17. 2. 2020
Ljubljana / Orto bar
Jah, sicer moram priznat, da rajši hodim na koncerte, kjer igra manj bandov (štirje znajo biti res že kar zalogaj) in da tudi raje hodim na koncerte, ki niso v ponedeljek zvečer, ampak če Dihurja objavita, da bo koncert pač v ponedeljek, in da igrajo štirje bandi, pa so trije od njih: Obscura (Nemčija; progresivni/tehnični death metal); God Dethroned (Holandija; blackened death metal) in Thulcandra (Nemčija; black/death metal) se na koncert pač gre! Ne glede na vse!
Ampak, pred zgoraj naštetimi so igrali še eni. In sicer Fractal Universe (Francija; progresivni/tehnični death metal), o katerih sem pred koncertom vedel le to, da so pri nas že igrali in sicer na Metal Campu 2017 (al so bili takrat že Metal Days … ?). Vseeno se spodobi, da se pride koncert pogledat že od začetka, nenazadnje se nikoli ne ve, kdaj človek najde še neodkrit dragulj. No, tokrat ga pač nismo … Ne me narobe razumeti, fantje obvladajo svoje inštrumente v nulo, kar so tudi pokazali. Kitari sta sekali hkrati brutalno in tehnično, basist in bobnar pa tudi nista od včeraj, ampak nekaj pa fantom manjka. Ideje. Pri njihovi glasbi se je težko znebiti občutka, da ste vse že slišali nekje drugje. Ne pomaga niti dejstvo, da občasno pojejo kar tri četrtine banda, niti dejstvo, da so bili (zaradi bobnov, ki so v ozadju pridno čakali zvezde večera) vsi člani banda v isti vrsti in je lahko vsakdo iz publike videl direkt vse. Glasba je enostavno prenasičena in kljub temu, da niso igrali pred prazno dvorano in je v publiki par ljudi konkretno začupalo, verjetno niso pustili globjega vtisa. No, morda pa se bodo v prihodnje bolj potrudili s kakšno plato in ne bodo vedno prva predskupina …
Ampak so šle stvari hitro na bolje/hitreje/glasneje. Thulcandra! Stranski projekt Obscura masterminda Steffena Kummererja. Očitno model rabi še (vsaj) en ventil, kjer da iz sebe svoje black metalsko – satanistične izpade. Pa seveda potrebuje tudi priložnost,da pokaže svoje občudovanje do neponovljivih Dissection … In, ker so pri nas do sedaj igrali le enkrat (Steffen je sicer dejal, da so igrali v Gala Hali, ampak jaz imam v spominu, da so igrali v Channel Zero, pomagali pa so jim Iskald, dopuščam pa možnost, da se motim), se je dvorana lepo zapolnila, ko so se postavili v vrsto in kar iz prve usekali po nas. Ko imaš za pasom albume, kot so Fallen Angel’s Dominion (2010), Under a Frozen Sun (2011) in Ascension Lost (2015), je glavni problem v tem, katere komade boš odigral, če imaš na voljo pol ure … Seveda je bilo malo več poudarka na zadnji plati, ampak smo slišali tudi kakšen starejši komad in pa enega novega, kar ni nikoli slabo. Folk je bil konkretno glasen in za žur, temu primerno je bil tudi band dobra volje. Zvok je bil našpičen, kot se spodobi, užitek je bilo gledati in poslušati band, ki res uživa pri igranju svoje glasbe (pa pustimo ob strani očitke, da so Thulcandra le Disseciton klon) in nastop je prehitro minil, piskanje v ušesih pa je bilo že bolj konkretno.
In naslednji band ni imeli nobenega problema, da je letvico »bolje/hitreje/glasneje« prestavil še par stopenj višje. Seveda ne, saj so bili na vrsti God Dethroned. Holandski veterani blackened death metala so pred kratkim izdali plato Illuminati (2020), kateri ne fali popolnoma nič, ampak je več kot dobrodošel dodatek k fenomenalni diskografiji banda, ki je v preteklosti že zamenjal nebroj članov in imel že nekaj prepavziranih let. No, te stvari so očitno v preteklosti in sedaj je vse v najlepšem redu. Band je v formi, in ker so zadnjo polovico odra še vedno zasedali bobni, ki so čakali na Obscuro, so nam v ravni vrsti lepo pokazali to formo. Pa slišali smo jo tudi! Dvorana je bila praktično polna in od začetka pa do zadnje sekunde njihovega nastopa se je folku trgalo. Par vrst tam pod odrom je bilo konstantno razčupanih in poskakujočih, mi bolj zadaj pa tudi ne mirni. Kako bi le bili? Ne moreš biti miren, če kitari trgata meso s telesa, bas poskrbi, da oči odstopajo od lobanje, bobnar pa na silo poskuša možgane (ki pač želijo slediti očem) zabiti nazaj v lobanjsko dno. Fantje niso tujci na naših odrih, ampak bi komot prišli večkrat naokoli. Če vas zanima zakaj, si zavrtite (katerokoli) njihovo plato in naslednjič, ko bodo spet naokrog, boste zanesljivo prišli po svojo dozo brutalnega in zabavnega black/death metala!
Obscura! OB-SCU-RAAAAAA!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Saj smo jih že videli v živo, tudi že na istem odru. In vse, kar sem napisal takrat, velja še danes! So pa vmes izdali še eno plato, Diluvium (2018), o kateri lahko, kot o vseh njihovih izdajah, govorimo le v presežnikih. Pa nastop so tudi naštudirali. Publika jim je jedla iz roke, v prvi vrsti seveda Steffenu Kummererju, ki pa ni hotel vse pozornosti zase, ampak je tudi ostalim članom banda omogočil, da so se predstavili na najboljši možno način, ter pokazali, da obvladajo k’t svinje in hkrati tudi uživajo v galami, ki jo proizvajajo. Folku se je itak snelo (ja, Obscura bi res lahko večkrat prišli na kakšen klubski koncert v naše kraje), band pa je vračal z enako mero. Od našega zadnjega srečanja so fantje tudi v nulo naštudirali nastop, tako da smo gledali band, ki do popolnosti obvlada oder in publiko pod njim, in katerega člani točno vedo, kdaj je treba malo stopiti na kakšnega od monitorjev in še dodatno dvigniti publiko in kdaj je treba stopiti nazaj, da zasije kakšen drug član banda. Zvok je bil praktično v nulo, slišalo se je vse, kar se je moralo, morda je bila le škoda, ker je bobnar pač bil na svojem mestu za bandom in se ga ni tako dobro videlo, kot pri predskupinah, ampak to so nianse, ki niso važne, ko igrajo Obscura!
Ni mi sicer čisto jasno, zakaj koncert ni bil razprodan že lep čas nazaj, ampak OK, veliko kart pač ni ostalo … Kje ste bili, death metalci, če ne na koncertu, kot si ga lahko vsak ljubitelj dobre glasbe le želi?
tekst: Rok Erjavec
foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter