Foto: Kaja Brezočnik/Kino Šiška
12. 12. 2019
Ljubljana / Kino Šiška
Svet je oder, na katerem igrajo ljudje svoje vloge, ko pa pride do koncepta igre in pomenov pri richmondskem bendu posebnežev Gwar gredo koncepti igre, odrske teatralike v tiste skrajnosti, po katerih so Slipknot, Lordi in podobni zamaskiranci čisti amaterji, medgalaktična zmes nasilja, perverzije in obešenjaškega humorja pa preidejo iz poligona bizarnega v sfero popolne metalske zabave v pravem smislu besede kot bi bili deležni recimo temu gorovske nadgradnje muzikala z malce več obscenosti, gravžarije, groze ter necenzorirane eksplicitnosti. Muzikal po meri sveta? Absolutno, saj je slednji s svojo izprijeno naturo, vrh katere je nedvomno največji gravž od vseh človek sam. na svoji poti dominacije ter podreditve so se GWAR nameravali ustaviti tudi v Ljubljani, le dva datuma pred koncem svoje kratke 18-dnevne blitzkrieg turneje po Evropi. Že obisk legendarnih zamaskirancev, katerih sem se kot otrok iskreno bal, ko so prežali na naše takrat tega še nevajene mlade duše v poznih osemdesetih, bi bil zadosten razlog za odhod do Kina Šiška, ko pa se je na listi ponujenega znašlo ime še avantgardnih kanadskih glasbenih mojstrov Voivod, ni bilo ovire, ki bi ustavila velikega duh na poti do ljubljanskega panteona glasbene častitve. No, skoraj ne, saj je prav na ta četrtek sklenilo vreme pokazati malce zimske moči ter je na Slovenijo padel prvi sneg. Bel božič. Idila. Kič. No, spet skoraj.
Po mučni vožnji do Ljubljane sem se po popoldanskem šihtu le nekako pritepel do Šiške. Žal prepozno, da bi lahko objektivno ocenil nastop španske uverture Childrain. Po slišanem in videnem, po le dveh sklepnih komadih energičnega in zvočno dobro postavljenega nastopa peterca se v formi skriva ščepec švedske metalurgije, melodične igre, ki smo se jo nalezli ter v teh letih odvadili pri In Flames ali Soilwork. Hibrid težkih kitar, ki stremijo po heavy metalski korektnosti, kateri sta namenila Iker Bengoa ter Alvaro Foronda obilo truda prehaja polje melodičnega death metala in vstopa pogosto v dominion generičnega metalcora. Tega ne bi bilo brez dobro naoljenega ritmičnega ustroja, nabite ritmike dobro razpoloženega Julena Rodrigeza na basu ter Mikela Gomeza za bobni, piko na i galantno odigranemu, recimo temu tako, težko kategornemu post-popu pa daje poslednji pečat vokalno dobro naučeni Ini Childrain. Baskovski uvod je bil kakovosten, a nekako ne v sozvočju z realnostjo v dvorani, saj je bila dvorana skoraj popolnoma prazna, prisotni pa so precej statično in nezintrigrirano preživeli salve predvidljivega melodičnega bombardiranja z arsenalom skladb aktualne, letos izdane plošče The Silver Ghost. »Slovenija, radi vas imamo in počaščeni smo, da lahko igramo na tem odru za vas!« je zvenelo tragično, žalostno, čeprav so mladci dali od sebe zadnje atome moči ter svoj nastop izvedli tako, kot bi igrali pred nabito polno dvorano kričečih oboževalcev.
Sledila je leteča menjava bobnov in postavitev prizorišča za vnovični spust in nastop kanadskih avantgardnežev Voivod, ki so po debelih treh decenijah obstoja večkrat obiskali naše kraje. Nazadnje par let nazaj z nastopom v Orto baru, letos pa opasani s štirinajstim albumom The Wake, ki reformira stara počela zasedbe in kozmično disonanco metala na posebnih substratih. Ne vem, a ta poseebna mešanica thrash metala, jazza, HC punka je takšna, da ji na sodobni metalurški sceni enostavno ni podobne. Že po zatemnitvi in prvih akordih skladbe Post Society pa postane jasno, da zvok ta večer ne bo idealen. Suh kitarski zvok kitarista Daniela Mongraina, bolj poznanega pod vzdevkom Chewy je komaj parirala rušilnemu basu Dominica Larochea Rockyja ter sicer korektno in z znojem odigranih partih legendarnega Michela Langevina Awaya za bobni. Integralni karakterni delček zvočne sestavljanke tvori tu na Jello Biafro navlečeni vokal Denisa Belangerja ali ljubkovalno Snakea. Vidno postarani, a lačni disonantnega plesa z energijo nelagodnega, a obenem lepega prehajanja iz nabritega HC stampeda v jazz, so parirali ljubljanski apatičnosti ter dodajali večeru svoje podtone inteligentne kritike apokalipsi zapisanega sveta. Impresivne konture in nenadejani preobrati se nadaljujejo tudi s Psychic Vacuumom. Povratek v leto 1988 in sprehod po zgodovinskih popotovanjih Korgulla, njihove maskote, kot so jo v neki drugi postavi in z drugimi nameni skovali na plošči Dimension Hatrös. Umazan surov zvok, dobra doza progresivne lepote, ki se odeva v vse kaj drugega kot v konvencionalni metal zvok. Psihotični efekt lepih disonanc in mojstrskih prevratov funkcionira tako, kot bi Dead Kennedys poskušali igrati sinhrono jazz in metal. Poskus je poseben, všečen vsaj mojemu paru ušes ter obenem iritanten za tiste, ki so prišli na odmerek klasične ritmike. Te tu ni! Modernejši pridih aktualij prinese v koncept Obsolute Beings z zadnjega briljanta, plošče The Wake.
Zvočni kolaž klasičnih voivodizmov ostaja zvest anahronizmom časa, konfliktom, nasilju, norosti, kaotičnosti in z zvokom slikajo podobo sveta, ki ga ohranjamo na visokih obratih samouničenja. Snake z rahlo odsotnim, blaznim nasmeškom pozdravlja publiko prekleitih, Chewy in Rocky si s sprehodi izmenjujeta levo in desno stran odra. In nato se zgodi ejakulat besa s plošče Killing Technology. Overreaction se navkljub razliki v letih naravno lepo sklada z aktualijami kot je Orb Confusion, da po preletu na Outer Limits zdravimo srce in dušo s spevnejšo skladbo Fix My Heart. Priznati moram, da sem se v zadnjih nekaj tednih predpriprav na koncert pošteno nalezel plošče The Wake, ki ima v sebi naboj megalomanskega, epskega, le izvedbeno ne more parirati paravanu, ki ga je v univerzum zaznavnega prinesel njihov kanadski sorojak Devin. Vseeno so Voivod staroste posebnega metala z jajci in lastno naturo. Ni posnemanja, ni bližnjic, ni recepture za poustvarjanje, čeprav so v preddverju Kina Šiška prodajali tudi knjigo z natančnimi popisi kitarskih in basističnih partov za borih 30 €. Voivod so izziv za še tako alternativno naravnanega poslušalca, tako po The End Of Dormancy draži čutila in ušesa The Unknown Knows, da se potolažimo z baladno izvedbo s plošče Post Society Fall ter nazadnje sklenemo cikle mentalne razgradnje z War And Pain arhetipom in surovo oddrgnjeno Voivod. Ljubljana, dobila si svoj odmerek kakovostnega, čeprav zvočno malce premalo masivnega avantgardnega penetriranja na polno! Voivod so še vedno fantastični, pomislim, precej apatični pogledi množice pa obetajo, da si v tej fazi ocene z mnogimi nismo sklepčni, kar tudi ni bil namen. Vsaka ušesa sodijo po svoje in mojemu paru slušnikov je bil ta posebni spoj HC-ja in metala mil in všečen.
Sledi pedantna predpriprava za sklepni akt večera in vizualni katarzi ter spiranju oči s krvjo na način, kot to storijo le Gwar. Daljnega leta 1984 postavljena odrska šala je prerasla iz zajebancije v pravi spektakel. Gwar so neuklonljiva, neustavljiva kohorta vesoljskih likov, ki propagirajo marsikaj nedopustnega in neokusnega, kot so nekropedofilija, raztelešenje in posmrtna seksualna oskrunitev zavojevanih, predvsem pa so zabavni spektakel barvitih kostumov, sugestivnih mask ter hektolitrov krvi. Pomenljivo je bilo opozorilo, da je na koncert dobro prinesti rezervna oblačila, prav posebej pa so najavili posebno odrsko predstavo ekspliciten politične nekorektnosti, zdraharsko huronskega humorja ter preverjanja meja šokantnega pri sodobni, baje vsega hudega vajeni publiki.
OK, v Ljubljani gneče v prvih vrstah ni bilo, zato pa je bila uvertura tako polna nekega čudnega, grozljivega, zloveščega in obenem težko pričakovanega suspenza. Šov šovov se je lahko po zatemnitvi in intru začel s prihodom soldateske vesoljskih prikazni in demonov. Na levi strani odra dominira z jeklenimi čeljustmi in rogovi okrancljani vesoljski demon Balsac The Jaws Of Death na kitari. Z ritmičnimi kanonadami za masko skritega Mika Derksa izvrstne uverture skladbe The Salaminizer se v fantastičen zvok enkratno vklopijo Beefcake The Mighty na basu, Jizmak Da Gusha za bobni impresionira s tem, da lahko v polni bojni opravi brezhibno meri v opne in činele svojega seta, na desni, nekoliko ob strani zadaj s kitaro klistira Pustulus Maximus, levji delež pozornosti pa na odru po Odorusovi smrti pobira ravno prav odrezavi in vokalno superiorni kvazi viking The Berserker Blothar. Če ne bi bilo kostumov bi po slišanem lahko brez sramu rekel, da so Gwar že po prvi skladbi dokazan vrhunski metalski bend. S Krak Down pa se začne to, po kar ste prišli! Po punkovskem diktatu basa in kitare se začnejo zlivati iz na kol nabitega policaja kri in telesni sokovi. Dobro odigrana kalvarija ne izgleda ceneno, po fantastičnemu šusu s plošče This Toilet Earth pa je čas za nekaj hidobnejšega. Na Mötörheade navlečeni I’ll Be Your Monster, po katerem se v bolj thrasherski, skoraj Slayer katarzi z vrhunskim klicem po atomski apokalipsi z Bring Back The Bomb zgodi odrski porod.
Ali je očka Blothar ali kdo drug od kohorte sploh ni važno, važno, da je spet tekla kri in da so se po odru valila umetna čreva, Blothar pa izkaže svojo toplino in ljubezen do vseh bitij, katerim bi namenil kakega od svojih štirih falusov. Black And Huge zareže v večer kot punkerska vesoljska viža, mater, kot Body Count a z maskami … I, Bonesnapper povabi za vokal Boba Gormana, ki prinese na oder več tharserske esence in šusa. Fantastična skladba, na katero bi bili ponosni sleherni asi iz Bay Areje, richmondski posebneži pa se ne pustijo motiti in po oskrunitvi dveh mrtvih trupelc zemeljskih otrok se po Maggots pomenljivo vprašajo jazzovsko Have You Seen Me? Kdo bi jih spregledal, po vnovičnih brizgih krvi in obscenostih vrnejo na Metal Metal Land s speedom in metalom. Ham On The Bone reducira človeštvo na zgolj in samo užitne in neužitne dele anatomije, aktualni briljant z zadnje plošče The Blood Of Goods The Sordid Soliloquy Of Sowborg Destructo pa najavlja prehod v sklepno fazo, kjer je le vprašanje poučenosti, koga bodo za finale obdelali in izničili. Morda prve bojne vrste, v katerih se trije pogumneži prepuščajo sokovom zasedbe za vse solde in jih Blothar jemlje za pogojno svoje bodoče seksualne sužnje. Morda kaj drugega, saj je vse samo biznis in ne šokira niti pretepanje na smrt z Beat You To Death, ko pa pride na oder lik Donalda Trumpa, ki ga Gwar prezirajo celo bolj kot nekoč davno večkrat zlorabljenega Busha, je jasno, da po velikem aktu felacije in morije enega bolj osovraženih likov svetovne politike sodobnega časa ni veliko več za dodajati. »Fuck This World!« zakriči Blothar in doda »Fuck all of you!« in z brezkompromisno verzijo skladbe Fuck This Place se uradni del večera sklene, po precej mlačnem klicu po še pa Gwar dotolčejo Ljubljano s pravo skladbo za to priložnost – Sick Of You! In to je to, Ljubljana! Več sreče prihodnjič!
In nato odhod v hlad in depresijo zamegljene in zasnežene Ljubljane. OK, ni bilo presežka in uau faktorja, kar straši, saj po ekskurzu odrskega šoka in vizualne grozljivke ne preseneti in šokira nič skrajnega? Morda straši dejstvo, da imamo vsega polno rit in da je peščica teh, ki smo se znašli v Kinu Šiška le kolateralna posledica preobilja koncertov v soseščini, kjer so isti večer v Zagrebu harali At The Gates. Morda je slabemu obisku sicer super večera botrovalo tudi slabo vreme in lenoba novodobnih častilcev metala, je pa res, da ta večer nismo dobili nič manj kot to, po kar smo prišli! Fakt je, da so vsi bendi z menija več kot dobro poučeni, kako je treba odigrati dober koncert in to tudi naredijo. Vsak na svoj način, a je prav ta pluralizem pristopov tisto, kar vnaša na sceno nekaj iskrivega in dobrega ter za vse okuse (ali pač). Sam menim, da ta večer ni bil izgubljen in da je razlogov za tovrstne reprize več kot dovolj, seveda pa verjamem, da je bolj kot podoba in videz, bolj kot igra na odru, pomembno sporočilo, bolj zvok in tu soglašam s tem, da če je dražljajev preveč, zlahka pozabimo, po kaj smo na koncert dejansko prišli.
Gwar so pod vso navlako vizualnega, več kot fantastičen bend super glasbenikov. Voivod so več kot le en bend s plakatov iz otroštva in zmorejo ponuditi tudi v prihodnje glasbo, ki ji bo vredno prisluhniti ter ob vsem vključiti v možganih še kaj več kot nevralgični center za ugodje. Tu so tudi Childrain, sicer dobro uigrani mladci z iberskega polotoka, a z malce premalo izvirnosti in lastnih jajc, a se gradijo v bend, ki bo imel morda nekoč kaj za povedati na sebi lasten način. Obenem bi se zahvalil tudi kreativni ideji in želji po barvitosti na slovenskih odrih tudi neuničljivim Dihurčkom, ki so naredili nekaj dobrega za to, da postane ta praznični čas bolj barvit. No, naj bo adventni čas namenjen še čemu več kot le kuhančkom in perverzni potrošnji, saj je na svetu preveč stvari, ki bi jih bilo potrebno popraviti. In, da, ni vse zajebancija, čeprav smo ta večer slišali in videli dosti pomenljivih odrskih šal, nad katerimi bi se morali zamisliti. Lahko pa je vse le zajebancija, razlog za pijančevanje in obscenosti ter nič več od tega – odločitev je, do naslednjič, popolnoma vaša. V vsakem primeru upam, da bomo takšne predstave a z malce več obiska deležni še kdaj v prihodnje!
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter