Torej, v organizaciji Škuc KSB, so nam v naši ljubi Gromki, novo plato predstavili Vulvathrone in ker je, po lastnih besedah, njihova glasba totalno sranje, so s sabo pripeljali še Carnifliate, da bo igral vsaj en profesionalen band. Slovenski večer pač…
Ob napovedani uri so oder napadli Carnifliate, katerih domovanje je še vedno Velenje, njihova lanska plata Disgusting Festivities, pa še vedno garancija, da vam bodo sosedje dali mir. Če jo le poslušate na pravi jakosti, seveda. Ker je med njihovim prvencem Slaughterlust (2016) in aktualno plato preteklo nekaj Pake (in verjetno tudi piva), so se malo spremenile tudi glasbene smernice ansambla. Vsi vemo, da se je spremenilo tudi članstvo v bandu, ki je že dolgo kvartet, glasbeno pa so iz čistih grind/death poskočnic, ki so jih pičili pred par leti, zapluli v bolj slam vode. Na posnetkih se to lepo sliši, v živo pa so itak 110% šus v glavo. Treba je priznati, da bi bila Gromka ob tako svečani priložnosti lahko bolj polna, prav tako pa bi bila publika lahko bolj poskočna. Ampak, OK, publika v prestolnici je itak znana po tem, da je malo bolj zadržana. Kljub temu ni umanjkalo ritmično pozibavanje in v prvi vrsti konkretno čupanje, med pavzami pa je bila publika dovolj glasna. Aja, skoraj bi pozabil na band. No, band je v formi! Pa če gremo kar po vrsti. Cestnik s svojo postavo naredi konkretno senco za bobni, po njih pa mlati, kot da ima nerešene komplekse iz mladosti. Na zadnji plati so bobni malo bolj »slamovski«, v živo pa konkretno pokajo in držijo pravi ritem (se pravi, cca. 135 udarcev/minuta, he, he). Žiga Ring na kitari poskrbi za pravo dozo žaganja in rezanja, in prav nič se ne ustraši dejstva, da je edini kitarist na odru. Je pa treba priznati, da mu je v veliko pomoč pri delanju galame basist Matej Voglar, ki je bil sicer od začetka nastopa malo bolj zadržan, nato pa se je lepo razživel in tudi zaplesal na poskočne ritme. Tilen Kirbiš pa itak: CAR! Lahko je grind vokalist, lahko je death kruljač ali pa slam kričač. Pri miru ni niti sekunde in če bi mu publika sledila v plesnem ritmu, bi bila cela žurka. Odigrali so večino nove plate, vmes natresli popevke s prve plate, odigrali konkretne pol ure, nas pošteno pretresli in ogreli, tako da nam je bilo kar malo žal, da je četrtek in moramo naslednje jutro (vsaj nekateri) v službo, ter se ga zato ne morem nažgat’ ko’ krave… Kot sem že velikokrat povedal: če imate možnost videti Carnifliate v živo, pa je ne izkoristite, ste junci!
Vulvathrone. Malo dolgo so rabili, da so posneli plato, saj je med prejšnjo Passion of Perversity (2009) in aktualno Whoreification (2019), preteklo nekaj Mure (in zagotovo tudi piva). Ampak se je splačalo počakati! Plata je bolj death metalsko obarvana, kot ostala bandova, ki je pač grind, na odru pa to seveda izpade kot čista veselica. Tokrat je ritem na bobnih držal, vaš in naš omiljeni bubnjar, Tegla, ki se mu sicer pozna, da komadov ne pozna v nula, ampak je vse skupaj, ob pomoči ostalih članov banda, konkretno oddelal in odmlatil ter poskrbel za nekaj smeha s strani banda in publike. Hermanno je še vedno prototip grind frontmana (no, morda bi bila lahko spodnja majica za odtenek (ali štiri) bolj umazana), ki med pavzo rad razdre kakšno šalo v lokalnem dialektu, ali se sprehodi med publiko, drugače pa grmi, hrešči, seka, trga in poka (kitarsko in vokalno). Tadrug vokalist, skrit za volneno kapo, se je delal, daje preveč pijan in ne ve, v katerem klubu igrajo, ampak je veliko predobro plesal in zlorabljal glasilke, da bi mu verjeli, da je resno preveč pijan… Basist? Čupanje, konkretna galama in čvrsta podpora ostalemu bandu. Grind pač. Seveda je bil poudarek nastopa na zadnji plati, nenazadnje je bil koncert release party za Ljubljano, so pa seveda odigrali tudi zimzelene hite. Mislim, da so odigrali vse verzije od Bitch Suck My Tich!!!, pri popevki Ass Destroyer 69 se jim je na odru pridružil sonarodnjak in avtor komada, Goran Slekovec (ja, tisti iz Srd), za en komad pa je Teglo za bobni zamenjal nekdo drug. Publika se je bolj razživela, kot pri predskupini, ni pa bilo konkretne norišnice. Bila sicer daleč od statične (publika namreč), sploh eno dekle, tam čisto pod odrom, je konkretno treniralo vratne mišice in celoten koncert je minil v zelo sproščenem vzdušju, kjer je tudi dejstvo, da so včasih pozabili odigrati kakšen del komada, izzvalo le smeh, ponovljeni deli komadov pa vsesplošno odobravanje.
Kot ponavadi, modrost za konec: ko igrajo Vulvathrone se gre na koncert!
Res vesela grind veselica!
Facebook
Twitter