17. 01. 2020
Ljubljana / Orto bar
Torej, skratka, začnimo z lepim uvodom, v katerem bomo na kratko povzeli vse bistveno, kar bomo potem spodaj še bolj obširno povedali. Fajn, a ne?
18 let je vsekakor velika številka, sploh če pomeni število let, kolikor se organizira alter in underground koncerte. In to sploh v naši kuri, kjer je vedno bolj vrednota, da se časti harmoniko in govejo juho. No, in, 18 let organiziranja alter in underground koncertov sta v petek, 17. 01. 2020 slavila člana kolektiva Veseli Dihurčki, bolj znana pod imenom Skunksa, ljubkovalno Smrdljivčka ali Dihurčka, nekateri pa ju poznate tudi po njunih krstnih imenih, Matej in Črt. Zato sta v vse tri koncertne place, ki jih premore Orto, povabila 18 domačih bandov. 18 bandov za 12 ojrov, kolikor je bila karta v predprodaji, je dobesedno zastonj, pa magari če so bandi bedni. No, Skunksa bendov ne vabita v goste, tk da…
Povedati je treba še, da so službene obveznosti, tik pred zdajci, zjebale polovico predvidene poročevalske ekipe, tako da se v svojem imenu in v imenu kolektiva RockOnNet iskreno opravičujem bandom, katerih nastopov si nisem ogledal. In to so: March Of War, Taste Of Plague, The Canyon Observer, Diareja Eksploziv, Dust Collector, HBWC, Reach in Harry. Sorry, fantje, ampak res ni šlo.
In pičimo!
Guattari so ob 19.10 uri, s svojim modernim, malo nižje uglašenim in žanrsko rahlo zmedenim metalom, pozdravili kar lepo polno Orto Halo. Publika kvartet očitno že dobro pozna, verjetno tudi zaradi več kot solidnega EP-ja Demiurge (2019). Fantje so vsekakor zanimiva zmes modernih smernic metala, verjetno se znajo tudi pošaliti na svoj račun (res ne vem, kako bi si drugače razlagal Def Leppard majico, ki jo je nosil pevec/kitarist) in so bili primerno ogrevanje, preden smo dali vsi skupaj v višjo prestavo.
Za začetek smo to naredili z Maskardh. Tudi oni se žanrsko ne dajo preveč omejevati, ampak neobremenjeno krožijo po vse možnih modernih zvrsteh metala, tako da se slišijo death in groove vplivi, tuja jim ni niti djent niti progresiva, kaj šele black metal (pa še basist na brzino spomne na Cronosa v mladih letih). Dvojni vokalni napad, ki ga uprizarjajo ob podpori strumne ritem sekcije, jim omogoča, da so na odru prave podivjane živali, kar glasno in lasno odobrava tudi publika.
In potem smo leteli v Orto Klub, kjer so imeli svoje za povedat melodični black metalci Agan iz Tolmina. Vzdušje gor v majhnem klubu je bilo od začetku njihovega koncerta res primerno za njihov glasbo, saj publika ni bila najbolj gosto posejana, je bila pa toliko bolj dolgolasa in v črno usnje odeta. No, tudi ko se je klub napolnil to ni motilo koncerta, nasprotno, videli in slišali smo res dober koncert uigranega banda, ki ga podpira tudi publika. Besedila v materinem jeziku, ki se jih razume iz prve so na metal sceni precej redka in fantje za to zaslužijo vse pohvale. Zvok je bil strupeno našpičen, kitare so rezale, kot se spodobi, ritem sekcija pa streljala kot obe, nasproti si stoječi vojski na Soški fronti. Kot rečeno, se je klub med njihovim nastopom pošteno napolnil in ni ga bilo junaka, ki bi bil pri miru, spredaj pa se je seveda konkretno čupalo in feštalo. Naredite si uslugo, prečekirajte njihov EP De Profundis (2018).
Medtem, ko sem čakal en drug band in naslednje pivo, me je v Orto Halo potegnila punk rock verzija komada Maček Muri, ki so ga žgali Alo! Stari. Ker ga je folk na polno žural, sem še malo postal naokoli, ter videl in slišal, da se v Sloveniji ni za bati za prihodnost punk rocka in pri sebi tudi sklenil, da se bo letos poleti na plaži vrtelo več podobne glasbe. Če ne drugega, se bomo s tem vsaj izognili zgroženim pogledom čeških sosedov …
Ok, to je bil šaljiv intermezzo, zdaj pa resno naprej.
Grob. Kraški black metalci so v intimnem vzdušju Orto Bara uprizorili nadrealistično črno mašo, med bandom in publiko je bilo namreč cca. 7 cm prostora in energija se je prosto pretakala gor in dol, konkretno pa se je tudi čupalo, čeprav načeloma ni bilo prostora za tako plesno udejstvovanje. Čeprav fantje (po lastnih besedah) ne poznajo nobenega sramu in zato tudi igrajo tako glasbo, je treba priznati, da njihov black metal drugega vala (poleg vsem znanih hitrih riffov in še hitrejših bobnov, ki so pač trade mark takih bandov), vsebuje tudi precejšen pridih epskosti in so vsekakor band, na katerega bomo v bodoče se pozorni. Poslušajte!
Med prebojem nazaj v Orto Halo sem na blagajni opazil napis, ki je obiskovalce opozarjal na dejstvo, da so karte za festival pošle in si rekel: »Edino prav!«.
Medtem so v Hali že žgali Morywa, častilci lika in dela Meshuggah. Vedno, ko vidim kakšen tak band, si najprej rečem:« Pizda, teli fantje imajo pa veliko strun!«. Temu primerno so konkretno zagalamili, folk pa je konkretno zažural. Mešanica zagroovanega death metala in djenta omogoča praktično vse oblike izraznega metalskega plesanja in te kreativne svobode si publika ni pustila vzeti. Fante se prvič ujel v živo, čeprav je plata Vamana Ira (2016) že upihnila nekaj svečk in si jih bom ob prvi naslednji priliki spet!
Nato sem si pogledal polovico nastopa SkyEye, ki jih ne bom podrobneje predstavljal, ker o njih že vse veste. Povem naj le, da so uigrani, kot da skupaj nastopajo že vsaj 20 let in so me s svojim maidenovsko/helloweenovskim heavy šusom spet sezuli in konkretno ruknili na gobec, ter pred odrom, seveda, izzvali stampedo, tako da sem se kar težkega srca spet odpravil v Orto Bar. Če vas zanima, zakaj težkega srca? Zato!
Ali, šta se mora, nije težko! Chains. Ker vsi komaj čakamo na njun novi album, Sonic Sabbath, sem pričakoval, da bomo nastrelani kot sardele v konzervi. Na, pa sem se zmotil. Ampak, to ni v ničemer pokvarilo nastopa. Nasprotno! Doom/drone/(malo)black metal duo, si je očitno že pred leti dejal, da če sta samo dva (ker kitara je za pozerje), bosta pač igrala bolj počasi, ampak zato toliko bolj naglas. S počasnimi deli komadov sta vedno znova postavila zvočni zid, ki je grozil, da nas bo pokopal pod sabo, nato pa sta nas s hitrejšimi in glasnejšimi deli zagrabila za lase in repetativno z glavami butala ob taisti zid, dokler nismo videli vseh zvezd. Brez milosti!
Nadaljevali pa smo s poganskim ritualom, zamaskiranim v black metal koncert. Le tega so namreč uprizorili Malorshiga. Hitri, melodični black metal, konkretno cepljen tudi na death metal je bil idealen balzam za ušesa in pot nazaj iz globin, v katere sta nas zabila Chains. In fantje so nam parkrat še skočili na glavo, da je ne bi slučajno prehitro dvignili. Fantje očitno častijo oljke ali pa vsaj olivno olje in se zavedajo iz kje izhaja njihova glasba. Hkrati ledeno mrzla, saj se black metal ponavadi najprej povezuje s Skandinavijo, po drugi strani pa žgoče vroča, saj so, nenazadnje, fantje doma iz Istre. Plata Kvlt ov Vitis et Olea (2019) je totalen zakon, prav tako je band v živo več kot vreden ogleda. Pevca so med ritualom očitno obsedli zli duhovi, drugače si je težko razlagati zvoke, ki jih spravi iz sebe ali manične gibe, ki se nikoli ne nehajo. ZAKON!
Po vsem black metalu, ki sem ga poslušal, je bilo treba večer končati na malo drugačni noti. Težko bi se spomnil boljšega zaključka, kot je bil nastop Britof v Orto Klubu. Podivjani trio se je za zaključek večera spustil s ketne, isto pa je naredila tudi publika v popolnoma polni dvorani. Mosh pod odorm je bil smrtno nevaren, energija in švic sta špricala gor in dol, Lemmy je vstal nazaj v življenje, Venom so se spet združili v originalni postavi in folku očitno še ni bilo dovolj žuranja. Nimaš kaj druzga rečt, rock’n’roll še živi!
Pohvale organizatorjema in bandom, da so se držali napovedane časovnice.
Še posebne pohvale organizatorjema, da sta na kup spravila toliko žanrsko različnih bandov, ki pa so vsi po vrsti odlični in, seveda, pohvale bandom, da so odlični.
Pohvale tudi publiki, kljub gneči s(m)o bili vsi nasmejani in dobre volje, ter ga žurali vsak zase in vsi skupaj!
tekst: Rok Erjavec
foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter