Photo by Mirsad Grga Demirovič
Pri prečesavanju zgodovine rocka je domala nemogoče obiti v hard rocku in heavy metalu nekdanje skupne države karizmo, ime in glas, ki pušča sladke sentimente ter parira Halfordu, Dickinsonu, obenem pa nosi tisto edinstveno emocijo, ki je doma le na tem delu sveta, ki mu rečemo Balkan. Ponosni smo lahko na svoje korenine, na kreativne sokove, na mešanje, na migracije, na bogato paleto identitete, ki jo gradimo ob imenih, kot so Mary Rose, Divlje Jagode, tisti malce starejši pomnijo še potencial in naboj zasedbe Jersey, nato je tu Turbo in skupni imenovalec vsega – prodorni in kristalni glas ter karizma pevca Žanila Tataja, bolj poznanega po imenu Žak. Z razliko od malega morja samooklicanih zvezdnikov, ki jim je odveč nameniti čas za obskurni mali medij in se radi plasirajo le na tiskovino velikih medijev ter vidijo prostor za razkrivanje svojega ega na televizijskih ekranih, je reški veteran topel človek z iskrenim poslanstvom. Že po stisku roke in pogledu, ki ga je namenil po koncertu v Ljubljani, je bilo jasno, da ne gre za pozo ali preračunljivost, temveč za človeka, ki nosi na dlani svoje srce, dušo, ima pa na zalogi ogromno zgodb, ki jim je vredno prisluhniti. Akademsko izobraženi glasbenik, multiinštrumentalist je kreativec, ki potrebuje zagon, polje za nadgrajevanje, po dolgih decenijah čakanja pa se je letos zgodil premik tudi na solo področju, saj je 20 let po izidu svojega prvenca posnel in najavil izid EP-ja Da Capo. Dober izdelek odseva dušo in željo po ustvarjanju, je pa nedvomno drugačnega kova kot smo bili Žaka vajeni doslej. Pa tudi ne. Morda so temu botrovali čas, evolucija, dozorevanje, morda le dejstvo, da se ljudje spreminjamo, vsekakor pa je bilo iztočnic dovolj za pogovor in odstiranje tančic manj znanega ali nedefiniranega. Prav za slednje si je dobrovoljni as vzel čas ter samo za RockOnNet oddvojil več kot uro svojega dragocenega časa za pogovor prek Skypa.
Žak, dober dan, kako si?
Žanil Tataj – Žak: Dva dni sem konstantno na vajah z bendom in v studiu in še par trenutkov nazaj smo zaključevali z delom, tako da sem kar utrujen, tako da imam sedaj par trenutkov, da se pogovorim s teboj, danes pa resnega trdega dela nimam več v planu. Tako leže lahko govoriva, če je potrebno tudi tri leta.
(smeh) Obljubim, da ne bo obremenjujoče …
Žak: Urnik že za jutri pa bo norišnica – foto snemanje, radijska promocija, intervju, pa cel dan fotografiranja in nato dan zatem spet popolnoma zapolnjen urnik, pa studio – dela ne manjka, to pa človeka, kakopak, malce utrudi. Poleg glasbenega dela pa je tu tudi moje delo za Super talent Hrvaške, saj pripravljam zanje matrice.
Verjamem, saj je potrebno plačati položnice. Najprej bi se res iskreno zahvalil za tvoj čas, ki si si ga vzel za pogovor z menoj, da pogledava v ozadje tvojega samostojnega solo dela. Dočakali smo tvoj novi solo album Da Capo – če se ne motim tvojo tretjo solo ploščo. Pa pojdimo z začetka …
Žak: Če gremo od začetka – to je pogojno solo album, če lahko EP štejemo kot solo ploščo. Kako pa si štel, da je to tretji album?
Če se šteje album iz leta ’99 za prvenec, nato pa mu je sledil album božičnih skladb, sedaj pa, dvajset let po prvencu, Da Capo …
Žak: Drži, čeprav so na božičnem albumu peli številni drugi, jaz sem pa spisal glasbo, ki je bila kompletno orkestralno simfonično delo, zato tega ne tretiram kot samostojno delo, čeprav imam na njej solo singel. Pustimo podrobnosti – naj bo tretji samostojni album.
Gre pa vsekakor za najnovejše, kar ponujaš publiki. Kako to, da je bilo potrebno na tvoj novi samostojni produkt potrebno čakati kar dve desetletji po izidu prvenca? Kaj je botrovalo temu dejanju?
Žak: Pri tem se bom osredotočil tudi na tvojo recenzijo ter razgrnil zgodbe iz ozadja, da bo vse skupaj dobilo svoj kontekst. Za ta korak sem se odločil po dolgoletnem nagovarjanju mojega dobrega prijatelja, s katerim prijateljujem že 35 let. Dejansko nisem imel namena delati solo kariere, ker mi je bilo to vedno nepotrebno in odveč, sedaj pa sem enostavno začutil, da je čas zrel. Kot pravijo, nikoli ni prepozno. Veliko časa in energije mi vzamejo moje primarne zadolžitve in prioritete, ki sem jih namenil delu s skupinami, z Mary Rose, zato je bilo drugače zastavljeno tudi moje razmišljanje. V preteklosti je vse, kar sem delal solistično, na koncu končalo v razdelku materialov z oznako »brezvezno«. To je tudi razlog temu, da je po tem, ko sem izdal svoj solo prvenec, ostalo vse v tej fazi, saj sem od nekdaj sebe tretiral kot bendovskega človeka in sebe kot solista s spremljajočo ekipo nisem nikoli dojemal tako. Vsi moji poskusi v tej smeri so bile pred 20 leti drugačne narave, moje ambicije so bile drugačne. Danes pa vem kaj in kako se stvari lotevam. Vmes pa so me moji bližnji prijatelji spraševali, kdaj mislim narediti še kaj svojega lastnega. Vsi so videli, da imam tono materiala in da idej ne manjka, mene pa je nazaj držala tudi finančna plat, saj je potrebno kaj takega tudi plačati. Studio in promocija ter vse skupaj stane, sam pa nisem milijonar, kar tudi nočem biti, saj mi zadošča, če imam za človeka dostojno življenje. Kje so časi Divljih Jagod, ko sem lahko v mesecu dni zbral dovolj sredstev, da sem si kupil stanovanje, a so bili to drugi časi in denarja je bilo toliko, da je padal iz žepov. Zdaj je situacija drugačna in terja premislek, saj če delaš nekaj, kar stane, ne vem pa kaj se bo iz vsega razvilo. In v vsem tem oklevanju se je porodila prva stvar s snemanjem singla Prosule se divlje jagode.
Povej, kako je prišlo do tega.
Žak: Moj prijatelj Ciccio Fiume, prijatelj, ki je za komad napisal tekst, je prišel do mene s kompletno idejo pesmi ter rekel, da so nam iz Bosne prek producentske hiše naročili pripravo skladbe, na kateri bi moral peti, skladbo pa so bili pripravljeni plačati. Potrebno je bilo narediti aranžma, dodelati tekst, jaz sem vzel v roke kitaro in spisal glavni rif, stvari pa so po naravni inerci stekle, v enem popoldnevu pa je bilo v osnovi postavljeno vse. Naslednji dan sem samo še finese dodelal. Sam si lepo napisal, da je to namensko spisana skladba in res je, saj smo jo namenili naročniku, sam pa take sigurno ne bi spisal nikoli takšne. Ideja je bila da v duetu z menoj na skladbi poje še ena bosanska pevka, do tega pa ni nikoli prišlo.
Kar mi je interesantno, da je to, kar slišimo danes, radio friendly hit.
Žak: To je bil tudi namen, saj sem želel spisati skladbo, ki se bo redno vrtela na radijskih postajah. Ko sem bil v fazi posla mi je bilo to, da ponudim korekten izdelek sicer pomembno, nisem pa bil na skladbo osebno vezan, a je vse ostalo v demo fazi s kitaro in basom ter glasbeno podlago dal naročniku, s čimer bi bilo lahko moje delo zaključeno, a me je nato izzvala izbira naročnika, komu bi komad zaupal. Pevka, ki so ji skladbo namenili, je bila nekompetentna pevka narodnjakov in ko sem slišal posnetek z njihovo vokalno izbiro, sem sklenil, da skladbe enostavno ne namenim temu, da se pod to ne morem podpisati. Sebe sem želel iz te enačbe izvzeti, saj se nisem nameraval blamirati z brezvezno kombinacijo z narodnjaki, saj s tem ne želim imeti nikakršne zveze. Vse je torej zastalo in nič se ni dogajalo s skladbo cela štiri leta. Skladbo sem napisal leta 2013. Prijatelj je še vedno forsiral, da nekaj naredimo, čeprav sta meni zagon in volja zelo upadla. Po času in konstantnih nagovorih tudi s strani mojega producenta in prijatelja Stefana (Šegulje, tudi producenta plošče op.p.) sem sklenil po dolgem času skladbo vzeti iz zaprašenih arhivov, ker je imela skladba v sebi vseeno potencial. Razpisal sem avdicijo za pevce in pevke, na katero so se javili številni, med drugim pa je nekje to zasledila tudi Nikita. Dekle poznam že tudi debelih 35 let, ona pa je le dve leti mlajša od mene in glede na to, da sva oba iz istega mesta, so se najine poti stalno križale. Tako je ponudila, da se na duetu poskusi še ona, poslala je svoj posnetek in takoj je bilo jasno, da dvoma več ni, saj ima tak glas takega kalibra, ki se po naravi lepo sklada z mojim vokalom. Ni težek vokal, ni rockerski, metalski, je drugačen, a skladen z mojim. Pri Nikiti sem dobil to, kar sem iskal in prav dobro so stekle stvari. V osnovi sem dobil svojo dobitno kombinacijo in s pravimi ljudmi stvari po naravni poti enostavno stečejo, se zgodijo. Najel sem studio, da posname vokale in v enem popoldnevu je bilo vse nared. Nato smo naredili video z besedili in Miha je to naredil brezhibno, kar je omogočilo, da konkretno preizkusimo pulz publike ter vidim tudi sam, ali je kaj na tem, da se lotim solo dela. S skladbo sem se lahko sedaj identificiral in prek menedžmenta sem poslal stvari dalje do Beograda in v predvajanje. Hitro so se zgodile lestvice in ljudje so skladbo lepo sprejeli.
Prav všeč mi je, da se je namenskost izkazala za pravo izbiro in da je skladba dosegla svoj cilj po predvajanju, zanimivo pa je, da ko primerjam obe verziji – original in radio edit – da funkcionirata obe, me pa zanima, katera je tebi bližje?
Žak: Nastala je najprej daljša verzija in medtem sem dojel, da je zavoljo uvoda skladba lahko malce predolga, zato sem uvod odstranil in kljub amputaciji dela skladbe ter prehodom direktno na groove to ljudem sploh ni pomembno, saj je bilo teh nekaj sekund bolj psihološke narave, da tudi glasbeni uredniki ne krajšajo skladbe temveč jo vrtijo v kosu brez krajšanja. Na koncu, če se dotaknem prav tega, ni na plošči Da Capo, razen skladbe Ispočetka, izdelka, ki bi ne bil prirejen v dolžini optimalnemu predvajanju na radijskih postajah. Prve verzije so bile daljše, bolj dinamične, grajene postopno na suspenzu, z dvojnimi frazami in podobnim, ta končna racionalizacija pa ne dopušča odvzeti ali dodajati nič, ker so stvari optimalne in funkcionalne.
Sam sem pričakoval več prav tega, saj te poznam z delom v Mary Rose kot tudi s progresivnim delom, ki si ga delal z Black Diamond, kjer se vse že v osnovi zastavlja tematsko bolj dramatično, bolj dolgo, postopno. Na tem, kar slišim na solo plošči, je slišen minimalizem, ki dopušča tebi vokalno odpiranje registrov, pri inštrumentalu gre pa vse v center brez obilice manevrskega prostora za variacije.
Žak: Tako, direktno in brez preveč filozofiranja in zavlačevanja instrumentalnih delov. Prav želel sem, da bo vse poslušljivo ter da obenem ne manjka nič. Prav zato mi tu ne manjka nič, saj če bi karkoli začutil, da manjka, tega ne bi počel.
Čutim, da si pri tem zelo odločen in da si nagnjen k perfekcionizmu, zato me prav zanima, po kakšnem ključu si izbiral ljudi za svojo spremljevalno ekipo?
Žak: Ta zgodba se navezuje pa na popolnoma drug projekt, ki je botroval glasbi in vsemu, česar ste deležni z Da Capom. Te skladbe so po večini datirane z letnico 2012. vse skladbe so tedaj nastale in so dejansko že izdane zvočno na plošči zasedbe DNA. Bend ne obstaja več, saj so se stvari razpadle. To so bili učenci naše šole, kot nagrado pa so prejeli možnost posneti album, ki sem ga spisal. Podaril sem jim svoje delo in svoj čas ter za to nisem prejel nič. S te plošče so prišli Ispočetka, Na putu za raj, Tišina in Na jastuku. To so fantje tedaj vse že posneli in vsa ekipa, ki je to snemala, je to naredila že tedaj. Dejansko je to zasedba, ki jo slišiš na plošči. Zadevo so dobro posneli in tudi koncert, ki so ga imeli v domači Rijeki je bil super, a tega niso znali unovčiti in premakniti dalje. To je ena tista zgodba o tem, ko dobiš zlato, iz katerega ne znaš narediti nič. Vse se je razpustilo, eni so se poročili, drugi delajo nekaj malega v glasbi kot terasni glasbeniki. Bend kot bend je bil izvrsten, kemija tudi, stvar pa je ubila neambicioznost saj je pevec zasedbe raje igral igrice kot se posvečal glasbi. Ko sem videl, da iz tega ne bo nič, smo prekinili pogodbo z njimi, stvar pa je bila na tem, da neslavno propade, čeprav je bilo vse narejeno in postavljeno v pravi formi. Moj producent Stefan je v tej formi danes ohranil nespremenjen skoraj cel instrumental, dodali pa smo nekaj malega klaviatur ter korigirali določene segmente, modernizirali smo malce zvok, matrica pa je ista. To je postalo potem skelet mojega glasbenega dela, saj bi, če bi moral posneti vse na novo, zagonil goro novcev ter obilo časa. Stefan je naredil produkcijo.
Torej je vse matrica zasedbe DNA?
Žak: Tako je.
Kar se sliši, je nedvomno superiornost ravni vokalov, ostalo pa je bilo, pa brez zamere, ne čisto kliše, temveč sledenje osnovne matematike forme in formalizma, k kateremu se zatekajo mladi glasbeniki.
Žak: Stvari so bile v primarnem temelju drugačne, a sem jih pri produkcijskem delu namensko krojil tako, da ustrezajo mojemu namenu. Sam temelj je bil precej bolj progresiven, a sam nisem želel iti v to. Želel sem biti dolžinsko prijazen radiu, tako da nisem želel biti naravnan na logiko, denimo, zasedbe Dream Theater. Stremel sem k tem, da ratajo stvari zelo »catchy« in tudi pri tem na določenih mestih čutim, da sem bil pregrob in pretrd. Skladbe v tej obliki imajo sicer več zagona in moči kot na DNA, pa produkcija in dejstvo, da skladbe kopajo, a tisto, kar se morebiti čuti kot kliše, je namen, s katerim sem sam ustvarjal že za DNA glasbo tako, da bi bila užitna in namenjena masam in trgu. To se tudi v predelani formi, ki sem jo naredil tako, kot sem jo, čuti. Če bi šel po poti iskanja zasedbe in dela od temeljev dalje, bi bilo še vse sedaj v fazi ustvarjanja in ne kompletiranja, kot smo temu priča sedaj. Morda tega tudi bilo ne bi, saj jaz potrebujem bend, ki funkcionira intuitivno in dela tako ter na nivoju, ki ga čutim sam. Ko smo prav pri tem, imam sedaj, to lahko rečem, svoj bend. Včeraj sem po menjavi bobnarke, ki ni mogla slediti temu, kar delam in želim, dobil za bobni človeka, ki mu lahko zaupam. Popolnoma moška sestava funkcionira in po včerajšnjih vajah ni več pomanjkljivosti in lukenj, ki bi jih moral polniti, sta pa v bendu dve kitari in ni klaviatur.
Lahko kaj več poveš tudi o tem ter o imenih?
Žak: Sedaj bi lahko, je pa to že tretja postava, ki sem jo dobil, še predvčerajšnjim pa sem mislil, da bom razpustil kompletno vse, saj so se, tako kot pri vseh bendih, dogajale konstantne menjave. To je, če smo iskreni, bolezen vsake zasedbe, ki se začne graditi. Od prvotne zasedbe je ostal le kitarist, medtem pa so se v bendu zamenjali dva bobnarja, štirje basisti, dva kitarista … (naknadno mi je javil, da so poleg njega na vokalu in akustični kitari člani zasedbe še kitarist in back vokalista Danijel Jerčinović in Nikola Janeš, na basu Sven Marenković, za bobni pa je zasedbo dokončno dopolnil Kristian Kirinčić op.p.) Če se ne bi včeraj stvari postavile tako, kot so se, bi pustil vse, saj nimam časa niti energije, da vedno znova postavljam vse skupaj iz ničelne točke. Stvari morajo delovati, saj sem si za leto 2020 splaniral koncerte, promocijo, zato potrebujem ob sebi zanesljiv bend in zanesljive ljudi, ki se ne lovijo glede malenkosti temveč vedo, kaj morajo narediti. Sem profesionalec in stvari morajo funkcionirati! Da se na tem mestu vrnem k prejšnji zgodbi – od ljudi, ki si niso zaslužili materiala, sem vzel to, kar je bilo moje in skladbe naredil še boljše, saj sem v osnovi delal glasbo tako, kot bi jo pisal zase ter po lastni meri. Sem planski človek in namen, ki sem ga imel, je bil EP do konca leta, plana pa se sedaj točno držim. Da teh smernic ne bi imel, dvomim, da bi bili danes tu, kot smo.
Potrebno je imeti vizijo in plan. Cilj je pomemben, zanimivo pa je, da je založniška hiša, ki si jo dobil in te ima pod svojim okriljem, beograjska založniška hiša. Kako to, da si za svoj recimo temu tako glasbeni dom izbral srbsko družbo in ne recimo Croatia Records?
Žak: Croatia Records je še vedno v igri za izid določenih materialov na Hrvaškem, o čemer se sedaj pogaja moj menedžer, vendar sam mislim, da iz tega ne bo nič. V principu verjetno tudi zato, ker sam Hrvaške ne maram, ker jo dojemam kot državo, v kateri sploh ne želim delati. Sem Hrvat, a me lastna država najmanj zanima – živim, delam in ustvarjam že celo večnost v Sloveniji, hranijo me Slovenci, z Mary Rose ustvarjam že skoraj 30 let, Divlje Jagode se bile del mojega življenja 20 let, domač pa je bil samo del z zasedbo Jersey, kar je trajalo le pet let, z njimi pa smo posneli ploščo, ki ni nikoli ugledala luč sveta. Izšla je šele lani na One Records in tudi to le zato, ker sva z lastnikom založbe prijatelja. Kot založnik je rekel, da si želi izdati materiale z Jersey in tako sem mu poslal master posnetke, po čemer je plošča le izšla. Vse svoje probleme sem rešil sam in pri tem mi pomaga One Records, menedžer pa mi išče tudi ostale opcije, tako da lahko le izbiram.
Backup je pomemben. Delo z Jersey predstavlja dejansko tvoj primarni začetek rockerskega dela?
Žak: Ne, to je bila moja tretja zasedba. Moja prva zasedba, če te kdo kdaj vpraša – nekoč je bila nagradna igra in iz zajebancije smo načeli tedaj tudi to – je bila zasedba Kripton. Iz te zasedbe so nastali Laufer, zasedba Urban ter ta ekipa. S tem sem vstopil v dejansko ustvarjanje glasbe. Po tem je bila tu predhodnica zasedbe Jersey, bend Jala Kala, kar smo si sposodili konceptualno od hindujcev in nekoč sem vedel, kaj naj bi to pomenilo. Ta zasedba je pred tem zmagala na reškem Rirocku in ko sem jih videl, sem vedel, da je to zasedba, del katere bi želel biti. Čez par mesecev pa sem postal del ekipe, ker so iskali prav takšnega pevca, kot sem jaz. Ko se je ekipa zasedbe z menoj in še tremi člani premešala in postavila, smo postali Jersey, ime pa sem zasedbi dal jaz. Našel sem ga na globusu in ker smo iskali nekaj zanimivega, sem ob pogledu na New Jersey in ob asociaciji na Bon Jovi dal idejo, da se poimenujemo Jersey. Ta bend je bil narejen za uspeh in je haral po sceni, v drugo zmagal na Rirocku, brez težav pa rečem, da je bil to eden najboljših če ne najboljši bend v tem žanru na sceni. Po zaslugi zasedbe Jersey ter zmagi na zaječarski Gitarijadi ’89 sem prišel leta ’90 v Divlje jagode, nakar se je začela moja glasbena kariera. Takrat smo z Jersey posneli album za Boruta Činča za Jugoton, nakar se jim očitno nekaj ni dopadlo pri produkciji in tam so stvari neslavno zastale.
Dejansko je bil razlog zgolj produkcijske narave?
Žak: Tako je, ker jim očitno ni bilo nekaj v redu s produkcijske plati, sam in tudi Borut Činč pa pri poslušanju materialov ne vidimo težav v ničemer, saj album, ki ga je Činč dobil na CD-ju, deluje in ni kiksov. Težava je v tem, da so vsi vpleteni želeli nekaj nedefiniranega, nekaj višjega, nekaj boljšega, tisto nekaj pa uniči in zjebe cel projekt.
Sedaj pa se dotakniva Divljih Jagod, s katerimi se dejansko dotikava zvezdništva, super koncertov, super glasbe in renomeja uspeha. Zadeva niti ni bila toliko časa v pogonu, če primerjava obdobje dela s tem, kar delaš z Mary Rose, sem pa nekje prebral, da ste lani vnovič začeli obujati skupno delo z Divljimi jagodami?
Žak: Če sem iskren, Divlje jagode niso nikoli prenehale z delom, bend pa ima za seboj 41 let neprekinjenega delovanja, a s postanki. Izjema in premor je pomenilo le črno obdobje vojne, ko je vse skupaj skoraj razpadlo. Tedaj sem šel iz benda, da bi ubežal moriji. Bend je bil tedaj na pavzi največ leto dni, po tem pa so se dogajale menjave za mikrofonom, a so Jagode funkcionalen bend tudi po 40 in več letih. Leta 2018 je Zele (Sead Zele Lipovača, ustanovni član in kitarist zasedbe op.p.) kontaktiral vse vokaliste zasedbe, ki bi želeli sodelovati na velikem koncertu za RTV Sarajevo, da bi počastili okrogli jubilej zasedbe. Pobuda je bila, da naredimo mega spektakel in to nam je uspelo. Kogar ni bilo ali se je nad tem zmrdoval – to je njihov problem! Kdor je mislil, da je predober za to in bi ga morala pričakati rdeča preproga, je to spet njegova težava. Sam sem se po vseh prepirih in nestrinjanjih, ki sem jih imel z Lipovačo – mimogrede, pripravlja se knjiga, v kateri bo zbrana vsa zgodovina zasedbe – sem lahko šel čez zamere. Med ljudmi se dogaja marsikaj in človek je naredil nekaj dobrega daljnega leta 1977, brez česar ne bi bilo nič. Sead Lipovača je edini temelj in duša zasedbe, vsi ostali so potrošni material in zamenljivi. Priznajmo si, tako je. Bend je bil vedno funkcionalen in tudi sedanja zasedba, pri kateri kdaj kot gostujoči glasbenik gostujem, je dejansko najboljša ekipa Divljih Jagod, s katerimi sem kadarkoli igral. Bolje od tega enostavno ne more biti, saj je ta bend v svoji najboljši formi, ki ji ni karkoli dodajati! Tisti, ki kujejo v zvezde obdobje do leta 1984 je to njihov problem. Sam ne živim v osemdesetih in nihče od glasbenikov ne živi tam, so pa posebneži, ki mislijo, da je vse, kar je bilo dobro, nastalo tedaj. To je njihova težava. Pri tem se nanašam na Alena Islamovića (nekdaj, med letoma 1986 in 1989 tudi člana zasedbe Bijelo Dugme op.p.), ki je preživet in že 30 let ne more biti v rock’n’rollu, ker je padel v vode narodnjakov, dela glasbo le za denar in vemo kam stvari peljejo. Dejansko ne bi bil kompetenten na odru izvesti pravi rock koncert in bi po Zeletovem diktatu direktno letel dol. Moral bi se zavedati, da ob teh oblekicah in zračnih kitarah ni nič drugega kot papak, ki ga je ustvaril Lipovača v obdobju, ko je bil deležen njegove pozornosti v bendu, sicer bi še zdaleč ne naredil tega, kar je lahko naredil v rocku. No, pa pustimo to. Dejstvo je, da so vse te nostalgične fore in govorance o zlati dobi v preteklosti smešne. Sam bi dal tu priznanje prvemu pevcu, ki je dal zasedbi glas – Toniju Jankoviću. To je bilo pravo obdobje z dušo, nakar so stvari namensko iztirile in po Zeletovi viziji šle v grobi smeri naprej, sam pa menim, da je popolnoma irelevantno govoriti, kaj je bolje in kaj ne, saj so stvari med seboj epohalno neprimerljive. Gre samo za stvar okusa in osebnih preferenc in ne za stvar kakovosti, ki je bila vedno na nivoju.
Pa poglejva dejansko kako je ta historicizem in vplivi posameznih vokalistov vplival nate, ko si vstopil v Divlje jagode? Kako je to vplivalo na tvojo vizijo in izraz, s katerim si v svojem obdobju ustvarjanja v bendu dopolnjeval zvok zasedbe?
Žak: Ko govoriva o času okoli ’90, morava vedeti, da sem bil tedaj še mulec, ki je po zasedbi Jersey pri rosnih 19 ali 20 letih vstopil v bend, ki je imel za seboj tedaj več kot 10 let delovanja in pet ali šest albumov. To je primerljivo s tem, kot da bi vstopil v Iron Maiden. Ni šlo za še en garažni projekt in eno brezvezno sranje, temveč za Divlje jagode – bend z imenom in renomejem! Čeprav sem sam vedel svoje omejitve in potenciale, me je izoblikovala jasnost Lipovačine vizije, ki sem jo dojel po dolgih letih kot glavno vezivo in razlog uspeha. Sedaj vem, kaj je iskal in kaj je dobil! To je terjal od vsakega vokalista, s katerim je sodeloval in točno to je dobil, saj ni bil nihče v zasedbi slučajno. Od mene je terjal, da dam od sebe svoj maksimum, kar delam tudi danes, pa če je to zadnje, kar naredim. Vedno gre za vse ali nič in to je princip profesionalizma, ki se ga držim pri vsem, česar se lotevam dandanes. Vse mora delovati. Je imel obdobje svojih muh, ko je mislil, da je edina stvar, vredna občudovanja v bendu, kljub temu, da mi je dal malo in morda premalo prostora, je bilo to zato, da mi ne zrastejo prevelika krila. Je egoist, je egocentrik, je alfa član zasedbe in bend je njegov, zato pa so ljudje tudi zapuščali zasedbo, ker zavoljo njegovega ega ni moglo funkcionirati nič razen njega samega. Danes Lipovača ni ista oseba, svoj ego pa je zajezil in dal pod kontrolo, ga malce zmanjšal, zatrl in postal s tem boljši človek. Lipovača je človek z vizijo, sedaj pa tudi z zavestjo, s katero ve, da ni doma v Londonu. Kot napredna sila se je zavedal tega, da ga vse v okolici zavira in vleče navzdol in verjamem, da je pekel, da imaš jasno in mogočno vizijo, ki pa se ne razraste v svoj potencialni maksimum, ker je okolje takšno, kot je. To je bil temelj frustracij, sporov, pretepov, po tem, ko pa se zrelostno nadgradi to in odrastemo, je lahko delo lažje in bolj osrečujoče. Tu izrekam spoštovanje do njegovega dela in vizije, sem mu pa vse svoje nekdanje zamere odpustil. Nekateri jih nosijo v srcu celo življenje, sam pa nisem tak. Zavedam se, da je delo v zasedbi kot so Divlje jagode upravičeno temelj ugleda, je referenca, ki nekaj šteje, ljudje pa niso pozabili, kar smo naredili in to cenijo. Žak je postal profesionalec zavoljo Divljih jagod in za to sem jim hvaležen, to pa prizna tudi Zele in po tej šoli enostavno ne znam drugače delovati. Občutljiv sem na minimalije in te je potrebno popraviti, da stvari delujejo polno in prav, kar sem prenesel na delo tudi s svojo solo ekipo. Ko mi poči film, se ve, zakaj je počil film in se ve, kaj je potrebno popraviti. Iste principe in visoke zahteve kot sem jih bil deležen pri Jagodah prenašam tudi v maksimo svojega dela in pričakovanj od ljudi.
Zato, ker si bik po horoskopu, biki pa so trmasti … (smeh)
Žak: Res je, bik sem po horoskopu, a sem bil nekoč precej blažji, sem se pa spremenil, ker drugače enostavno ne gre. Vsi moji poskusi demokratičnosti in tega, da poskušaš biti dober z ljudmi, končajo v brezvezju, neproduktivnosti in v tem, da je vse zgolj zabava, ležernost, žur – to ne deluje! Za to, da stvari premaknemo dalje, je potrebno spremeniti princip delovanja in biti pri zahtevah dosleden. Jaz sem tisti, ki določa pravila igre in moja beseda obvelja kot zadnja, drugega pa si ne dopuščam.
Za to osebnostno in profesionalno rast je potreben čas in leta truda, saj ne gre nič pričakovati čez noč. Najpomembnejša perioda tvojega dela pa je bila vezana na čas in delo v Sloveniji, kjer si postavljal temelje in gradnike svojega glasbenega izraza. Mary Rose – še enkrat iskrene čestitke za fantastične izdelke in pečat, ki ste ga zgradili skupaj – nato so tu progresivni elementi z Black Diamond … Tu me zanima naslednje: Reka je glasbeno močna, saj ne manjka glasbenikov s srcem in dušo na pravem mestu, pa se pri tem spomnim le zasedb Termiti, Let 3, Father, Nord in še bi lahko našteval. Kako se je kot naravna destinacija za tvoje delo postavila prav Slovenija?
Žak: Vse se je začelo z začetkov vojne na Hrvaškem, ki je postavila vse na glavo, mi premešala življenjske karte. Morda, če ne bi bilo vojne, bi se izšlo vse popolnoma drugače. Nisem vojak in ne maram vojskovanja, zato sem odšel, da bi rešil sebe in svojo rit, ker nisem naklonjen streljanju na kogarkoli. Verjetno bi med prvimi umrl, kot so številni, ki so bili pripravljeni dati glavo naprodaj. Ko se je začela vojna, sem bil v Bosni, v Sarajevu in tedaj sem napovedal, da se bo sranje začelo tudi v Bosni. Vsi so rekli »kje pa, mi smo si dobri«, čez par mesecev pa sem komaj pobegnil med barikadami in streli, tako pa so naredili tudi ostali člani Divljih jagod. Jaz sem odšel domov v Reko, ostali so se poskrili po svojih koncih, po večini pa so se vsi odselili v Nemčijo. Za Nemčijo sem se odločil tudi sam, tam začel delati z enim bendom, ki so ga sestavljali člani zasedb Gamma Ray ter Halloween (zasedba je delala avtorsko glasbo, imenovali so se Gunhead, nakar so ustanovili tudi zasedbo Madcap Laf, člani katere so bili nekdanji čan Mary Rose Inko Brus ter Zoran Šerbedžija, član Crvene Jabuke, naknadno javi Žak op.p.), po mesecih dela in življenja na tujem, kjer sem želel biti varen pred vojno (po Bolgariji, Zürichu in Nemčiji) zazvoni telefon in kličejo Mary Rose, poklical pa me je osebno Eki!
Sta se poznala že od prej?
Žak: Ne, poprej se nisva nikoli srečala, sem pa slišal za Mary Rose, ki sem ga poznal kot vrhunsko slovensko zasedbo. Ker sem videl, da se stvari v Nemčiji ne odvijajo tako, kot sem mislil, saj je težko uspeti kot Balkanec v Nemčiji. Prodajaš težko glasbo njim, ki so to postavili na drug nivo, čeprav jim je bilo super poslušati glasbeno nadarjene begunce, ni pa bilo to dovolj za preživetje. Tedaj sem delal kot prodajalec alarmov in po domovih sem prodajal sisteme varovanj, kar pa niso bile moje sanje in potrebno je bilo nekaj narediti! Eki me je poklical in vprašal, če sem zainteresiran za delo. Povedal mi je, da bom dobil 100 DEM žepnine, da bomo imeli vaje in probe, da se pripravlja nova plošča, da bom imel streho nad glavo, kar mi je bilo ugodno, saj je Reka blizu in če preneha sranje, ne bi imel daleč do doma. Tedaj že dve leti nisem bil doma … Rekel sem, da to sploh ni slaba ideja in po zelo kratkem razmisleku sem pristal. Svojim nemškim kolegom, s katerimi mimogrede spet sodelujem in pripravljamo presenečenja (enih poglavij enostavno ne zapiraš, ker so ti nekoč morda pravšnje za realizaciji), da odhajam, fantje mi tedaj niso imeli nič za ponuditi in so vedeli, da je čas pravšnji za spremembe zame, saj se nisem želel kot gastarbajter preživljati s strežbo in priložnostnimi deli. Ni bilo zamer, poslovili smo se in z letalom prišel do Münchna, kjer je četverica fantov iz Mary Rose prišla pome z avtom, pobrali mene in mojo sedaj že bivšo ženo, naju odpeljali do Postojne, v stanovanje, nato pa vaje in postal sem član zasedbe Mary Rose. To je bilo kot iz filma: čupavi in za oder pripravljeni fantje so prišli pome v München in to je bilo to! Tu se je začela ljubezen in še danes lahko rečem, da je to najboljši bend, v katerem sem kadarkoli igral! Tu so vsi vrhunski glasbeniki in vedo, kaj delajo, pa pustimo Jagode na stran. Gre za drugi nivo kot pri Mary Rose.
Predvsem po emocionalni plati, saj je verjetno pri Mary Rose profesionalizem na enako visoki ravni, je pa psihologija delovanja drugačna? Več je iskrene ljubezni in topline, sklepam?
Žak: To drži! Škoda, da niso stvari šle bolj uspešno naprej, a obenem sem vesel, da sem del te zgodbe in verjetno, če ne bi užival pri tem, ne bi bil član ekipe že skoraj debelih 30 let. Več kot polovico svojega življenja sem član Mary Rose! Od ’92 sem tu in še malo pa bo 2020 ter 30 let prvenca … Ne vidim smisla, da bi svojo srečo iskal v kateri drugi zasedbi, razen v tem, kar delam v maniri Brucea Dickinsona kot svoje solo delo. Ni sporno, da kdaj naredimo ekskurz v svoji lastni smeri ter se dodatno izrazimo, je pa to drugače od dela v matični zasedbi. Glavno vodilo je kakovostna glasba in tej sledim.
Naredili ste izjemno ploščo z Mary Rose, album Resničen svet in plošča je izšla maja, nato je tu napoved 30-obletnice prvenca in delovanja Mary Rose, v isti sapi pa si izdall svoj album Da Capo, ki bo prav tako deležen promocije, kako pa se poklapajo urniki?
Žak: Jaz sem človek v polnem pogonu in delam simultano sto stvari. Poleg tega z delom na Yamaha Music Schoolu še Mary Rose, pa solo delo, kar dokazuje in menim, da tako čutijo tudi ostali, da imamo dovolj časa delati to, kar delamo in da to nič in nikogar ne ovira. Moj osebni projekt je sedaj v prvi fazi, EP je izšel, medtem pripravljam na turnejo svoj bend, z Mary Rose imam rezervirane torke, kar funkcionira časovno popolno. Koncertno nismo na svetovnem nivoju, kjer bi igrali vsak dan, pa da bi bilo tako cel mesec. To enostavno več ne funkcionira in ne obstaja že dolgo časa ne, saj če igraš dva dni zapored, imaš občutek, da si dobil dobitno kombinacijo. Če imaš šest koncertov mesečno, je to že zmaga. To ne uspeva niti Šank Rockom, če ne uspeva njim pa ni asa, ki bi mu to v rock vodah uspelo. Po tem principu verjamem, da se tudi koncerti z Mary Rose niti z mojim bendom, ki sem mu planiral nastope od februarja ali marca prihodnje leto, ne bo težav. Tedaj imam namen obresti Srbijo, Makedonijo, Bosno, Slovenijo, Švico, Hrvaško pa imam kot dokaj irelevantno opcijo nekje na repu načrtov. Menim, da imam veliko za pokazat, v tej državi pa je vse premalo, zato vem, da me bo slovenska publika prejela bolje kot domače hrvaško zavetje. To je banalno, saj me imajo radi vsepovsod, Hrvatje pa … »Ah, Žak …« Kdo vas jebe! To je moje osebno videnje, s katerim vem, kdo me je zadnja leta hranil. Vsi, le Hrvatje ne! Tempo funkcionira in vem, da bom lahko usklajeval svoje primarne zadolžitve z Mary Rose s tem, kar delam samostojno. Plošča izide 5.12. ekskluzivno za One Records, sam si pa želim poskusiti to narediti, saj je edina nedorečena stvar v moji karieri solo delo z lastnim bendom, me pa zanima, kako bodo to dojemali v povezavi z ozirom na moj glasbeni pedigre in na to, da sem ex-Divlje Jagode. Če se lahko s tem kiti Islamović, zakaj se ne bi smel jaz?
Tako je! To je osnovna matematika in ne vem, kdo bi se odpovedoval enostavni in dobri marketinški potezi ter ne bi ob svojem delu navedel reference takega kova …
Žak: Tako je! Če se Paul Di’Anno podpisuje s pečatom Iron Maidenov že zadnjih 30 let, v tem sam ne vidim težav. (smeh) Sam sem tu prinesel nekaj svojega in novega. Vse skladbe imajo svoj video, ljudje lahko akcijo preverijo tudi vizualno in po tem sodeč vem, da me želijo videti na odru v živo kot mene in moj bend. In zato bom to poskusil narediti najbolje, kot znam.
Vseeno pa me zanima, ali bo samostojnega materiala dovolj za oder, saj imaš na novi plošči pet novosti, eno ploščo od poprej, me pa zanima, ali bo med slišanim še kaj neobjavljenega in do sedaj šene slišanega?
Žak: Ideja oziroma plan, kaj bomo igrali, je jasna – igrali bomo pet novosti s tega EP-ja, nato bo publika deležna domala celega repertoarja zasedbe Jersey, saj če bomo nastopali v Reki, bodo ljudje pričakovali Jersey in dobili ga bodo. Delež je torej 80% Jersey in 20% moje solo delo, nameraval sem dodati še skladbe zasedbe Turbo, pa ne bom, saj želim, da bodo besedila tokrat v hrvaščini. Imam na zalogi še dva singla s plošče iz leta ’99 pa bom tudi to dodal v kontekst in tako se napraska za debelo uro mojega history seta, v katerem bom prebredel čas med letom 1986 in 2019, mojo celotno zgodovino. Morda bo publika deležna tudi skladbe od zasedbe Srčani udar, s katero sem naredil duet – to je s kanadsko zasedbo, kjer so mi fantje dali privolitev, da to svobodno naredim. Slednjega bom malce predelal ter mu dodal moč. Drugi del seta, ki bo dvodelen, pa predstavlja material zasedbe Divlje jagode oziroma skladbe, na katerih sem pel jaz. Teh dodatnih 45 minut materiala smo pri uri in 40 minut, kar je dovolj za vse.
Bosta seta fizično ločena na dva dela ali bo vse odigrano na en dah?
Žak: Set bo v enem kosu, a iz dveh tematskih delov, vse pa bo odigrano v uri in pol z enim ali dvema bisoma. Več bi bilo potratni in nepotrebno preveč.
Res je, saj bi bilo več prenaporno in razvlečeno.
Žak: Saj tudi to. Velika imena igrajo uro in 20 pa dodajo bis in so na uri in pol ali malce čez, temu pa je potrebno dodati še intre in sam uvod v koncert, kar sem že dal naprej v izdelavo. V celoti bo dodan akustični set, na kar se bo s stilom dodal močni glasni del in tako bo koncert pripeljan od začetka do konca. Važno, da bo zabavno za publiko, a tudi za nas.
To je pomembno! Dotakniva se torej pred koncem zbirno kratkoročnih in daljnoročnih načrtov.
Žak: Kratkoročnega plana dejansko ni več, saj so stvari v teku, kar pa sledi pa je vse daljnoročno, saj si iskreno želim, da stvari potrajajo in da je EP deležen dostojne predstavitve, kar bi rad počel naslednjih recimo temu pet let in da se nekaj naredi iz vsega skupaj. Pustimo na tem mestu Mary Rose, ki se dogaja kot paralelna primarna realnost, proč od tega. Zaenkrat nimam želje, da bi po izidu te plošče izdajal karkoli novega iz mojega repertoarja – vsaj zaenkrat ne. Če se medtem zgodi dveletna turneja in začutim, da ima to početje smisel, potem sledi snemanje albuma, saj imam sedaj bend, ki to zmore odigrati in narediti. Morebiti ne visoko proračunsko, morda da, a s sponzorskim denarjem, sicer »fuck off«, morda po hišnih studiih, kot to danes delajo vsi, pa vseeno zvenijo stvari lahko vrhunsko. Za kvaliteto ni več merilo studio za milijon dolarjev. Najprej pa bom meril pulz in okus publike s koncerti in potem sledijo načrti za nadaljnje kreacije. Če bom videl v tem smisel, sledijo nadaljevanja, če ne, zapiram štacuno in samo še koncertiram. Dejansko pa je en srednjeročni plan tudi promocija plošče v decembru prek radijskih postaj in prav sedaj v tem času planiram odhod v Srbijo v Beograd in promoviram ploščo prek radijskih postaj, nakar sledi še Subotica in Niš. Obredel bom celo Srbijo in v šestih dneh bo intenzivna promocija vsak dan, dogovorjeni pa so tudi termini za televizijo. To bo za odpiranje vrat in trga na jugu, nakar sledi povratek domov, nakar sledi snemanje videa za skladbo Na jastuku. Vnovič sem aktiven kot že dolgo ne, pasivnost in zadimljenje preteklosti pa menjam z aktivno željo po delu. Ne kadim, ne pijem, po smrti staršev pa sem si rekel, da je čas za premik, sicer gre vse v franže.
Za konec pa le še sklepna misel, ki jo namenjaš našim bralcem in je tvoja sama.
Žak: Naj bo to misel, ki me spremlja celo življenje: ceni in spoštuj druge, da boš lahko deležen spoštovanja. Delaj in to, kar delaš, iskreno in ne se prodajat ter delati stvari zgolj zavoljo denarja, pa čeprav ne boš imel treh mercedesov, saj je tisto, kar ostane za nami, le dobro ime, tvoje delo in po tem te bodo ljudje cenili in se spominjali tudi po tem, ko te morda več ne bo. To šteje, zato nameravam vsaj sam do konca življenja delati maksimalno na kvaliteti. Bodi sam svoj, ne podcenjuj svojega potenciala, iskrenost pa je ključ do uspeha. To in ljubezen do tega, kar počnemo!
Tako je, saj »spomin je vse, kar ostane za nami«, poješ v skladbi Mary Rose.
Žak: In v življenju, v katerem nas obkrožajo ljudje, imaš na koncu enega in pol ali dva človeka, ki so tu resnično ob tebi, nakar si sam in če ni kvalitetnega dela, sledi pozaba in zavest, da te dejansko ni bilo.
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter