(God Bless This Mess, 2019)
Veterani prleškega družbeno angažiranega rocka, zasedba Dežurni Krivci, praznuje letos 23 let in v tem času se je zgodilo mnogo tega, predvsem pa je zasedba prestala preizkus časa ter navkljub izzivom komerciali bolj naklonjenih časov ohranila hrbtenico ter držo, ki ne pristaja na pozo ter brezvezne bližnjice. Letos so po preizkusih zdravja, vzdržljivosti in neuklonljivosti povili svoj peti plošček, ploščo s pomenljivim naslovom Narobe svet. Svet gre vse bolj kozlu v rit in z leti po Faktih ni nič bolje – kvečjemu vse bolj izgubljamo vizijo ter stik z realnostjo in boljšim jutri, zato so prleški aktivisti sklenili pokazati vnovič sredinec etabliranim elitam in morda premakne bolj ostra beseda zaspano rajo k razmisleku? Enajst družbeno kritičnih skladb ne špara z ostrimi besedami, s pozivi, parolami, predvsem pa ne z organskim, doslej že dobro dokazanim »grunt rockom«. Vnovič pod okriljem preverjenega založnika, založbe God Bless This Mess, so izdali plošček, ki pod produkcijsko taktirko avstrijskega mojstra zvoka in člana Werefox, Hannes Jaeckla ponuja hibridno mešanico Faktov in dobro doziranega Strupa, pod grafično podobo naslovke pa se podpisuje multivizualist, akademik Gregor Purgaj.
Kot bi najavljali čas nove recesije, krize in se postavili na okope med prvimi privijajo potenciometre in ponujajo svoj odgovor, kje se najdejo alternative, od prvega komada dalje. Malce mehkejši in manj agresivni Čas je je poziv k spremembi, k razmisleku, k poglabljanju, k utemeljevanju današnjega dne v globljih vsebinah in ne samo v bednih formulizmih, k katerim se zateka vsega prenažrta in naveličana masa ljudi dandanes. Glas in ravno prav organska kitara Leona Štrakla se staplja v malce bolj sanjavih solažah Marka Čuša. Suha in minimalistična ritmika bobnov Igorja Ketiša ter basa Tomasa Tibauta za uvod ne pokaže vsega, kar premore v malhi presenečenj, vendar skladba funkcionira kot malce mehkejša uvertura, s korektnim ogrevanjem pa se premikajo stvari v polje višjih frekvencm tempa in udarcev. Dobro minuto dolgi Gastarbajter je v svoji punkovski HC formi namenjen dramitvi. Šus na polno, stara šola zvoka in drgnjenja ušesnih kapacitet je brezkompromisen ter oster, pro-švabsko speven in lirično oklesten, v skladbi, ki ne pove mnogo, pa se nekje v ozadju jasno pove jasni ne izkoriščanju in sistemu z manj besedami. Super! Funkcionalno! Udarno! Hej je prav tako udaren, a bolj hrapavi garažni rock zvok brazda bolj po dominionu osrednje zasnovanega mainstream rocka z jajci. Krasno je, da stvari učinkujejo sicer znano, a ne naveličano, ne klišejsko v tistem smislu, kjer se čuti, da bend nima kaj povedati, pa ponavlja floskule. Dežurni Krivci so pri tem vedno raje molčeči kot bi nekaj delali zgolj zavoljo forme same in pri tem vsaj na moji strani zvočnikov žanjejo spoštovanje in iskreno podporo.
Dinamično zasnovan bombonček ritma in melodike hrepeni po merjenju mišic, zato je Lačni pes glasen, adrenalinski in neposredno uperjen v prve bojne vrste. Ravno prav sladki liricizem ni osladen, lačni psi in sence pod mostovi, zvok cerkvenega zvona, tesnoba in čutna bolečina derejo na polno, produkcijsko zelo lepo in ravno prav glajen zvok pa fura zgodbo dalje na nivoju, a ne v fazonu velikonogih mam z intenco po radijski všečnosti in predvajanju za vsako ceno. Mogoče danes diši po Res Nulliusih, ravno prav nasičen testosteronski rock’n’roll pa ne zveni kot plagiat ali posnemanje. Še vedno je v slišanem obilo tega, česar smo se v letih poslušnosti navlekli pri prleških pridigarjih rocka, ki ni namenjen zgolj in samo zabavi ter pijančevanju.
Morda najudarnejša dinamika nas pretrese s skladbo Pada noč, ki grize in mlati, ni pa namenjen samo šusu. Kar prepriča, je ta križani izraz punkoidne narave, ki zna orati tudi bolj prefinjeno, recimo temu, mainstream rockersko, ne da bi razprodajali dušo. Prazni padamo poje verze brezvsebinskemu svetu in ljudem, ki so ostali brez idealov, brez smisla, brez prihodnosti. »Prazni padamo, padamo, padamo!
Brez srca in brez duše. / Brez srca in brez duše. / Sužnji vladarja Denarja. / S strahom prepojeno življenje. / Prirejeno poštenje. / Sami nad sabo prevzeti, / v praznem telesu ujeti.« Lepše ne bi mogli povedati in izpovedati prezir nad »normalnostjo« tega sprijenega sveta brezhrbteničnega oportunizma in zlagane morale! Rojeni brez imena dodaja v mozaik naelektrenosti še malce disonantne lepote, s Svobodo objokujemo lahko družno svojo razsrediščenost in nezmožnost zadihati zrak svobode s celotnimi pljuči. Zakaj? Ker je vse iluzija, utvara, prazno preigravanje, ki z Velikim mislecem vabi k razmisleku, kje smo zašli, da nam za sklep ne uide masivni, mastni, Zadnji vlak odrešitve. In slednji je oster, lepo sklenjena čutna in čustvena parabola pa dodaja zadnji razlog, zakaj se je vredno v trdni objem realizma vredno vračati.
Da ne podležemo utvaram, lažem in zavajanjem. Da ne izgubimo sami sebe in speljemo svet na še bolj zavožena pota. Svet brez smisla in duše ni vreden eksistence, s tem da Dežurni Krivci ne nameravajo dati odveze bednemu človeku, ki ne uporablja lastnih miselnih kapacitet in pristaja na instantne rešitve. Priznam, da ob pretresanju slišanega in ponujenega stežka najdem ekvivalentno močen izdelek iz metropole, verjetno pa je prav lakota po igranju, po tem, da se sliši glas iz oddaljenega sveta onkraj Trojan, možno v tej izvedbi rocka slišati več realizma, več verizma, več iskrenosti in, ja, več zdrave opozicije svetu, ki je narobe, ki je iztiril že leta nazaj in mu ne damo rešitev. Algebra dela Dežurnih Krivcev pa deluje tu tako, kot smo vajeni – dobro, brez nepotrebne šminke, pretvarjanja, brez visoko zvenečih besed poetov, ki nimajo pod nogami trdnih tal. Grunt rock je tu gruntarsko realističen, surov in neposreden. Peti plošček tako dodaja še en delček več v mozaik dobrega dela in verjamem, da je v marsičem zavezan maksimi angažmaja za boljši svet. Ali bo slišan in dojet na ta način, bo pokazal čas, vsekakor pa lahko navržem, da je verjetno ena boljših domačih plošč letošnjega leta namenjena lahko tudi razmisleku in ne samo dvodimenzionalnosti gole zabave, čeprav tudi slednje ob ritmiki in melodiki slišanega ne bi smelo manjkati! Vsekakor je Narobe svet nekje le prava solucija za tiste, ki iščejo v glasbi kaj več kot instant in se bo vredno v ta zvočni svet še vračati!
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter