladbe Destruction, da z malce bolj skoraj orkestralnosti zamižimo ter se zazibljemo ob skladbi Tombstones, ki mi v svoji teksturi vedno, ne vem zakaj, prikrade v kontekst Lennonov Imagine. Po Lillies Are Home se s Cut skoraj v pravem času pritipamo sladko do konca prvega dela koncerta, kjer je sklep s Kiss You Quick prava ločnica z domala bolečo in ljubečo toplino.
Premor namenjen druženju in prvi izmenjavi vznesenih vtisov mine v hipu, nakar nas lilije že pričakajo na odru in po zadnjem posedanju publike nadaljujejo svoj dušni stampedo v dobro znani smeri, kjer, kakopak, redko posije sonce. Don’t See The Sun nas popelje na novo bakanalijo, popivanje, deviantni odklop od nas samih, da kot kralji jarkov zakraljujemo ter se nasmejimo samim sebi z iskrivo skladbo King Of The Gutter ter zapojemo prvi pravi »singalong« z Drugs. Skoraj uskaljeno, bohemski zadetek s prepovedanimi »zdravili« pa doda s špansko kitaro Adama Stouta skoraj Smolarjev dodatek s skladbo Golden Brown, nakar nas kaj kmalu zatem Lillies obdarijo s prav edinstveno, čarobno interpretacijo krasne skladbe Somewhere Over The Rainbow, ki ji da Martynov vokal še malce več otožnosti in globine, kjer smo vsi sanjači željni uresničitve določenih sladkih sanj, ki pa so iluzija, privid, oddaljena oaza vere v svetu sivega in hladnega brezdušja. Summertime In Prague s svojo senzualno melanholičnostjo odpre večer za uresničitev želja. Gin, nato pa še Heroin & Cocain dajo čutiti, da smo ta večer očitno nagnjeni k opojnim substancam, ob klicu po Banging In The Nails nas Martyn dramaturško presliši in se »skladbe ne spomni«, smo pa prejeli svoj odmerek balkanskega melosa z izvrstno interpretacijo skladbe Bull Boys, v kontekstu te pa dodatek z Is That All There Is s svojo močno podnoto in naracijo piromanstva ter samoizpraševanja, ali je življenje res tako plitvo in prazno ter ali se v ozadju res skriva kaj več od puhlosti sklepa večer v slogu.
Fakt je, da se na koncertu The Tiger Lillies ne ustvarja revolucije niti ne prinaša nečesa novega za vsako ceno. Zakaj bi, saj stvari in recepture zadnjih 30 let brezhibno delujejo tako, kot je prav, zato je to, po kar pridemo vedno znova in znova, dobro znano in preverjeno okusno. Ljudje smo bitja navad in po tem, ko se v ustroju organizma enkrat po naravni poti znajde melos The Tiger Lillies, je usoda znana. Potrebne so repeticije, ponovitve videnega in slišanega, potrebno in nujno je poustvarjanje sentimentov. Pri slednjem so britanski asi mojstri in na svoj subverzivni način tako naravno prirastejo k srcu kot najslajši in najnaravnejši simbiont ali tumor, ki bi ga bilo škoda odstranjevati. V Ljubljani se dejansko lahko čutimo privilegirane, da nas trio kabarejskih umetnikov jemlje kot konstanto na svojih turnejskih popotovanjih. Morda zato, ker je nuja po repeticijah dobrega prisotna tudi na njihovi strani? Okužba s svetu ravno pravšnjim in duši všečnim virusom Tigerlillum Vulgaris je usodna za vse ljudi z malce okusa in intelekta, že po prvih taktih pa se lahko onkraj klobukov, namazanih obrazov in klovnske estetike zazremo globlje v same sebe ter, morda, prispevamo k temu, da postane svet če ne lepši in strpnejši pa vsaj bolj barvit in pester. K temu gre na koncu iskrena zahvala za dobre stvari in razodetja ter iskreno upanje, da to, kar je dobro, kmalu vnovič ponovimo – saj veste, s kom in kje – ker je edino to prav in na mestu.
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter